Kritika / Jane Eyre

za +

Alica v Čudežni deželi.

Ker živimo v času reciklaže (rimejki, nadaljevanja, ekranizacije stripov in TV serij), je povsem samoumevno, da je reboot doživela tudi Jane Eyre, literarna klasika, ki jo je Charlotte Brontë objavila davnega leta 1847 in ki je doživela že kopico ekranizacij, filmskih in televizijskih. Če seštejete vse verzije, ji verjetno v hrbet gleda celo Hamlet, da ne govorim o Romeu in Juliji. Jane Eyre in Edward Rochester sta Romeo in Julija 19. stoletja - ne loči ju družinski spor, ampak razredni prepad. Jane, ki jo igra Mia Wasikowska (Alica v Čudežni deželi), je sirota, ki so jo skušali v Lowoodu, popolnem trobilu viktorijanske porcelanske represije, na vsak način »mortificirati«, še huje, iz nje so hoteli izgnati celo hudiča, no, »zlobo« (niso videli Linde Blair v Izganjalcu hudiča) - njena sla po neodvisnosti in samostojnosti je dišala po »bolezni«. Zdaj se preživlja kot guvernanta - Edward Rochester (Michael Fassbender) je petični, zamišljeni, ranjeni, melanholični aristokrat, čigar strašljivo, megličasto, skrivnostno, somračno posestvo, Thornfield Hall, postane labirint njene zadržanosti in obenem njeno bojišče. Tu mora svojo sposobnost podrejanja in služenja - svojo odvisnost od moškega, svoje skrivanje emocij, svoje samozatajevanje, svojo »čistost« in »obskurnost« - preleviti v umetnost obvladovanja. V romanih sester Brontë - in romanih Jane Austen - podrejenost ženske ni znak njene nemoči, ampak njene moči. Če hoče z moškim izenačiti, mora postati njegova gospodarica, kruta in ironična, ne da bi on sam to opazil. Jane Eyre izgleda tako, kot da je posneta v verzih, saj polzi v ritmu brezhibne kostumografije, brezhibne scenografije, brezhibne dikcije, brezhibne krajine in brezhibne razredne paranoje, prepojene z norostjo socialne rigidnosti in gotskim terorjem, ki se zrine med Jane in Edwarda, med njune agonične poglede, med njune sarkastične besede in med njune ritualne tišine, zato gre v njun prvi poljub več, kot je šlo v seksualno revolucijo.