Žalostna balada za trobento

Zadnji karneval.

Cirkuški klovn prinaša smeh in veselje. V Žalostni baladi za trobento prinaša smrt. Je kaj hujšega od klovna, ki prinaša smrt? Je kaj bolj strašljivega, bolj srhljivega, bolj pošastnega? Ne, toda Álex de la Iglesia, avtor Akcije mutant, Dneva zveri in Perdite Durango, ob tem še pretirava. Nič posebnega: vedno pretirava. In najboljši je, ko pretirava. Ko skuša biti še bolj to, kar je - bizaren, morbiden, luciden, odbit, absurden, sarkastičen, obešenjaški. Ko skuša torej impresionirati samega sebe. Tokrat gre zelo daleč, da bi se potešil. Žalostna balada za trobento, zmagovalka letošnjega Grossmannovega festivala, se odpre leta 1937 - v cirkusu, v katerega na lepem butne španska državljanska vojna, ki vpokliče tudi »veselega klovna« (Santiago Segura).

Tip mora v akcijo, v klavnico - z mačeto. Niti preobleči se ne utegne, kaj šele da bi si umil make-up. Oficir, ki ga rekrutira, dahne le: »Klovn z mačeto? Na smrt jih boš prestrašil!« Klovn postane morilski stroj, toda zgodovina je bolj cirkuška od cirkusa. Mačeta je prekratka - s strojnicami in drugim orožjem za množično uničevanje ne more tekmovati. Ko njegov sin odraste, postane klovn (Carlos Areces), toda v otroštvu je videl preveč, da bi postal »veseli klovn«. Ravno obratno: to, kar je videl, ga je upočasnilo, užalostilo, deprimiralo, destabiliziralo in asocializiralo, obenem pa mu je percepcijo tako pomračilo, da v seksu vidi posilstvo, akt moškega nasilja, kar pa je vendarle logično - »žalostni klovn« privzame optiko revolucionarja/pučista/terorista, ki v Francovi diktaturi, v njeni mačistični fašistoidnosti, vidi posiljevanje Španije. Jasno, Španijo tu igra seksi cirkuška akrobatka (Carolina Bang), napol mučenica, napol mazohistka, v katero se zaljubi »žalostni klovn« in ki si jo lasti »veseli klovn« (Antonio de la Torre), brutalni, posesivni, animalični, mačistični »frankist«, ki pravi, da klovn postaneš zato, da ne bi ubijal. Veseli klovn si skuša akrobatko podrediti, žalostni klovn - maščevalec, odrešitelj, angel smrti - jo skuša rešiti. Bitka za akrobatko postane bitka za Španijo, bolj cirkuška, bolj frikovska, bolj sadistična, bolj pošastna od zgodovine. Ljubezenski trikotnik (žalostni klovn, veseli klovn, akrobatka) ni namreč nič manj strašen, nič manj grotesken in nič manj grozljiv od političnega trikotnika (revolucija, diktatura, domovina), toda ne brez razloga: nič ni bolj političnega od ljubezni - in nič ni bolj pošastnega od politike, ki skuša intonirati ljubezen. Katera kri je bolj sveta? Klovn z mačeto ni bil še nič. Žalostna balada za trobento je karneval terorja: v vsakem prizoru mrgoli cinefilije - in v vsakem prizoru mrgoli zgodovine.

(Kinodvor)