David Benjamin: Sedem

+ + + +

Prerokba, zarota, dopolnitev

Roman malo spominja na tisti vic, ko tipček v vojski brez zanimanja za vse drugo pobira in bere papirčke, smeti, embalažo, dokler ga ne pokličejo v sobo z možaki v belih haljah. Ko veter odnese z mize list papirja, ga pograbi in radostno vzklikne: dopolnjeno je! To je iskal, odpustnico, mnenje komisije o njegovi nesposobnosti.

Benjamin - eden redkih domačih psevdonimov, ob katerih nas v kataložnem zapisu ne napotujejo na pravo ime avtorja - v romanu združi žanr teorije zarote, Lainščkov Astralni niz in cayceologijo. Slednje je veda z lastnim inštitutom, ki proučuje več kot 30.000 vizij, v katerih je Edgar Cayce potoval v svoja prejšnja življenja. Sedem je roman o arheologu in njegovi terapevtki za regresijo, ki ju ugrabi, izsiljuje in si ju prilasti zapleteno zarotna mednarodna skupina, seveda v sporu z drugo med. zar. frakcijo. Vmeša se KGB, kakorkoli že posodobljen, vse zato, da je bolj napeto, konspirativno in je kar nekaj streljanja in tudi kakšen mrtev. Uganka se plete okoli dveh dogodkov, Nostradamusovih napovedi in vizij, posebej tistih o našem času, in okoli pokopa Hitlerjevega trupla v razrušenem Berlinu. Vizije, ki bi omogočile manipulacijo z delnicami, politiko v svetovnih razmerah ne eni, na drugi nacije vseh vrst, ki bi se spet pobrali in konstituirali okoli okostja ljubljenega vodje; eni - in Benjamin ni brez ironije in podtalnega humorja - hakenkreuzerji, drugi hasenkriserji, pač po zgledu vitezov in ljubiteljev roženkranca, tistega brez Gildensterna.

Sedem je na napet in žanrsko prepoznaven okvir nabrana špekulacija z zgodovino in njenim usmerjanjem, s tem pravzaprav še en roman v žanru, ki ga doma zaznamujeta Škamperletov Kraljeva hči in Perčičev Izganjalec hudiča, na tujem pa Ecovo Foucaultovo nihalo, manj Ime rože, in Brownova Šifra (menda, nisem bral). Benjamin dovolj dobro potegne z milenaristično strastjo po odklepanju hermetike, tudi dvoumnostjo Nostradamusa in prerokb, nekaj je prav zabavne soteriologije in spekulacij okoli izračuna začetka konca zgodovine. Tematika je dovolj trdno razprostrta in razmrežena, da omogoča vdor sekundarnih virov ob morebitnem preverjanju zgodovinske podlage. Osrednji del romana v neprestanem čudenju protagonista ob replikah sogovornikov in nekoliko črno-beli karakterizaciji deluje malce literarno naivno, dovolj dobro in prenikavo je spisana analogija za paranojo, ki se zvrne v metanojo. Roman se spogleduje z žanrom in je v takšnem lahkotnem, komunikativnem stilu tudi izpisan, regresije so bolj pravljične, spodbujanje interpretacijske paranoje je v epilogu elegantno in domiselno zaključeno: Benjamin jo skeptično zadrži na strani pripovedovalca brez možnosti okužbe bralca. Ta je manj verjetna tudi zaradi izgubljene nedolžnosti in prekuženosti s strahom pred naivnostjo.