Hudičevi eksperimenti

V teh dneh prihajajo na dan nove podrobnosti o poskusih ameriških znanstvenikov s spolno prenosljivimi boleznimi na domačinih v Gvatemali. S sifilisom in gonorejo so med letoma 1946 in 1948, brez njihove vednosti, okužili 1300 domačinov, mornarjev, prostitutk, zapornikov in duševnih bolnikov, vse skupaj pa je bilo v te hudičeve eksperimente vključenih več kot 5500 ljudi. Menda so ameriški znanstveniki skušali ugotoviti, ali penicilin, tedaj še novo zdravilo, lahko prepreči okužbe s spolno prenosljivimi boleznimi. Le 700 od namerno okuženih Gvatemalcev in Gvatemalk je dobilo zdravstveno oskrbo, 83 ljudi je v teh poskusih umrlo.

Ameriški znanstveniki so bili, kot kažejo zadnje raziskave, ravno tako kruti, kot le nekaj let pred njimi nacistični. Zdajšnje raziskave kažejo na še bolj krute eksperimente z ljudmi, kot so domnevali. V zelo tveganem postopku, z vbrizganjem virusa sifilisa v ozadje lobanje, so okužili sedem žensk z epilepsijo, ki so bile nastanjene v gvatemalskem Asilo de Alednados (Hiši norih). Mislili so, da lahko tako ozdravijo epilepsijo, vse pa so nato zbolele za bakterijskim meningitisom. Kruti so tudi podrobni opisi o trpljenju na smrt bolne ženske, ki so jo okužili okrog oči z gonorejo. Šest mesecev pozneje je umrla.

V tistem času naj bi potekalo več podobnih raziskav s spolno prenosljivimi boleznimi, kjer so bili ljudje poskusni kunci, tudi v ZDA. V ameriški državi Indiani so zapornike okužili z gonorejo. Ti so sicer privolili v poskuse, Gvatemalcev pa ni nihče nič vprašal. Tam so najprej prostitutke prisilili v spolne odnose z vojaki, pozneje pa so jim virus kar vbrizgali. Veliko ljudi ima zaradi takratnih poskusov še danes težave z glavoboli in demenco. Sicer pa je še marsikaj prikrito javnosti. Kaj so denimo ameriški znanstveniki darovali redovnicam Sestram usmiljenkam, da so lahko vsak teden, dve leti zapored, ljudje v belem obiskovali sirote v njihovi oskrbi, še ni znano.

Ameriška zdravniška zbornica je lani razsodila, da je bilo ravnanje njihovih kolegov po vojni neetično, »česar so se zavedali tudi takratni ameriški znanstveniki«. To je priznal tudi John Curtler, ki je vodil preizkuse v Gvatemali, saj je že leta 1947 v pismu ameriški zdravniški zbornici zapisal, da če »ne bo regulativna zakonodaja včasih vsaj malo zamižala, ne bo napredka v medicini«.

Dr. Amy Gutman: “Najsramotnejše obdobje v ameriški zgodovini zdravstva.”

Lani se je ameriški predsednik Barack Obama opravičil Gvatemalcem rekoč, da so bila ta dejanja v »nasprotju z ameriškimi vrednotami«, in ustanovil posebno komisijo, ki bo proučila tedanje dogajanje v raziskavah. Po mnenju dr. Amy Gutman, vodje Komisije za preučevanje bioetičnih zadev, gre za »najsramotnejše obdobje v ameriški zgodovini zdravstva«, ki ga je treba dokumentirati kot »jasno neetično zgodovinsko krivico. Le tako lahko počastimo spomin na žrtve«.

Za gvatemalskega predsednika Alvara Coloma so bili ti eksperimenti »zločin proti človeštvu«, vendar je treba pripisati del krivde tudi gvatemalskim zdravnikom, ki so sodelovali v poskusih, ki so jih financirali Američani. Je pa skupina Gvatemalcev, ki so jih okužili, napovedala tožbo proti ameriški vladi, ki je sicer v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja že izplačala tedanjih devet milijonov dolarjev (današnjih 35,5 milijona) odškodnine žrtvam eksperimentiranja v Indiani.