Plošča / Blut Aus Nord: 777 Sect(s)

+ + + + +

Temačen, ekscentričen metal še ni pritegnil pozornosti širše publike, pa čeprav v kontekstu metalskih - če ne kar rockovskih - muzik že vsaj desetletje ponuja najbolj sveže in razburljive domislice. Popularnost, kakršno je v prvi polovici devetdesetih let denimo užival thrash metal, je danes bržkone neponovljiva. Se pa zdi, da je ekstremni metal vendarle vse bolj priljubljen pri avanturistični, v novosti zazrti publiki. Tričlanska francoska zasedba Blut Aus Nord si je v dobrih petnajstih letih obstoja pridobila status kultnega black metal benda, pa čeprav se je njen osrednji kreativec Vindsval vselej distanciral od banalnih, infantilnih (satanističnih) stereotipov, ki so z leti zaznamovali ta po formi in zvočni podobi najradikalnejši metalski (pod)žanr.

Zdi se, da se je zasedba tam znašla preprosto zato, ker je black metal postal nekakšno zbirališče neumestljivih kreativcev, ki jih bolj kot forma zanima avanturistično širjenje metalske ali pa kitarske glasbene zapuščine. In to zasedba Blut Aus Nord širi iz plošče v ploščo. Njen novi album 777 Sect(s) skozi prizmo koncepta sicer velja za nadaljevanje doslej najodmevnejše plošče The Work Which Transforms God, s katero se je zasedba leta 2003 deloma oprla na smernice radikalnega kitarskega industriala, toda skozi prizmo zvočne podobe že tradicionalno prinaša nov preobrat. Ta je že zmotil del starejših privržencev, ki plošči očitajo predvsem produkcijsko podhranjenost oziroma diametralno nasprotje tisti zvočni spoliranosti, s katero se je zasedba po prelomu tisočletja spogledovala s takrat popularnimi smernicami progresivnega metala. Očitno pa ta del publike ne sledi aktualnim avantgardnim metalskim pogruntavščinam, navsezadnje se s sorodno zvočno estetiko že vsaj pet let ukvarja kopica ustvarjalcev, ki so black metal (ponovno) povzdignili med najrazburljivejše, najekstremnejše sodobne muzike. A to ne pomeni, da Blut Aus Nord preprosto kopira sodobne trende. Zasedba znotraj njih tudi s ploščo 777 Sect(s) ohrani prepoznavno disonantno členjenje kitarskih rifov, subtilno stopnjevanje teh, temačno, zloveščo, hipnotično atmosfero in metafizično tematiko. Opusti reminiscenco na progresivni metal ter vzorce raje nabira v sludge metalu in dronu, ki zadnjih nekaj let ponovno tlakujeta pot zanimivim, naprednim (hrupno)rockovskim muzikam. Šest daljših skladb ponuja zahtevno poslušanje, zato ne kaže pričakovati, da bi si Blut Aus Nord razširil krog privržencev, lahko pa ploščo mirno umestimo med najzanimivejše, očarljivo groteskne dosežke čislanih francoskih black metalcev. Letos bosta triologijo 777 zaokrožila še dva studijska posnetka. In če sodimo po tej plošči, zasedbi kljub vse obsežnejši produkciji še ne zmanjkuje svežih zamisli. Prej nasprotno, zato z optimizmom pričakujemo letošnjo jesen.