“Absurdno je domnevati, da lahko rast produkcije ob omejenih naravnih virih traja v nedogled.”

V Platonovi vladi bi dr. Luka Omladič zasedal položaj ministra za okolje. Asistent na oddelku za filozofijo ljubljanske Filozofske fakultete se je v zadnjih letih uveljavil kot eden pomembnejših okoljskih analitikov, sposoben treznega in pragmatičnega, a še vedno ‘zelenega’ pogleda na vprašanja, ki jih velikokrat zaznamujejo ideološko zaslepljene razprave. Je član Sveta za trajnostni razvoj, eden najbolj aktivnih piscev na znanstvenem blogu Kvarkadabra, o okoljevarstvenikih pa govori v prvi osebi množine.

Nedavna razprava o spremembah energetskega zakona, ki odpravlja omejitve za gradnjo hidroelektrarn na zgornji Soči in njenih pritokih, je spet odprla problem umeščanja energetskih objektov v prostor. Zakaj v Sloveniji tako rekoč noben energetski objekt ni zaželen? Kako rešiti ta problem?

Zgodba je po mojem nekoliko bolj kompleksna in ima več ravni. Na prvi ravni poteka neka igra, ki jo izrabljajo energetski lobiji. Predstavniki hidroenergije razlagajo, češ, po eni strani pravite, da nočete termoelektrarne, zdaj pa nočete niti hidroelektrarn. V Šoštanju pravijo, češ, pravite, da ste proti jedrski energiji, nočete pa termoelektrarne. Na koncu se zgodi, da so v razvojne načrte vključene vse tri opcije, tisti, ki naj bi bili proti vsemu, na katere se ti lobiji sklicujejo, pa nikjer niso res vidni. Kdo je tisti, ki noče niti enega, niti drugega, niti tretjega? To je velikokrat neka virtualna inštanca, ki jo oni projicirajo v svojih govorih, zato da upravičijo to igro.