A smo enakopravne, al' ne?

Začelo se je popolnoma nedolžno. Na bežigrajskem nogometnem stadionu je veljalo, da imajo ženske prost vstop. Ni nam bilo treba stati v vrste za vstopnice - kakor da bi bila kdaj vrsta - niti nismo dobile tistega listka s številko. In vsakič prihranile 1000 tolarjev. Kar tako, samo zato, ker smo ženske. Zaznamovane s stereotipom, da nas fuzbal ne zanima, kar pomeni, da nam morajo pomagati, nas spodbujati, da se zanimamo za ta mačistični šport. Ali pa so se v vodstvih kluba samo spomnili, da bi polepšali tribune. Z lepšim in šibkejšim spolom.

Vse to je lepo in prav. Toda ker smo ženske čudna bitja, smo se pritoževale. Kaj se to pravi, da nismo enakopravne? Pa ne zato, ker ne bi bile sposobne plačati tistega jurja. Problem je bil v tem, da nismo dobile vstopnice s številko in nismo sodelovale v žrebanju. Prva nagrada: brezplačna vstopnica za naslednjo tekmo. Čeprav se nam je zdelo prav fino, da imamo privilegij. Da bi ugodili tečnim babam, so se v vodstvu kluba odločili, da bodo poslej plačevale vstopnino. Pa ne polovice, tako kot na drugih igriščih, ampak celih 1000 tolarjev. Da smo končno postale enakopravne. Zdaj imajo prost vstop le otroci do deset let in organizirani navijači.

In samo naključje je bilo, da so dan za tem, ko so na Olimpiji uvedli žensko vstopnino, na konvenciji LDS ženske zagnale vik in krik, ker so se njihovi strankarski kolegi odločili, da bodo znižali žensko kvoto kandidatne liste bližnjih volitev. Da kaj se to pravi, da je tako malo poslank, da jih mora biti več, da so ženske izrinjene iz političnega življenja ... in tako naprej po standardnem spisku kvazienakopravnih argumentov. Kot da bi bile ženske kvote v politiki absolutno največji dosežek ženske enakopravnosti. Na prejšnjih volitvah so bili ženski odstotki precej pomemben del predvolilnih kampanj. Tokrat pa ... je strankarske veljake očitno srečala pamet. Ker če trezno razmislimo, so kvote samo predvolilna limanica za ekstremne ženske borke. Pesek v oči. Blef. To ni enakopravnost, ampak pozitivna diskriminacija, ki v športnem terminu pomeni nekaj takega, kot če slabši ekipi pustite dva gola prednosti, samo zato, da bo tekma bolj zanimiva. Bi volili nekoga samo zato, ker je ženska? Ali stranko samo zato, ker ima na listi kandidatov deset, trideset ali petdeset odstotkov žensk, ker imajo tako zapisano v svojem statutu? Hm, realno gledano, bi imeli pomisleke. Res je, da smo ženske menda bolj prilagodljive, da bolje vodimo skupine, da se bolje pogajamo, da smo bolje usposobljene za politiko. Toda očitno smo tudi pametnejše in se ne odločamo za politiko, vsaj ne toliko časa, dokler bo naša politika samo poligon za dokazovanje moških egov. In človek nikoli ne ve, kdaj si bomo premislile. In takrat ... Ma, ja - tudi Gloria Steinhem, feministka per se, ki je slovela po izreku, da ženska potrebuje moža kot riba kolo, se je na stara leta poročila. Vsa srečna.

Nogometna zgodba ima srečen konec. Na četrtkovi nogometni tekmi za Bežigradom se je zgodil fenomen, ki ga pri nas še nismo bili deležni. Ob katerem bi borke resno lahko skakale od sreče, si ploskale in slavile enakopravnost. Tekmo Olimpije z Espanyolom je sodila Francozinja Nelly Viennot. Ampak - kje je enakopravnost?! Bila je samo stranska sodnica. Zakaj ni bila glavna? Ha, zato, da je tekala ob stranski liniji, ravno pred klopmi naše ekipe.