Ena Daba in ena Jagoda

Po treh ne pretežkih tekmah torej pet točk. Da, lahko bi bilo veliko slabše, še posebej, če se spomnimo nepozabnih dosežkov dolgo nezamenljivega dr. Verdenika, ki je v zadnjem obdobju toliko storil za NK Maribor. Kljub temu pa kritično oko preprosto ne more spregledati nekaterih trendov, ki so se po zadnjem srečanju slovenske reprezentance izkristalizirali pri našem trenutnem selektorju.

Seveda gre predvsem za reakcijo, ki si jo je veliki Srečko dovolil na pisanje tednika Ekipa. To ga je tako zelo ujezilo, da naj bi bil v vsesplošni eter zabrusil, da se tiskovnih konferenc, če bo na njih videl tudi predstavnike tega medija, preprosto ne bo več udeleževal. Vsekakor ostaja dejstvo, da je glede na briljantno igralsko in tudi kasnejšo naravnost sanjsko selektorsko kariero Srečko Katanec še vedno morda celo največji slovenski junak vseh časov - trenutki, ki nam jih je s svojim renesančnim vplivom poklonil pred samo nekaj meseci, bodo za zmeraj ostali med najsijajnejšimi v narodni zakladnici velikih kolektivnih doživetij -, to pa seveda ne sme pomeniti, da mu je zaradi tega kar naenkrat dovoljeno prav vse. Res je, da bi bilo brez njega o tekmi s Švico najverjetneje prelitega bistveno manj črnila, ker bi se vsi po vrsti vdali v usodo, da smo pač izgubili z ena proti tri in da je to najnormalnejša stvar na svetu, vendar je prej omenjeni odnos do posameznih novinarskih kolektivov, tudi če odmislimo vzporednice z nekaterimi slovenskimi politiki, kljub temu nedopustno nepremišljen, zaplankan in milo rečeno otročji.

Še posebej zato, ker so na tej tekmi v vsej svoji veličini in očitnosti resnično zasijale nekatere napake, ki jih selektor že dalj časa sproti zaliva in neguje. Kar si je na to sredo dovolil Mladen Dabanovič, bi lahko opisali kot antologijsko blamažo samo, če bi bili ravno pri volji za komplimente. Res je, vsak vratar ima slab dan in naredi kakšno napako, vendar se je treba spomniti na primer samo pomladanske prijateljske tekme s Francijo (trije naravnost nezaslišani felerji, iz njih na srečo samo en gol) - plus še nekaj drugih -, da uvidimo, kako tvegano je, če igra moštvo praktično brez vratarja. Kdor je gledal, ve. Edino, s čimer bi se nam lahko Mladen za svoj prispevek nekako odkupil, bi bilo, da bi čim prej sklical tiskovno konferenco in povedal kaj takega: Fantje, vem, priznam, zanič sem - obupen, in če selektor Katanec tega ne vidi, moram sam poudariti, da je slovenski reprezentančni nogomet prekrhka in prepomembna zadeva, da bi ga ogrožali "igralci", kot sem jaz. Za reprezentanco ne bom več nastopal. To se seveda ne bo zgodilo, postavni Mladen je raje pofilozofiral, da je človek pač enkrat junak in drugič zguba, in da bo tudi on še kdaj junak.

Vratarji so zaradi očitnosti svojih napak glede na ključnost pozicije na igrišču vedno prvi na udaru, a to ne pomeni, da je vztrajno forsiranje Milana Osterca, ki se mu bojda smejejo celo v Izraelu, kaj manjša selektorska katastrofa (prav Ekipina kritika Osterca je Katanca najbolj prizadela). Pustimo za hip ob strani (pa ne bi smeli), da ta razmeroma mlad hrust niti približno ne zna potisniti žoge v mrežo z dveh metrov - kaj šele, da bi jo uspešno štopal -, pravi odsev njegove poraznosti je, kako neodpustno lenobno in bojazljivo se, potem ko okrog šestdesete minute ves svež pridrobenclja na igrišče, do konca tekme vlači po njem. Njegov forte je predvsem v tem, da blazno zbrano čaka, ali ne bo morda kriti igralec podal svojemu golmanu in ali se ne bi dalo te podaje vendarle nekako prestreči, dueli pa po njegovem za napadalce niso, to pa res raje ne. V dobro mu lahko zapišemo, da v lahkotnem telovadnem koraku skoraj nikoli ne pozabi priskakljati v območje slab meter stran od žoge, a kaj, ko tam potem tudi obstane. Selektor je že pred časom izjavil, da mu Osterc sicer ni preveč simpatičen, da pa je velik up slovenskega nogometa. Zdi se torej, da še vedno pričakuje, da bo njegov varovanec, kot se temu reče, nekega dne preprosto eksplodiral, kar je edino upanje, ki ostane tudi slovenski nogometni javnosti: da bo Osterc nekega dne preprosto eksplodiral.

Čisto mogoče je, da bo Srečko zdaj na tiskovne konference prepovedal hoditi še novinarjem Mladine, vendar to ne pomeni, da ga bomo imeli kaj manj radi. Stvar je samo v tem, da so prisotnost in napake teh dveh igralcev - pa bržkone še koga, vendar tole pisanje ni zares zlonamerno - na igrišču vedno znova velika žalitev za tovariše, kot sta na primer Aleš Čeh, za katerega se je težko odločiti, ali je bolj požrtvovalen ali nesebičen, in Zlatko Zahovič, ki kljub vsej svoji primadonskosti na igrišču praviloma ne pozabi pustiti srca.