Birma v duhu sinode

Na nedavni sinodi je cerkev predstavila predlog verskega pouka v šolah. Metropolit Franc Rode ga vidi kot obvezen izbirni predmet. "Sredi tega naroda, ki je že vse preveč zamorjen, vase zaprt, nesproščen, brez resnične življenjske radosti, brez vere in upanja v prihodnost, zato pa pogosto prazen, plitev in agresiven," kot je označil svoje ovčice in druge, pa se lahko komu porodi vprašanje, kako bi se globina krščanskega etosa prenesla v šolski vsakdanjik.

Kako se enega od ciljev sinode, rojstva novega tipa slovenskega kristjana, lotevajo pri obredu birme, ki preoblikuje mladega kristjana v odraslega vernika, ugotovimo na temle primeru. V Šentvidu pri Ljubljani so - v Rodetovem zdravem duhu, značilnem za slovenski realizem - pripravili pravila oz. zahteve, ki že spominjajo na tiste pri obveznem šolskem pouku. Precej drugače kot v prejšnji državi, ko je cerkev znala zamižati na eno oko ali kar na obe, da je bilo število prejemnikov svetih zakramentov večje.

Tako morajo birmanci, ki manjkajo na sestankih birmanske skupine, prinesti opravičilo staršev. Obiske svetih maš lahko nadomestijo dan prej ali pozneje, morajo pa se javiti duhovniku, da evidentira obisk bodočega birmanca. Za primer disciplinskih težav ali neizdelovanja domačih nalog so predvideni osebni pogovori s starši pri kaplanu. Tistim, ki se niso udeležili skupnega izleta, sledijo penali v višini 700 SIT in obvezno domače branje knjige. Literaturo priskrbi kaplan!

Tudi pri razlagi pomena birme in priprav nanjo šentviški kaplan Robert Hladnik teži k "ustvarjanju okolja, da ne bo nihče podcenjeval pomembnosti priprave na birmo". Tako botri ne morejo biti tisti, ki so samo civilno poročeni ali živeči v zunajzakonski skupnosti. Prav tako opozarja birmance in starše, da "bi se morali z vso silo otepati botra, ki ni praktičen kristjan", botre pa, po drugi strani, svari pred neresnimi birmanci.