Manipulator / Sejem ničevosti

Wyclef Jean je na zadnjem sedežu luksuznega taksija gledalce vsake četrt ure obveščal, kako neverjeten privilegij da je zanj voditeljska vloga na tokratnih awardsih, prijazni producenti pa so mu na ta račun približno tristokrat na dan zavrteli najnovejšo uspešnico 911. Na dan D, ko je tinejdžerjem od Barcelone do Nikozije v kompulzivnem pričakovanju iz ust bržkone že mezela rožnata pena, so že od jutra celo odštevali sekunde.

Potem se je zgodilo mnogo, potem se ni zgodilo nič. Eminem je recimo pokazal, da je doma mnogo prevelika zvezda, da bi se mu ljubilo dejansko osebno romati na neko daljno čudno celino po neko daljno čudno odličje - po pričakovanjih je dobil kar dve - je pa zato posnel glede na svoj običajni način osupljivo ponižno in priljudno zahvalo za tukajšnji viewing audience. Madonna je sicer še vedno celo večja zvezda od njega, vendar se ji na romanje po multiple nagrade v čudne daljne dežele še vedno ljubi. Tokrat je vidno postarana lepotica v kovček spakirala še britanskega režiserja Guya Ritchieja in mu celo zrihtala, da je lahko podelil eno izmed nagrad. Privlačni kratkolasec, ki je v javnosti žal vse manj znan po svojem imenitnem filmu Lock, Stock and Two Smoking Barrels in vse bolj po svoji toyboyevski pripadnosti, se ji je oddolžil, ko je praktično celotni uvodni nagovor posvetil prav njej, točneje dejstvu, da jo je za razliko od Alija G definitivno že ... no ja.

Blink 182, ena redkih resničnih glasbenih pridobitev preteklega leta, so poslali namesto sebe po nagrado tri hiperkinetične pritlikavce, da pa MTV ni samo parazitska korporativna ožemalnica, iz leta v leto dokazuje iskrena nagrada Free Your Mind za humanitarne dosežke, ki je tokrat romala v roke srbske organizacije Otpor, v paketu s podrobno MTV-reportažno fabulo o velikem srbskem narodu, ki se je končno naveličal krivičnega pobijanja nacij okoli sebe in se kot en mož vzdignil proti svojemu opresorju. Tudi če odmislimo minimalne glasbene kriterije, je bilo pri samih nagradah seveda opaziti običajno dozo slaboumnih diskrepanc. Manjša bi bila samo za primer ta, da je Jennifer Lopez dobila nagrado v kategoriji R'n'B, večja pa recimo ta, da so Backstreet Boys dobili nagrado za najboljšo skupino sploh, ob tem pa se jim je izmuznil award za najboljšo pop grupo, ki je glede na MTV-jevo vsakodnevno playlisto smijurija že sam po sebi in je tokrat romal v roke All Saints: implikacije te enačbe rešite sami. V resnici niso nagrade presenetile nikogar.

Evropski execsi so se še enkrat odločili, da bodo svetu dokazali, da tako po vplivu kot po ustvarjalni moči za sestrskimi podjetji niti malo ne zaostajajo, zatorej ni čudno, da je bila letošnja podelitev morda celo bolj abotna in srh vzbujajoča kot kakšni dve izmed prejšnjih skupaj. Svetu, ki naj bi bil impresioniran, se zadeve sicer ni ljubilo kaj preveč opaziti, če pa bi jo, bi mu bila nedvomno všeč. Vsekakor je bilo vanjo zmetano dovolj denarja in pripravljalnih ur, da je vse poteklo gladko kot britev, organizacijo so nastopajoči celo poudarjali kot najboljšo doslej, tudi ni manjkalo znanih obrazov, tako tistih nominiranih kot tistih, ki so prišli samo malo dražit fotoobjektive. Problem je bil predvsem v tem, da mediju, ki je na globalni ravni za tako stanje med vsemi mediji morda celo najbolj odgovoren, pač preprosto ni uspelo zakriti dejstva, da je za nami še eno neodpustno odvratno in usrano leto na področju pop glasbe.

povezava

povezava