25. 2. 2002 | Mladina 8
Spleti me do naslednjega vogala
Bo prenašanje snovi na daljavo vendarle mogoče?
Z informacijami ni več težav. Sem in tja jih lahko pošiljamo v delčku sekunde, ne da bi jih morali pred tem zaupati poštarju ali kaki drugi fizični sili, ki bi jih k naslovniku odnesla namesto nas. Navadili smo se, da je to tako. Še vedno pa nam buri duha misel, da bi se dalo nemara na daljavo prenašati tudi materijo, tako kot to s teleporterji zelo vešče počnejo korenjaki iz kultne nanizanke Zvezdne steze. Teorij, predvsem pa ugibanj, kako bi bilo kaj takega v resnici možno, je kar nekaj, prav vse zagovornike pa smo lahko doslej razvrstili v dve skupini. Med tiste, ki se zavzemajo za "pravi" prenos snovi, kar pomeni, da bi bilo treba predmete (živa bitja?) nekako dematerializirati, jih stlačiti v nekakšen snop osnovnih delcev, jih pognati prek širjav in na koncu spet pravilno sestaviti. Bolj prizemljeni pravijo, da bi bilo smotrneje, če bi izbrano reč na štartu natančno poskenirali, na drugi konec pa namesto atomov poslali le bite in na podlagi njih tam poslano (iz drugih atomov) poustvarili. A prav veliko dlje od sanjarjenj niso prišli ne eni ne drugi.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
25. 2. 2002 | Mladina 8
Z informacijami ni več težav. Sem in tja jih lahko pošiljamo v delčku sekunde, ne da bi jih morali pred tem zaupati poštarju ali kaki drugi fizični sili, ki bi jih k naslovniku odnesla namesto nas. Navadili smo se, da je to tako. Še vedno pa nam buri duha misel, da bi se dalo nemara na daljavo prenašati tudi materijo, tako kot to s teleporterji zelo vešče počnejo korenjaki iz kultne nanizanke Zvezdne steze. Teorij, predvsem pa ugibanj, kako bi bilo kaj takega v resnici možno, je kar nekaj, prav vse zagovornike pa smo lahko doslej razvrstili v dve skupini. Med tiste, ki se zavzemajo za "pravi" prenos snovi, kar pomeni, da bi bilo treba predmete (živa bitja?) nekako dematerializirati, jih stlačiti v nekakšen snop osnovnih delcev, jih pognati prek širjav in na koncu spet pravilno sestaviti. Bolj prizemljeni pravijo, da bi bilo smotrneje, če bi izbrano reč na štartu natančno poskenirali, na drugi konec pa namesto atomov poslali le bite in na podlagi njih tam poslano (iz drugih atomov) poustvarili. A prav veliko dlje od sanjarjenj niso prišli ne eni ne drugi.
Zato pa menda bolj uspeva tretjim, ki so se domislili še enega načina, ki bi ga lahko omogočila bizarna fizikalna lastnost - kvantno spletanje. Atome je namreč moč prepričati, da se med seboj "telepatsko" povežejo tako, da stanje enega neposredno vpliva na stanje drugega, ne glede na to, kako zelo sta med seboj oddaljena. Doslej je fizikom uspelo v to stanje spraviti le posamezne fotone in elektrone, pred kratkim pa so uspešne poskuse z več atomi izvedli strokovnjaki na Bose Institute iz Kalkute in danski znanstveniki iz University of Aarhus. Slednjim je uspelo, da so kvantno spletli dva oblaka iz več trilijonov cezijevih atomov, pri čemer so se vse fizikalne spremembe v enem sočasno prezrcalile v drugega. Za nekaj mikrodelčkov sekunde. Dodali so, da ne vidijo prav nobene fizikalne omejitve, da tega ne bi mogli početi tudi s kompleksnejšimi molekulami, za dlje časa, na velike razdalje in pri sobni temperaturi.
Kar naj bi pomenilo, da bomo lahko pisma spet s pravim črnilom pisali na papir, ga kvantno spletli in že se bo pojavilo pri naslovniku. Načelno bi šlo tudi z živimi bitji, a teologi in filozofi bi znali ob tem pripomniti, da se nesnovni duh, duša, zavest ali karkoli že tej proceduri ne bi pokorila. Beam me up, Scotty!
