Manipulator / Divizija notranjih informacij

Matjana Urek in njen partner Slavko Seničar sta marca letos želela odkupiti stanovanjsko hišo na Krajčevi ulici 7 v Novem mestu, ki sta jo leto nazaj zaradi hipoteke izgubila Matjanina starša. Lastnica je postala novomeška Dolenjska banka oziroma sedaj Nova Ljubljanska banka - divizija Dolenjska, za 17,6 milijona tolarjev.

Na pismo o nameri odkupa hiše, ki sta ga marca letos naslovila na Francija Borsana, izvršnega direktorja NLB - divizija Dolenjska, in Milana Verčka, vodjo oddelka splošnih poslov banke in posle z nepremičninami v tej banki, pa na veliko začudenje ni bilo nobenega odgovora. Pozneje sta celo dobila odgovor, da hiša sploh ni naprodaj. Neuradno pa sta izvedela očitno resničen podatek, da se hiša, v kateri je Matjana preživela svojo mladost, prodaja, zato sta za odkup NLB - divizija Dolenjska ponudila 22 milijonov tolarjev. Ker sta bila odločena, da hišo, v kateri je Matjana živela kot otrok, kupita, sta bila pripravljena ponujeni znesek povečati, kar sta v uradnem dopisu tudi jasno zapisala. Vendar tudi tokrat nista dobila nobenega odgovora. Bančni šefi iz Novega mesta se niso niti toliko potrudili, da bi jima povedali, da so dobili boljše ponudbe. (Spet neuradno) jima je uspelo izvrtati podatek, ki jima je nakazal, od kod molčečnost bankirjev. Hišo v mirnem delu Novega mesta je že dobila hčerka enega od vodilnih ljudi NLB - divizija Dolenjska, gospoda Milana Verčka. Da, ravno tistega, ki je pristojen za nepremičninske posle banke. Prepričana sta, da so vodilni v banki, poleg izrabe notranjih informacij za osebne namene, njun ponujeni znesek (22 milijonov) uporabili kot višino cene, ki so jo kot boljši ponudniki presegli za milijon tolarjev.

Po večkratnih neuspešnih poskusih, da bi po telefonu vzpostavila stik s pristojnimi v NLB - divizija Dolenjska, sta se oglasila kar osebno in po eni uri prošenj in vztrajnosti sta ju, menda precej arogantno, sprejela Jože Jevnikar, pravnik banke, in svetovalka direktorja Marina Jazbec. Na tem sestanku 21. junija jima je uspelo dobiti ustno potrdilo, da je bila hiša prodana in da se lahko pritožita na postopek prodaje.

V skladu s pravili dobrega gospodarjenja v korist vseh delničarjev banke (hiša je bila ocenjena na 26 milijonov) sta upravičeno pričakovala, da bodo hišo prodali po tržni ceni na odprtem trgu. Na podlagi indicev, da postopek prodaje ni bil v skladu z zakonom, vsekakor pa ne v skladu z interesi lastnikov banke in poslovno etiko, sta pritožbo naslovila na predsednika uprave NLB Marka Voljča in jo v vednost poslala direktorju NLB - divizija Dolenjska Franciju Borsanu, nekaterim njegovim podrejenim, predsedniku nadzornega sveta NLB in za vsak primer še strokovnjaku Bojanu Penku na Uradu vlade RS za preprečevanje korupcije ter Mitji Gaspariju, guvernerju Banke Slovenije.

26. junija sta le dobila odgovor bankinega pravnika Jevnikarja, v katerem ju obvešča, "da je stanovanjska hiša po sklepu Uprave NLB d. d., z dne 18. 6. 2002, prodana ugodnejšemu ponudniku". Komu in za koliko - raje niso povedali. Zamolčali so tudi dejstvo, da so vso stvar izpeljali tajno.

Za odgovore na vprašanja o tej zadevi so nas v bivši Dolenjski banki napotili na službo za stike z javnostjo, ki je v Ljubljani. Naše indice, po katerih postopek prodaje naj ne bi bil v skladu z zakonom, je predstavnica za tisk Mojca Strojan iz NLB razblinila s pojasnilom, "da prodaje nepremičnin potekajo z neposredno pogodbo in ne po principih javne dražbe ali javnega zbiranja ponudb. Tako ni bil kršen noben predpis v postopku prodaje." Ostaja pa vprašanje poslovne etike in diskreditiranja navadnih občanov, ki jim ne pomaga niti denar, s katerim bi lahko pripomogli k boljšemu gospodarjenju. Povedano po domače, če hočeš dobiti lepo hišico, je za očeta dobro imeti šefa prave banke.

V končni fazi bo za NLB nerodno dejstvo, da se je zganila Banka Slovenije, ki je poslala vprašanje o primeru prodaje hiše v Novem mestu samemu Marku Voljču. Kot kaže, bodo morali pri NLB na ta vprašanja odgovoriti bolj natančno, kot so odgovorili nam. Predvsem zato, ker sta Urekova in Seničar vpletenim poslala novo pritožbo.

Še nekaj. O tem, da so se o nakupu dogovorili že davno prej, priča tudi podatek, da so se gradbena dela v hiši in na vrtu, kljub pritožbam, začela praktično isti trenutek, ko so hišo prodali hčerki bančnega veljaka.