Status veterana vojne za Slovenijo bodo kmalu poleg nekaj “nezaslužnih” dobili tudi vsi zaslužni, razen tistih, ki so skrbeli za tehnično podporo in oskrbo zaslužnih.
ŽELITE ČLANEK PREBRATI V CELOTI?
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Status veterana vojne za Slovenijo bodo kmalu poleg nekaj “nezaslužnih” dobili tudi vsi zaslužni, razen tistih, ki so skrbeli za tehnično podporo in oskrbo zaslužnih.
Že od sprejetja Zakona o vojnih veteranih leta 1995 in kljub spremembam in dopolnitvam tega zakona leta 1999 ta še vedno onemogoča priznanje statusa vojnega veterana tistim, ki so pod poveljstvom civilne zaščite skrbeli za materialno in zdravstveno oskrbo enot takratne Teritorialne obrambe, zalednih enot, prebežnikov in tistih, ki so čakali na vrnitev v ostanek Jugoslavije. Najpomembnejši del oskrbe je bila seveda hrana. “Oskrbovali smo prek 6000 ljudi, takih in drugačnih enot in skupin Teritorialne obrambe in logistike na Goriškem, ne vem, kako bi lahko drugače preživeli in opravljali svoje delo ter konec koncev tudi dobili svoje priznanje vojnih veteranov, če jim ne bi mi trikrat dnevno dostavili hrane, zdravil in podobno,” meni Franc Modrijan, ki mu kljub vsem potrdilom vseh možnih inštanc, da je prispeval vitalni delež k uspešni obrambi pred “domačim” sovražnikom, ni uspelo pridobiti statusa veterana vojne za Slovenijo.
Prav tako to ni uspelo ostalim v skupini, ki jo je vodil Bogdan Zoratti, takrat poveljujoči na sekretariatu civilne zaščite v Novi Gorici. Modrijanu so v odgovoru na vlogo za priznanje statusa vojnega veterana odgovorili, da v Zakonu o vojnih veteranih ni predvideno priznanje statusa skupinam oziroma organizacijam, v okviru katere je deloval tudi sam. Modrijan pa pri vsem noče biti narobe razumljen in zato poudarja: “Ne oporekam statusa vojnega veterana tistim, ki so ga že pridobili, le treba je vedeti, da je nekaj prav tako požrtvovalnih in zaslužnih posameznikov ostalo brez priznanja in sedaj le razočarano zamahnejo z roko, ko jim omenim tiste čase. Pri nas doma smo navajeni, da je malica za vse, ki delajo, ne le za nekatere.” Glavno vprašanje, ki teži zapostavljene goriške “veterane” in verjetno tudi njim podobne iz drugih koncev Slovenije, je, kako država že skoraj dvanajst let pozablja na premnoge šoferje, kuharice, medicinske sestre, pirotehnike in radiooperaterje, ki so se leta 1991 odzvali klicu dolžnosti in jo branili.
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si.