Manipulator / Na smrt obsojena hrasta

Prejšnji teden so se nekateri sprehajalci koseškega dela Poti spominov in tovarištva držali za glavo. Na sprehodu po svoji priljubljeni potki, ki slovi tudi kot najbolj javno mestno sprehajališče psov vseh oblik in velikosti in kot največja javna pasja toaleta, so lahko opazili, da nekaj manjka. Dva orjaška hrasta, ki sta več deset let krasila podobo sprehajališča, sta ležala pokošena na tleh. "Več ljudi se je zgražalo, saj sta bili prav ti dve drevesi ob poti zelo estetski, kar se je dalo opaziti že od daleč. To je res višek, da so posekali ta dva stara hrasta," je užaljen ob padcu dveh debel razlagal prebivalec koseške soseske, njegovemu protestu pa se je pridružilo še nekaj drugih osveščenih prebivalcev.

Podobno kot pred leti, ko so požagali nekaj dreves ob cesti v Mostec, kjer so gradili novo sosesko, in nekaj starih vrb ob Ljubljanici, se je bolj ozaveščeno ljudstvo začelo spraševati, zakaj nihče nič ne ukrene za nebogljena drevesa, ki skrbijo za čistejši mestni zrak. Začela se je telefoniada na razna eko gibanja, inšpektorate, regionalne zavode in podobne ustanove, ki se ukvarjajo in skrbijo za boljše naravno okolje. "V primeru teh dveh hrastov nikakor ne moremo ukrepati, ker sta bila na privatnem zemljišču, ki ne spada v okvir zaščitene trase Poti spominov in tovarištva," nam je zaupal pomočnik glavne inšpektorice na mestni občini Igor Peter Kos, potem ko si je ogledal drevesni trupli in ugotovil, da možnosti za kakršenkoli ukrep ni.

Parcela, na kateri sta bila mogočna starca, ni v območju gozda, za katerega po uradni dolžnosti skrbijo uslužbenci gozdnih gospodarstev in ki morajo za vsako padlo drevo imeti posebno dovoljenje. Zasebna parcela je pač zasebna parcela in na njej lahko počneš, kar hočeš, vedno pa lahko zaprosiš za mnenje strokovnjakov, ki ti svetujejo, ali je določeno drevo zrelo za posek ali ne. V Kanadi, kjer dreves ravno ne primanjkuje, in pa tudi v nam bližnjem Berlinu imajo mestne občine posebne registre debelih dreves, ki so "untouchable". Kot so nam zaupali gozdarji, imaš lahko celo velike probleme, če se po pomoti zaletiš v kakšnega orjaka, država te še dodatno oglobi, ker si poškodoval živo bitje nacionalnega pomena, pa čeprav je na zasebni parceli.

V slovenski metropoli se občinskim uradnikom o takšnem registru še ne sanja, počasi pa bi lahko razmišljali o tem, da bi drevesa, vsaj tista, ki že več let kljubujejo vsem nevšečnostim mestnega življenja in rastejo na individualnih parcelah, ki jih je veliko in bo še vedno več, v območjih, ki ne veljajo za gozd, vseeno popisali in zaščitili.