Manipulator / Črni dimnikarski posli

Na vrata Celjanov dimnikarji v zadnjem času trkajo nenavadno pogosto. Najprej jih obiščejo iz Dimnikarstva Celje, podjetja, ki je dimnikarske storitve v mestu opravljalo kar 42 let. Oktobra letos pa je Mestna občina Celje koncesijo za opravljanje dimnikarskih storitev podelila podjetju Ekos Dramlje, ki se je na razpis prijavilo skupaj z Dimnikarstvom Maribor. Prav dimnikarji novih koncesionarjev so tisti, ki, ko potrkajo na vrata Celjanov, presenečeni ugotovijo, da so jih "nekdanji", celjski dimnikarji že obiskali nekaj dni prej ...

Podjetje Ekos Dramlje, registrirano za urejanje okolja, dimnikarskih storitev do pridobitve koncesije ni opravljalo; so pa po besedah Marka Plečka, vodje dimnikarske dejavnosti v Ekosu, zdaj že zaposlili sedem dimnikarjev, ki se za poklic dimnikarja sedaj izobražujejo na Srednji gradbeni šoli v Mariboru. Ekos Dramlje, katerega direktor Janez Škoberne je tudi 35-odstotni lastnik Dimnikarstva Celje, naj bi se za opravljanje dimnikarskih storitev odločilo, ker Škoberne kot solastnik v Dimnikarstu Celje ni mogel uveljavljati svojih interesov. Sicer pa naj bi bil Škoberne v dobrih odnosih s celjskim županom Bojanom Šrotom, kar naj bi bil eden od razlogov, da podjetje, ki še nima sedeža v Celju, v knežjem mestu dobiva vse več poslov - čeprav Škoberne trdi, da jih, odkar je župan Šrot, dobivajo vse manj.

Ekos Dramlje ima s celjsko občino sklenjeno koncesijsko pogodbo o urejanju javnih zelenih površin v I. območju, podjetje pa je dobilo tudi naročilo za (sporno) rušenje Kina Dom, ki ga je podizvajalec Ekosa, podjetje Zyks iz Laškega, porušilo brez ustreznih dovoljenj in menda tudi v nasprotju z veljavnim zazidalnim načrtom. V Dimnikarstvu Celje, podjetju, ki zaposluje 16 ljudi (od tega je 11 dimnikarjev), ob vsem tem ne sedijo križem rok. Josip Cvek, direktor in 65-odstotni lastnik podjetja (ki je 12-odstotni delež kupil tudi od Mestne občine Celje), je v imenu Dimnikarstva Celje že vložil tožbo zoper Janeza Škoberneta, v kateri zahteva izključitev družbenika iz podjetja, zaradi domnevnih kršitev pravil konkurence pa toži tudi oba nova koncesionarja. Dimnikarstvo Celje je na Upravno sodišče RS vložilo tudi tožbo zoper župana Bojana Šrota, saj želi doseči odpravo odločbe, s katero je občina koncesijo za izvajanje storitev podelila omenjenima družbama. Ekos Dramlje pa Cveka toži, ker naj bi slednji kupil delnice Dimnikarstva Celje od zaposlenih in upokojencev, ne da bi o možnosti nakupa obvestili tudi Škoberneta oziroma ostale delničarje.

Medtem ko se v Dimnikarstvu Celje ukvarjajo z vprašanjem preživetja (rešujejo jih pogodbe z nekaterimi manjšimi, okoliškimi občinami), se v Ekosu Dramlje ukvarjajo z drugačnimi težavami. Čeprav so pred začetkom kurilne sezone na 17.000 naslovov poslali letake, ki meščane obveščajo, da so oni tisti, ki imajo ekskluzivno pravico za čiščenje celjskih dimnikov, meščani vanje še naprej raje spuščajo domače dimnikarje. Po trditvah Josipa Cveka svoje dimnikarje še vedno pošiljajo na teren zato, ker na sedež podjetja vsak dan dobijo kakšnih 30 klicev občanov z željo, da jih obišče celjski dimnikar, po mnenju Marka Plečka pa, ker celjske dimnikarje jezi, da so izgubili koncesijo. Kaj je res, se ne ve, dejstvo pa je, da Celjani dimnikarsko zgodbo z zanimanjem spremljajo. Mnogi so trdno odločeni, da bodo, ne glede na odločitev občine, v odprtine svojih dimnikov tudi odslej dovolili le celjskim dimnikarjem ...