Manipulator / Galerija na celjskem gradu
Brezplačno v najem za pet let
Alma M. Sedlar
MLADINA, št. 36, 11. 9. 2004

Mihajlo Lišanin
© Alma M. Sedlar
Potem ko je bil celjski stari grad konec šestdesetih najbolj obiskana izletniška točka v Sloveniji, poskusi, da bi ga oživili, niso bili uspešni. Prenovljena restavracija v enem od poslopij je propadala, ko je gostinske prostore hotel pred leti v najem vzeti znani gostinec Zvone Štorman, na razpisu ni uspel. Grad je, ne da bi se na njem dogajalo kaj več od gradbenih del, v vsebinskem smislu propadal, dokler niso celjski občinarji prišli na genialno idejo. Prvo nadstropje poslopja so v (brezplačni) najem leta 2000 za pet let oddali samooklicanemu umetniku Mihajlu Lišaninu, ki je v grajskem poslopju sicer res odprl edino galerijo likovnih del mladih v Sloveniji, v kateri so razstavljena dela iz številnih držav sveta. Lišaninu tudi uspeva, da na otvoritve razstav privabi številne veleposlanike in druge goste, v njegovem arhivu se je v teh letih nabralo nekaj tisoč slik. In medtem ko eni pravijo, da je prav, da na občini Lišanina vztrajno podpirajo, ker je "edini, ki mu uspeva v Celje privabiti tujce", je vse več takšnih, ki na zadeve gledajo drugače.
Alma M. Sedlar
MLADINA, št. 36, 11. 9. 2004

Mihajlo Lišanin
© Alma M. Sedlar
Potem ko je bil celjski stari grad konec šestdesetih najbolj obiskana izletniška točka v Sloveniji, poskusi, da bi ga oživili, niso bili uspešni. Prenovljena restavracija v enem od poslopij je propadala, ko je gostinske prostore hotel pred leti v najem vzeti znani gostinec Zvone Štorman, na razpisu ni uspel. Grad je, ne da bi se na njem dogajalo kaj več od gradbenih del, v vsebinskem smislu propadal, dokler niso celjski občinarji prišli na genialno idejo. Prvo nadstropje poslopja so v (brezplačni) najem leta 2000 za pet let oddali samooklicanemu umetniku Mihajlu Lišaninu, ki je v grajskem poslopju sicer res odprl edino galerijo likovnih del mladih v Sloveniji, v kateri so razstavljena dela iz številnih držav sveta. Lišaninu tudi uspeva, da na otvoritve razstav privabi številne veleposlanike in druge goste, v njegovem arhivu se je v teh letih nabralo nekaj tisoč slik. In medtem ko eni pravijo, da je prav, da na občini Lišanina vztrajno podpirajo, ker je "edini, ki mu uspeva v Celje privabiti tujce", je vse več takšnih, ki na zadeve gledajo drugače.
Lišanin se je, kot nam je potrdil tudi sam, v celjski grad že pred časom preprosto vselil, pri njem na gradu pa, menda zaradi "tehničnih težav", pogosto prespijo tudi gostujoči umetniki. Ker na gradu ni kopalnice, se, kot nam je povedal sam Lišanin, poleti znajdejo tako, da si na grajsko obzidje postavijo velik sod vode, potem pa se z njim polivajo (kar začudenim izletnikom pojasnjuje občasni pojav skupine nagcev, ki se sprehajajo po grajskem poslopju in njegovi okolici). Od kdaj je ponudba na gradu tako bogata, da lahko Lišanin za vstop v galerijo (v kateri prodaja dela, ki jih morajo v galeriji pustiti umetniki, ki sodelujejo na njegovih mednarodnih razpisih, umetniki iz vzhodnih držav pa lahko s svojimi slikami plačajo naročnino na Lišaninovo likovno revijo) računa 100 tolarjev vstopnine, ni znano nikomur. Zanimivo pa je, da obiskovalci pravzaprav plačajo vstopnino za vstop v trgovino. Grajski gospod namreč vztrajno hodi za vsakim obiskovalcem, ki slučajno zaide v njegovo "galerijo", in mu ponuja slike posebej po "posebej ugodni ceni".
Turistično društvo Celje, ki je poslopje, v katerem zdaj živi Lišanin, zgradilo v povojnih letih, je občina dobesedno izgnala z gradu. Že dan zatem, ko so minulo soboto na gradu pripravili tradicionalno prireditev Pod zvezdami Celjanov, je Janja Repar, direktorica Zavoda za turizem Celeia Celje, ki v imenu občine upravlja z gradom, od Turističnega društva odločno zahtevala, da takoj vrnejo ključe dveh prostorov v kletni etaži nekdanje restavracije, kjer so člani društva po prireditvi v eni sobi pustili nekaj svojih stvari. V društvu (ki v Celju nima svojih prostorov) so se odločili, da stvari (gre predvsem za nekaj viteške opreme in stojnic) z gradu ne bodo umaknili. Reparjeva jim je takoj zatem sporočila, da bo Zavod za turizem prostore izpraznil prisilno. Kot kaže, bo o pravem lastništvu poslopja, v katerem zaradi dobrodelnosti celjske občine brezplačno kraljuje samostojni podjetnik Lišanin, moralo odločati sodišče. Člani Turističnega društva imajo namreč dovolj brezplodnih pregovarjanj s celjsko občino in tudi dejstva, da slaba oziroma nikakršna ponudba s celjskega gradu odganja še tiste turiste, ki še zaidejo na najpomembnejšo celjsko znamenitost.