Manipulator / Rehabilitacija ZSMS ...

V predvolilnem času izhajanja knjig se je pojavila še ena. Tokrat je svoj zgodovinski pogled na zlate čase osamosvojitve zapisal Milan Balažic, nekdanji ZSMS-jevec in član poslednjega, "prenoviteljskega" CK ZKS, ki trenutno opravlja službo visokošolskega učitelja na FDV. Knjigo z naslovom Slovenska demokratična revolucija 1986-1988 je izdala Liberalna akademija in je prva izmed Balažičeve serije o prelomnih letih slovenskega osamosvajanja.

Balažic pot do slovenske osamosvojitve začne drugje kot razumniški ali rdeči krogi. Kljub vsem dolžnim spoštovanjem do tiste zlate številke 57 naj bi bili najbolj pogumni pri ZSMS, spregledani 12. kongres ZSMS, ki je aprila leta 1986 potekal v Krškem, naj bi namreč tisti dogodek, ki je akumuliral zahteve po demokratizaciji družbe. Dogodki, ki so sledili, so se zgodili ravno zaradi "opozicijske ZSMS", pojavile so se zahteve po civilnem služenju vojaškega roka, pobude o ukinitvi smrtne kazni in 133. člena, Slovenci so napadli štafeto, prišla je plakatna afera, zgodila se je Mladina in na koncu, jasno tudi JBTZ. "ZSMS je skupaj z novimi družbenimi gibanji sprožila kamen, ki se je odkotalil v plaz".

V knjigi, ki podrobno razloži tudi vlogo obveščevalnih služb - tisti čas so se vojska in "propartijske" sile seveda zelo zanimale, kdo so tisti, ki rušijo Jugoslavijo - pa Balažic nekaj ostrih besed nameni tudi slovenskemu partijskemu vodstvu in "domnevno liberalnemu" Kučanu. Šef slovenske partije naj bi namreč do potankosti izpolni "politiko cik-caka", tako Balažic ostro zapiše, da bi bila brez odločnega zoperstavljena z vsemi legalnimi sredstvi "takratna slovenska oblastna oligarhija s Kučanom na čelu mirne duše še naprej aktivno sodelovala v represivnih akcijah JLA, samo da bi ji armada zagotovila omejenost posegov v demokratično civilno družbo in sprejela - sicer nekoliko nelagodno, a vendar, koeksistenco s Kučanovim partijskim 'liberalizmom'".

Po Balažicu se je torej slovenski partijski vrh zbal mobilizirane civilne družbe, slovenski partijci pa so se dobro zavedeli, da ne morejo odstaviti neugnanih mladincev, ker bi bili potem na vrsti tudi sami.

Debela in z arhivskimi citati prepredena knjiga pa skriva tudi nekaj že pozabljenih dejstev. Eno izmed njih je politična rekrutacija Janeza Janše, "čudežnega otroka, ki je šel skozi partijsko šolo, pa ga ta ni pokvarila". V nekem mrzlem februarskem večeru 1986 je Samo Resnik skupaj z nekaterimi drugimi iz študentske ekipe ZSMS obiskal "tihega, povlečenega fanta" in ga prepričala, naj kandidira za predsednika ZSMS. Samo Resnik je deset let kasneje v Delu zapisal, da je bil "Janez Janša moja največja kadrovska napaka".

Balažičeva knjiga je za razliko od nedavne Ruplove bistveno bolj znanstvena, avtor je svoje vire iskal tudi po arhivih, njegov pogled na preobrazbo ZSMS pa vsebuje tudi imensko kazalo. Nekaj takega se velikemu osamosvojitelju pred tedni ni dalo narediti.