Manipulator / Zasebne ljubljanske ulice

Ljubljano je pred meseci razburila afera, ko je Gradbeno podjetje Giposs prodalo parcele v soseski BS 3 in v Šiški Bojanu Gjuri in njegovemu podjetju VideoArt. Ob že tako nenavadni zgodbi se je pojavila še celo bolj nenavadna zadeva. Stanovalcem naselja Lakotence v Šiški (zgradili so ga med letoma 1951 in 1953) naj bi novi lastnik parcel, po katerih poteka njihova cesta, ponujal v odkup dostop do njihovih dvorišč. Cesta, stara več kot 50 let, naj bi bila zasebna last.

Zgodba o zasebni ulici sredi Ljubljane sploh ni nenavadna zadeva. V Ljubljani naj bi bilo takšnih ulic več kot 25 odstotkov. Na Oddelku za gospodarske javne službe in promet MOL so nam povedali, da so pri izdelavi kategorizacije ljubljanskih cest in ulic ugotovili, da jih je več kot četrtina glede na zemljiško knjižni izpis še vedno v zasebnih rokah.

Kar precej cest in ulic je postalo lastnina gradbenih podjetij kot v primeru Lakotenc. Da MOL ni lastnik mestnih ulic, je deloma krivo tudi ustavno sodišče, ki je razveljavilo 85. člen zakona o javnih cestah. Po njem naj bi zemljišča, na katerih potekajo ceste, postale javno dobro, lastniki zemljišč pa naj bi prejeli odškodnino. Vendar se je glede tega menda zapletlo v občini Duplek, ker naj bi to bila neke vrste nacionalizacija. Tako je recimo po podatkih Oddelka za gospodarske javne službe lastnik Gosposvetske ulice in dela Slovenske ceste, ulic v strogem centru Ljubljane, zasebno Cestno podjetje Ljubljana. Tudi druge ulice kot zemljišča v drugih delih Ljubljane, recimo na Galjevici, v Murglah, na Vrhovcih, v BS 3, Novih Jaršah ..., naj bi bile glede na zemljiškoknjižni vpis last nekdanjih in sedanjih slovenskih gradbenih podjetij, kot so Pionir Novo mesto, Gradis, GPG Grosuplje ... Odgovor, zakaj so gradbena podjetja lastniki ulic in parcel, se skriva v Zakonu o lastninjenju nepremičnih v družbeni lasti. Ta določa, da nepremičnine postanejo lastnina pravnih ali fizičnih oseb, ki imajo na nepremičnini pravico uporabe.

Gradbena podjetja, ki so gradila soseske po Ljubljani, so dobila pravico do upravljanja zemljišča in so se potemtakem vpisala v zemljiško knjigo, kot da so oni lastniki teh zemljišč, saj so jih pri gradnji dobili v uporabo. Kljub temu da bi morala zemljišča po gradnji postati javna lastnina. Eden od takšnih primerov je recimo Litostroj, ki je zgradil stanovanjsko sosesko v neposredni bližini tovarne. Lastnik bankrotiranega Litostroja je postala Slovenska razvojna družba, ki je imela funkcionalna zemljišča v naselju za svojo last. Nepopolna zemljiška knjiga pa bo od MOL-a zahtevala veliko dela, saj bo moral po svojih arhivih brskati, katere javne površine, ki naj bi bile po zemljiški knjigi zasebne, so v bistvu že odkupili.