Manipulator / 250 delovnih ur na mesec

Podjetja za zasebno varovanje so največji kršilci delavskih pravic, trdi Miroslav Troha, nekdanji varnostnik v družbi Varnost Mengeš. Službo je pustil potem, ko je vodstvo podjetja ignoriralo njegove zahteve po spoštovanju kolektivne pogodbe. Katere so najpogostejše kršitve, na katere Troha že vsaj leto dni zaman opozarja inšpekcijo za delo in sindikate? Podjetja svojih zaposlenih ne razporejajo v različne tarifne razrede, saj sploh nimajo aktov o sistematizaciji delovnih mest, ki so podlaga za razvrščanje. Tako je večina varnostnikov razporejena v tretji tarifni razred z izhodiščno plačo okoli 95.000 tolarjev bruto.

Težave so tudi pri izplačilu regresa, saj ga nekatere firme izplačujejo v mesečnih obrokih, druge pa z regresom za prehrano. Plače se izplačujejo z zamikom, dogaja se celo, da delavcem izdajo plačilne liste, ne da bi denar sploh nakazali. Po drugi strani je urnik povprečnega varnostnika ubijalski. Mnogi mesečno delajo tudi po 250 ur. Kar pomeni, da več dni zaporedoma delajo po 16 ur! Pri tem jih večina za te "nadure" ni plačana, ker tudi ne more biti, saj je po zakonu mogoče izplačati le 20 nadur na mesec ali 180 nadur na leto. Kdor se s tem ne strinja, lahko gre. In ker večina varnostnikov nima izobrazbe, so rajši tiho, kot da bi tvegali bedno službo. Še več. Ker so na robu preživetja, niso redki primeri, ko kradejo iz sefa podjetja, ki ga varujejo. Hkrati so podjetja s preobremenjenimi varnostniki lahka tarča zunanjih vlomilcev, kar bi moralo skrbeti predvsem zavarovalnice, ki tovrstnim podjetjem v primeru kraj krijejo škodne zahtevke.

Troha med največjimi kršilci navaja podjetja Varnost Mengeš, Varnost Kranj, Sintal in G7. Tako je na primer vodstvo družbe Sintal, d. d., zaposlene pred kratkim obvestilo, da jim bodo od decembra dalje zaračunavali 800 tolarjev stroškov za obračun posameznega kredita, ki ga zaposleni odplačuje banki. Gre za očitno kršitev, saj podjetje nima pravice zaračunavati stroškov kredita. Toda vodstvu se ne skrivi niti las, ker se zakonodaja, ki naj bi kaznovala kršitelje, ne izvaja. "Minister za notranje zadeve Rado Bohinc je v parlamentu obljubljal ureditev področja varovanja, a doslej niti ponavljajočim kršiteljem ni odvzel licence." Troha ni razočaran le nad neučinkovitostjo MNZ in inšpekcije za delo, pač pa tudi sindikatov: "Čeprav so deležni ogromnega števila pritožb in prošenj za pomoč, nočejo ali ne znajo ukrepati. Po drugi strani pa svojim članom brez slabe vesti zaračunavajo članarino in na ta račun mastno služijo."