Avtohtone mesnine

Hrvaška televizija je prejšnji teden objavila pretresljiv prispevek, kako podjetna slovenska živilska industrija v Evropi služi denar na račun avtohtonih hrvaških živilskih izdelkov. Hrvaški gostinci na začasnem, trajnem ali večnem delu v tujini so prisiljeni kupovati slovenske dalmatinske pršute in slavonske kulene, ker hrvaški mesni predelovalci nimajo izvoznih dovoljenj za tržišča EU. Kot dokaz so predstavili Krasov kulen in dalmatinski pršut ter nesrečnega hrvaškega gastarbajterja - gostinca, ki je tarnal, da mora svojim gostom ponuditi dalmatinski pršut, ki nikoli v življenju ni videl Dalmacije. Podobno naj bi bilo s siri, saj mora ponujati ovčji sir iz Bolgarije. Hrvaška bi morala omenjene proizvode zaščititi, tako da bi lahko svoje goste razveseljevali s pravimi hrvaškimi izdelki. Na Hrvaškem so že javno razmišljali, da bi pri EU kot avtohtoni suhomesni proizvod zaščitili kulen (čeprav ga delajo tudi v krajih severno in vzhodno od hrvaških meja), toda nihče iz Hrvaške ga ne sme izvažati v EU.

V Krasu so nam povedali, da drži, da svoje dalmatinske pršute res sušijo na Krasu, vendar po dalmatinski recepturi, da ga je treba bolj dimiti. Prav tako proizvajajo tudi istrske pršute, pa kulen in sremske salame, za katere pač obstaja znana receptura. Kar pa ni nič sporno, saj tudi hrvaški PIK Vrbovec proizvaja kraški pršut in kraški zašinek. Svoje dalmatinske pršute in kulene izvažajo tudi na Hrvaško, saj ne obstaja nobena večja dalmatinska pršutarna. Težave bodo nastale le, če bo hrvaška zaščitila dalmatinski pršut kot regionalno specialiteto. Podobno kot so pri nas naredili s kraškim pršutom, kjer so vodilni proizvajalci povezani v konzorcij, ki natančno zahteva, čemu mora ustrezati pravi kraški pršut. Za zdaj pa je zaščiten le v Sloveniji, torej na slovenskem tržišču. Če pa jim uspe zaščita še v Bruslju, bodo morali tudi Italijani na tržaškem krasu proizvajati pršute po slovenskih normah.