Manipulator / Josip Broz Tito in nadškof Alojzij Stepinac

Postavitev spominske plošče zagrebškemu nadškofu Alojziju Stepincu v kapelici pod Triglavom je spodbudila odmevno polemiko. Čeprav nisem ne družboslovec ne politik, sem z zanimanjem bral in podoživljal med- in povojne dogodke na naših tleh. Osuplo in z nejevero sem zasledil v naših časopisih (celo v mesečniku Svobodna misel, glasilu Zveze borcev Slovenije) trditev, da je "nadškof Stepinac odigral zgodovinsko vlogo, ko mu je Josip Broz Tito predlagal, naj se odcepi od Vatikana in naj bo primus jugoslovanske cerkve. Ko je odklonil, ga je doletel zapor". Takšna razlaga je plod bujne domišljije. Obrnil sem se na nekatere hrvaške zgodovinarje, ki vsi trdijo, da ne obstaja dokument, ki bi to potrdila. Tito je želel, o tem ni dvoma, da bi postala hrvaška RKC manj odvisna od Vatikana, nikakor pa ni bil tretjerazredni pragmatični politik, ki bi leta 1945 kot zmagoviti voditelj potreboval Stepinca za podpornika.

Hrvaški zgodovinar, akademik Petar Strčič, mi je duhovito odgovoril, da "Tito ni bil bedak, da bi se spustil na takšen nivo pogovorov ...". Zato ne vzdrži primerjava z Winstonom Churchillom, ki je desetletja imel Sovjetsko zvezo za sovražnico (že 1919 je poslal "ekspedicijski korpus" zoper boljševike), leta 1941 pa je pragmatično ocenil, da je za obstoj Anglije Hitler glavna nevarnost. Od RKC se voditelji nove Jugoslavije niso počutili ogroženi. Tako Josip Broz Tito kot Edvard Kardelj sta želela z njo imeti urejene odnose. Ne predstavljam pa si, da sta bila pripravljena pozabiti na zgodovinsko krivdo ljudi, zlasti vodilnih, ki so sodelovali s fašističnimi okupatorji.