Izgubljeno s prevozom

Jubilejno 65. obletnico dražgoške bitke, ki so se je že petdesetič spomnili prejšnjo nedeljo, si bo veliko navzočih zapomnilo po govoru obrambnega ministra Karla Erjavca. Ta je bil sprejet z navdušenjem, malo bolj skeptični pa so bili tisti, ki so tik pred proslavo v roke dobili prvotno različico njegovega govora. Bila je veliko daljša in predvsem drznejša, kdo pa se je lotil revizije, ni povsem jasno. Erjavec je novinarjem zatrdil, da je govor pisal noč pred prireditvijo, avtor prvotne različice pa naj bi bila njegova strokovna služba. Po primerjavi je očitno, da besedili nista nastajali ločeno, kvečjemu je Erjavčeva različica skrčena in omiljena, kar je očitno, če preberete besedilo v poudarjenem tisku. Minister je na primer v uvodu izpustil trditev, da je "kot slavnostni govornik na številnih partizanskih slovesnostih nastopil večkrat kot vsi ministri za obrambo skupaj v petnajstih letih samostojnosti naše države in nikoli nisem prosil kogarkoli za dovoljenje, ali smem kot pošten in zaveden Slovenec, ki globoko spoštuje korenine partizanskega odpora, spregovoriti borkam in borcem ali ne".

Dražgoše pa je v izvirnem govoru Erjavec oziroma strokovna služba poimenovala za "katedralo partizanstva - orakelj!" Izognil se je vsem rabam besede ideologija, razen enkrat, ko je šlo za nacifašistično, mnogo drznih trditev pa je omilil, na primer z besedo ponavadi ("pravičnih vojn ni"). Veliko bolj vsebinska je bila izpustitev ugotovitve, da "če bi se distancirali od partizanstva, bi potem naredili še hujše zlo, kot pa so ga zagrešili naši bratje, Slovenci, ko so v resnici privida prisegli zvestobo okupatorju". Prav tako ni omenil, da kakovost in uspešnost države lahko dosežemo le, "če bomo vsi priznali pravilnost odločitve formiranja partizanskih enot za boj proti nacizmu in fašizmu ter priznali tudi, da je bila prisega zvestobe okupatorju huda narodova zmota, kot je bila zmota in zabloda tudi vpletenost povojnih oblasti v montirane procese in izvensodne poboje".