Manipulator / Slepa vera v zasebni sektor

V prejšnji številki smo poročali o evropskem komisarju za razvoj in človekoljubno pomoč Louisu Michelu, ki je z Evropsko investicijsko banko podpisal sporazum o ustanovitvi skrbniškega sklada za Afriko, pri čemer bode v oči, da je komisarjev posebni svetovalec Etienne Davignon, človek, ki sedi v direktorskem odboru korporacije SUEZ z odkritimi strateškimi cilji služenja denarja v Afriki. Vendar ne gre za nekakšen osamljen primer, temveč za dejstvo, da je razvojna politika komisije povečini prepletena z zamislimi, da edino zdravilo za revščino in nerazvitost tiči v zasebnem sektorju. Prav nič pomembno ni, če večina ljudi misli ravno nasprotno. Evropska komisija pri svoji politiki dobavljanja pitne vode v nerazvitih delih sveta trdi nekako takole: da je treba v misijo vključiti velike korporacije, ki bodo vlagale v obnovo tamkajšnje infrastrukture, čemur bodo seveda sledile službe in blaginja za vse. Te korporacije imajo res tako razvit čut za pomoč, da ljudje po vsem svetu demonstrirajo proti njim. V bolivijskem mestu Cochabamba, za primer, so ljudje uprizorili svetovno znan upor proti ameriškemu podjetju Betchel, ki jim je celo hotelo prepovedati zbiranje deževnice za vsakdanjo rabo. Ljudje so zasedli vodovod s poslopjem uprave vred in razobesili transparent: "Bolje je umreti za nekaj, kot pa živeti za nič!"