Manipulator / Slepa vera v zasebni sektor

Blodnje evropske komisije, 2. del

Erik Valenčič
MLADINA, št. 18, 11. 5. 2007

V prejšnji številki smo poročali o evropskem komisarju za razvoj in človekoljubno pomoč Louisu Michelu, ki je z Evropsko investicijsko banko podpisal sporazum o ustanovitvi skrbniškega sklada za Afriko, pri čemer bode v oči, da je komisarjev posebni svetovalec Etienne Davignon, človek, ki sedi v direktorskem odboru korporacije SUEZ z odkritimi strateškimi cilji služenja denarja v Afriki. Vendar ne gre za nekakšen osamljen primer, temveč za dejstvo, da je razvojna politika komisije povečini prepletena z zamislimi, da edino zdravilo za revščino in nerazvitost tiči v zasebnem sektorju. Prav nič pomembno ni, če večina ljudi misli ravno nasprotno. Evropska komisija pri svoji politiki dobavljanja pitne vode v nerazvitih delih sveta trdi nekako takole: da je treba v misijo vključiti velike korporacije, ki bodo vlagale v obnovo tamkajšnje infrastrukture, čemur bodo seveda sledile službe in blaginja za vse. Te korporacije imajo res tako razvit čut za pomoč, da ljudje po vsem svetu demonstrirajo proti njim. V bolivijskem mestu Cochabamba, za primer, so ljudje uprizorili svetovno znan upor proti ameriškemu podjetju Betchel, ki jim je celo hotelo prepovedati zbiranje deževnice za vsakdanjo rabo. Ljudje so zasedli vodovod s poslopjem uprave vred in razobesili transparent: "Bolje je umreti za nekaj, kot pa živeti za nič!"

ŽELITE ČLANEK PREBRATI V CELOTI?

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?


Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal, Apple Pay ali Google Pay.

Tedenski zakup ogleda člankov
> Za ta nakup se je potrebno .


Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine. Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 16,20 EUR dalje.


Erik Valenčič
MLADINA, št. 18, 11. 5. 2007

V prejšnji številki smo poročali o evropskem komisarju za razvoj in človekoljubno pomoč Louisu Michelu, ki je z Evropsko investicijsko banko podpisal sporazum o ustanovitvi skrbniškega sklada za Afriko, pri čemer bode v oči, da je komisarjev posebni svetovalec Etienne Davignon, človek, ki sedi v direktorskem odboru korporacije SUEZ z odkritimi strateškimi cilji služenja denarja v Afriki. Vendar ne gre za nekakšen osamljen primer, temveč za dejstvo, da je razvojna politika komisije povečini prepletena z zamislimi, da edino zdravilo za revščino in nerazvitost tiči v zasebnem sektorju. Prav nič pomembno ni, če večina ljudi misli ravno nasprotno. Evropska komisija pri svoji politiki dobavljanja pitne vode v nerazvitih delih sveta trdi nekako takole: da je treba v misijo vključiti velike korporacije, ki bodo vlagale v obnovo tamkajšnje infrastrukture, čemur bodo seveda sledile službe in blaginja za vse. Te korporacije imajo res tako razvit čut za pomoč, da ljudje po vsem svetu demonstrirajo proti njim. V bolivijskem mestu Cochabamba, za primer, so ljudje uprizorili svetovno znan upor proti ameriškemu podjetju Betchel, ki jim je celo hotelo prepovedati zbiranje deževnice za vsakdanjo rabo. Ljudje so zasedli vodovod s poslopjem uprave vred in razobesili transparent: "Bolje je umreti za nekaj, kot pa živeti za nič!"

A evropska komisija za te dogodke očitno ne ve in v svojih poročilih izkazuje skrb zbujajočo nevednost. Prav tako očitno ne ve, da se sam zasebni sektor že lep čas otepa te častne politike. SUEZ se res zanima za projekte v podsaharski Afriki, vendar se je podjetje povsem umaknilo iz obeh Amerik in z Daljnega vzhoda. Od leta 1998 do 2002 se je letna vrednost investicij v infrastrukturo nerazvitih, ki jih zagotavljajo donatorji in razvojne banke, zmanjšala s 15 na 8 milijard dolarjev. Tudi iz številnih podjetij prihaja vse več opozoril Svetovni banki, da je naivno misliti, da rešitev za nerazvite tiči izključno v angažiranju zasebnega sektorja. A evropska komisija živi v nekem drugem filmu. Leta 2002 in 2003 je požela veliko odobravanja z obljubo o zagotovitvi milijard za vodno infrastrukturo v nerazvitih delih sveta. Pobudi je ime European Union Water Initative (EUWI). Mednarodni organizaciji WaterAid in Tearfund danes ugotavljata: "Niti ena sama oseba ni dobila pitne vode ali sanitarij prek te iniciative. Tudi drugi projekti, povezani z njo, so propadli" zaradi "ideološke nagnjenosti k zasebnemu financiranju".

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si.

Delite članek:


Preberite tudi

Je Mahnič zlorabil pooblastila in kršil zakon? 

Kaj poslancu SDS Žanu Mahniču očita poslanka Svobode in predsednica Knovsa Janja Sluga?

Slovenija četrta najvarnejša država na svetu

Pred našo državo so zgolj Islandija, Nova Zelandija in Švica

Izraelska veleposlanica / »To je bil korak predaleč«

Slovenija naj bi bila edina država na svetu, ki je to storila Izraelu