Manipulator / Žalostna zgodba režiserja Prodnika Igorja
Direktor filmskega sklada je v bistvu pravi filmski disident
Gregor Cerar
MLADINA, št. 43, 2. 11. 2007
Slovenski filmarji nimajo prijaznih besed pri opisovanju glavnega nadzornika slovenskega filma Igorja Prodnika (je namreč generalni direktor direktorata za medije, predsednik nadzornega sveta Filmskega sklada, v. d. direktorja Filmskega sklada ...). Slovenska javnost pa ne ve, da gre v bistvu za najbolj plodnega slovenskega filmarja zadnjih let, kar je razkril v intervjuju za Večerovo prilogo V Soboto: „Vsako leto posnamem vsaj en film, pretežno z minimalnim proračunom. Moja filmografija obsega več kot 40 kratkih in srednjemetražnih dokumentarnih ter igranih filmov, za katere sem prejel kar nekaj nagrad doma in v tujini. Celovečerec mi je bil ponujen že med študijem kot diplomski film, vendar se nisem našel v partizanski temi. Za precej svojih scenarijev sem menil, da so boljši od ponujenega. Dva scenarija za celovečerec so mi na takratni Vibi celo odkupili, realizacije pa ni bilo. Za TV Ljubljana sem pred osamosvojitvijo posnel na filmski trak kar nekaj filmov: Moj dom stoji v malem naselju, Solzna dolina, Tine ali komu zvoni, Slike iz samotnih kmetij ... “
ŽELITE ČLANEK PREBRATI V CELOTI?
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Gregor Cerar
MLADINA, št. 43, 2. 11. 2007
Slovenski filmarji nimajo prijaznih besed pri opisovanju glavnega nadzornika slovenskega filma Igorja Prodnika (je namreč generalni direktor direktorata za medije, predsednik nadzornega sveta Filmskega sklada, v. d. direktorja Filmskega sklada ...). Slovenska javnost pa ne ve, da gre v bistvu za najbolj plodnega slovenskega filmarja zadnjih let, kar je razkril v intervjuju za Večerovo prilogo V Soboto: „Vsako leto posnamem vsaj en film, pretežno z minimalnim proračunom. Moja filmografija obsega več kot 40 kratkih in srednjemetražnih dokumentarnih ter igranih filmov, za katere sem prejel kar nekaj nagrad doma in v tujini. Celovečerec mi je bil ponujen že med študijem kot diplomski film, vendar se nisem našel v partizanski temi. Za precej svojih scenarijev sem menil, da so boljši od ponujenega. Dva scenarija za celovečerec so mi na takratni Vibi celo odkupili, realizacije pa ni bilo. Za TV Ljubljana sem pred osamosvojitvijo posnel na filmski trak kar nekaj filmov: Moj dom stoji v malem naselju, Solzna dolina, Tine ali komu zvoni, Slike iz samotnih kmetij ... “
Med nagradami lahko omenimo zlato ptico liberalne akademije in nagrado za debitanta na 28. festivalu jugoslovanskega dokumentarnega in kratkometražnega filma, Beograd (1981), slednja je tudi edina nagrada, omenjena na spletni strani Filmskega sklada.
Prodnik je tudi pojasnil, da je v bistvu on žrtev filmskega sistema, saj je pravi slovenski filmski disident. Dokumentarno-igrani film Kako naj imenujem delo za TV Ljubljana, pa mu je zapečatil usodo in prisiljen je bil delati v tujini in na Hrvaškem. Zaradi dokumentarca o povojnih pobojih na pliberškem polju so mu celo grozili in ga izsiljevali. Snemanja pornografskih filmov, kar mu pripisujejo njegovi sovražniki, pa ni omenjal.
Zdaj je nedvomno na potezi ustanova, kot je Kinoteka. Na svoj spored bi morala nedvomno po hitrem postopku uvrstiti Prodnikovo retrospektivo, da se tudi slovenskega javnost prepriča, da gre v resnici za uspešnega, a nedvomno po krivici prezrtega filmskega ustvarjalca. Upajmo, da si bomo v tem okviru lahko ogledali tudi njegov kratki film Ivek, kdo te je ubil, ki ga je ustvaril skupaj z lokalno velenjsko televizijo VTV.