Nihče ni prerok v svoji domovini

Nemo propheta in patria. Da je tako, nas uči že latinski pregovor, ki pa najbrž ne upošteva dejstva, da bo spremenljivost državnih meja dodatno zapletla koncept domovine. In torej tudi položaj prerokov. Latinski rek je dolga desetletja veljal tudi za pisatelja Borisa Pahorja. A življenje ... in marketinški zakoni so res nepredvidljivi. Po skoraj polstoletnem preziru je Italijo v pičlih dveh mesecih očaral ta petindevetdesetletni dinamični mladenič, ki neutrudno ponavlja svojo zgodbo, predvsem pa zgodbo tržaških Slovencev. Kajti Boris Pahor se je rodil leta 1913 v Trstu, tedanjem največjem pristanišču avstro-ogrske monarhije. V njegovi življenjski zgodbi se zrcali zgodba vse mestne skupnosti, njegove oči so doživele vse boleče strani 20. stoletja. Tako je na primer kot sedemletni deček, ko je Trst že postal eno številnih italijanskih pristanišč, predvsem pa "telovadnica" italijanskih fašistov, na lastne oči videl požig Narodnega doma. Tiste moderno urejene palače, ki so jo zgradili po načrtih Maksa Fabianija in je simbolizirala slovansko prisotnost v mestnem središču. Ognjeni zublji, ki jih gasilci niso mogli pogasiti, ker so jim črnosrajčniki prerezali cevi, so sedemletnega dečka travmatizirali. O tem so se danes končno prepričali tudi italijanski bralci, ki so seveda ob Pahorju ignorirali tudi dejstvo, da je fašizem med Slovenci izvajal pravo "kulturno čiščenje": Pahor je o njem pisal v vsaki svoji knjigi, v Italiji pa ga ni nihče poslušal. V Sloveniji so Pahorja poznali, čeprav so mu tudi tu prisluhnili le redki: bil je na "črni listi" zaradi znanega intervjuja z Edvardom Kocbekom, v katerem je ta kot prvi javno spregovoril o Kočevskem rogu; njegovi nasveti slovenski politiki, naj zaščiti svoje manjšine, predvsem pa naj slovenski narod, ne glede na državne meje, vendar obravnava kot celoto, ostajajo tudi danes neuslišani. A to je že druga zgodba, čeprav z enakim naslovom: Nemo propheta in patria.

Pahorja poznajo in cenijo predvsem v Franciji in Nemčiji. Medtem ko so njegove knjige prodajali v pariških in berlinskih knjigarnah, medtem ko mu je francoska država podeljevala najvišja državna odlikovanja (med drugim tudi legijo časti), ga ni v Italiji, kaj v Italiji, celo v rojstnem Trstu, skoraj nihče poznal. Boris kdo? Trideset let je moralo miniti, da je njegova Nekropola, roman, v katerem je mojstrsko opisal svoje sobivanje s smrtjo v nacističnem taborišču Natzweiler-Struthof, izšel tudi v italijanščini: Pahor je prevod, ki mu ga je prijateljsko pripravil Ezio Martin, ponujal marsikateri pomembni italijanski založbi, največkrat pa ni v zameno prejel niti odgovora. Knjigo je na koncu izdal neki kulturni konzorcij iz Tržiča, ki pa ji ni mogel nuditi vsedržavne distribucije: šele danes, enainštirideset let po slovenskem izvirniku, je Necropoli na voljo v vseh italijanskih knjigarnah, intervjuji z avtorjem pa v vseh najpomembnejših medijih. Boris Pahor je postal novica. Nastopu v televizijski oddaji Che tempo che fa je sledilo skoraj pet milijonov ljudi in tržaški pisatelj je to priložnost izrabil tako kot vse, ki so ji sledile: nevednemu italijanskemu občinstvu je bolj kot o sebi spregovoril o nas. O poitalijančenih priimkih, požganih domovih, italijanski zasedbi Ljubljanske province, taborišču na Rabu. O straneh italijanske zgodovine, ki bi jih nekateri radi zabrisali. A ne Boris Pahor.