Obe krščanski, pa tako različni

Na slovenski politični sceni imamo tri politične stranke, ki v imenu uporabljata pridevnik krščanski, Novo Slovenijo - Krščansko ljudsko stranko, krščanske socialiste in Krščansko socialno unijo. Kot trenutno kaže, obstaja možnost, da se bodo predstavniki prvih dveh strank na jesenskih volitvah lahko prebili v parlament. Četudi obe stranki utemeljujeta svoje delovanje na istih krščanskih vrednotah in etosu, pa so njuni pogledi na družbena vprašanja različni.

Očitno že ustanovitev pogojuje nekatere razlike. Če je NSi - Krščanska ljudska stranka Nova Slovenija - posledica razcepa z "ljudskimi" v letu 2000, "ker nismo dovolili, da bi postali žlahtna konservativna stranka, o kateri še vedno sanja marsikdo, zlasti nekdanji oblastniki", kot pravi Andrej Bajuk, pa se je pod vodstvom Andreja Magajne na novih programskih zasnovah lani prebudila stranka Krščanskih socialistov Slovenije in opredelila svojo držo kot levosredinsko in "socialistično". Predvolilni sporazum je podpisala s Pahorjevimi Socialnimi demokrati. Kljub temu da so stare konfrontacije krščanskih socialističnih vizij in katoliške politične doktrine v Sloveniji še vedno žive, pa se slovenski krščanski socialisti soočajo po besedah Magajne "s hipoteko preteklosti, socializmom in njegovo degradacijo", vendar nova stranka po Magajni kljub vsemu išče prednosti socialističnega sistema. Te naj bi bile "v neposredni demokraciji, v povzemanju pozitivnih izkušenj samoupravnega socializma, a ob upoštevanju sodobnih ekonomskih spoznanj, temelječih na podjetniški iniciativi". Od NSi se najbolj loči po zagovarjanju javnega šolstva in zdravstva in v odnosu do upravljanja s socialnim kapitalom v družbi.

Druga krščanska stranka naj bi bila zgrajena na drugačnih temeljih. Ko smo o tem pobarali poslanca NSi Antona Kokalja, nam je dejal, da so temeljne vrednote obeh strank verjetno iste, vendar je razlika med krščanskosocialnimi in krščanskosocialističnimi strankami v tem, da so "prve izhajale iz solidarnostnega in subsidiarnega urejanja družbenih odnosov, druge pa iz socialističnih elementov". V NSi vidijo posameznika predvsem kot avtonomno človeško osebo, "kot takemu pa mu pripadajo vse pravice in svoboščine, ki so danes temelj vsake resnične demokratične in pravne države. Iz tega personalističnega temelja nato izvira koncept (teh strank) glede ureditve družbe, države, gospodarstva in vseh ostalih razsežnosti našega vsakdana", zaupanje v "subsidiaren način urejanja zadev v družbi in državi" in tudi v "solidarnost s šibkejšimi člani naše družbe".

A stranki se ne ločita le v temeljih, pač pa tudi v nekaterih konceptih. Za politično usmeritev NSi je dobrodelnost pomembna prvina, krščanski socialisti pa so ne le skeptični do takšnega pristopa, ampak trdijo, da z dobrodelnostjo in s kapitalskim plemenitenjem darov ni mogoče odpravljati strukturnih anomalij v družbi, saj je po Magajni "karitativnost le izhod v sili, dejavnost za reševanje akutnih težav posameznika, krščanski socialisti pa se zavzemamo za integracijo posameznika v delovni proces in družbeno življenje" v celoti.

In medtem ko so krščanski socialisti previdni in opozarjajo tudi na nenehno prežečo nevarnost politične klerikalizacije v družbi, saj "podržavljanje vere duši občutek pripadnosti", pa v NSi tega strahu ne vidijo. Kokalj pravi, da "mora cerkev skrbeti, da se spoštujejo naravni zakon in verske resnice, sprejemanje konkretnih odločitev pa je stvar politikov in strank". Podobna imena, a velike razlike torej ...