Stara ureditev Wall Streeta se spreminja

Kako nizko so padli mogočni! Nekoč prevladujočo finančno silo v Ameriki in morda tudi na svetu, J. P. Morgana, je pogoltnil Chase Manhattan, velik, star, a ne preveč ugleden tekmec. Še pred petimi leti si ni bilo mogoče misliti, da bi J. P. Morgan, banka modre krvi, zamazala svojo aristokratsko kulturo tako, da bi se združila s kako drugo institucijo. A hitrost sprememb v globalnih financah je taka, da se nobena stvar ne zdi več nezamisljiva. Prejšnji teden prav gotovo nihče ni bil presenečen, ko se je J. P. Morgan odrekel svoji cenjeni neodvisnosti. A izbira partnerja je bila malo nepričakovana.

Prihodnost J. P. Morgana je bila v preteklih treh letih vedno bolj negotova. Draga preobrazba iz komercialne v investicijsko banko ni obrodila zaželenih sadov, cene delnic so trpele. Medtem ko so tekmeci, kot so Morgan Stanley, Citigroup in celo Chase, hitro rasli s pomočjo prevzemov, je J. P. Morgan koracal za njimi. Na koncu je odbor naročil Douglasu "Sandyju" Warnerju, glavnemu izvršnemu direktorju J. P. Morgana, naj opusti strategijo "samoizgradnje" in naj poišče partnerja. Kljub vročičnim ugibanjem o možni združitvi z Deutsche Bank so izbrali Chase.

To je izjemen poraz za Warnerja, ki bi pred dvema letoma lahko dobil vrhoven položaj pri združitvi z Deutsche Bank, sedaj pa bo samo predsednik, in zmaga za Williama Harrisona iz Chasa. Ta bo izvršni direktor J. P. Morgana Chasa. Sporazum so opisali kot združitev enakih. A v resnici gre za prevzem. Zadeve bo vodil Harrison, nedvomno z brezobzirno učinkovitostjo, po kateri je poznan.

Kot se dogaja pri večini združitev, bo tudi tu veliko puščanja krvi: ta združitev napoveduje prihranek 1,5 milijarde dolarjev v dveh letih, kar pomeni zmanjšanje števila delovnih mest. Charles Peabody, analitik pri Mitchell Securities, meni, da bo najbrž moralo oditi 10.000 ljudi; za primerjavo, J. P. Morgan ima 16.000 zaposlenih, čeprav seveda ne bo prevzel vsega zmanjšanja sam.

Tega procesa se Harrison ne boji. Že pred združitvijo je bilo napovedano, da je jasno, kdo bo na prvih 50 vrhovnih mestih. Večina jih prihaja iz Chasa, a Harrison vztrajno poudarja, da ta izbor temelji zgolj na zaslugah.

Vseeno bo integracija J. P. Morgana velikanski izziv. Privlačnost ni zgolj v varčevanju. Obe banki menita, da lahko skupaj dosežeta to, kar vsaka zase ni mogla: da kot investicijska banka vse prekosita. V preteklosti sta bili obe omejeni na tradicionalno vlogo komercialnega bančništva.

V preteklih dvajsetih letih so potreba po višjem dobičku in vedno šibkejše regulacijske ovire vodile tako J. P. Morgan kot Chase v vedno več investicijskega bančništva. Če smo čisto pošteni, sta obe dosegli banki opazne uspehe glede na izhodišča, ki sta jih zgodovinsko imeli. A nobena ni mogla izvesti tistega preboja, ki loči najboljše od vseh ostalih.

Nastanek J. P. Morgan Chasa predstavlja tudi izziv - vedno več korporacijskih klientov bo zahtevalo polno uslužno razmerje s svojimi bančniki. Warner pravi, da konkurenca žene dobičke proti ničli. V prihodnosti bodo banke plačane za celotno svetovanje, od tveganj do združitev in prevzemov. Upa, da bi tu lahko kombinacija strokovnosti investicijskega bančništva in moči bilance komercialne banke dala J. P. Morganu Chasu prednost pred firmami, kot so Goldman Sachs, Morgan Stanley DeanWitter in Merrill Lynch.

To je prav gotovo mogoče, a posel je še vedno tvegan. Za Chase bi bilo varneje, čeprav dražje, če bi naravnost kupil kako od uspešnih firm. Tako pa Chase plačuje velike denarce za aristokratski nakup in Harrison se bo moral izkazati kot človek združitvenega in integracijskega kova. In če je v govoricah o vedno slabši kvaliteti dolgov, ki sta jim izpostavljena tako Chase kot J. P. Morgan, kaj resnice, potem bo ta združitev potrebovala veliko sreče. Še posebej bo potrebovala kapitalske trge in gospodarstvo v dobri kondiciji.

THE ECONOMIST NEWSPAPER

London 2000