Danske dileme

Referendum naj bi dal odgovor na vprašanje. Danski referendum pa je večinoma prinesel le vprašanja - in za številne Evropejce so ta resnično neprijetna. Če nanje odgovorijo tako, jim bo takoj žal zaradi posledic. Če odgovorijo drugače, pa bodo nesrečni. Nihče ne ve bolje od Dancev, da je ta dilema kot bik, ki te bo spravil na tla, ne glede na to, za kateri rog ga boš zgrabil.

Danci so protiintegracijski rog zgrabili 28. septembra. Ko so odklonili evro, so, kot kaže, hoteli obraniti svojo neodvisnost in reči "ne" takšni harmonizaciji, ki bi lahko ogrozila njihovo socialno državo in morda celo njihov čut nacionalne pripadnosti. Vendar jim ta "ne" ni prinesel denarne suverenosti. Tečaj njihove krone je od leta 1982 vezan na drugo valuto, najprej je bila to nemška marka, zdaj pa evro. Danci so se z referendumsko odločitvijo odpovedali neposrednemu vplivu na lastno denarno politiko - razen če se seveda ne znebijo jarma in plačajo ceno za to z višjimi obrestnimi merami. Ta obet pa ni ravno privlačen. Že zaradi same možnosti, da bi se utegnili odločiti za samostojno pot, so danske obrestne mere višje kot pri njihovih sosedah na evrskem območju.

Ran, ki so si jih Danci zadali sami, pa s tem še ni konec. Danska vlada si je v želji, da bi volivci odobrili maastrichtski sporazum, potem ko so ga leta 1992 zavrnili, zagotovila možnost, da se sme odločiti proti skupni obrambni politiki EU. Nekateri Danci to obžalujejo že vse odtlej: zaradi tega namreč ne morejo sodelovati pri predlaganih silah EU za hitro posredovanje, niti pri odstranjevanju min na Kosovu. Po zadnji zavrnitvi se bo danska izoliranost, kot kaže, nadaljevala: nobena danska vlada se ne bi z lahkim srcem odločila tvegati novega spora zaradi integracije, pa če bi šlo za še tako dober namen. V tem se tudi skriva osrednja dilema; kajti Danska je, podobno kot druge majhne države, na EU dolgo časa gledala kot na učinkovito obrambo proti temu, da bi jo potisnili na rob evropskih zadev. Ko je zavrnila element integracije, ki ji ni všeč, je tvegala, da se bo morala odpovedati tudi elementom, ki so ji po volji.

To bo še očitneje, če bo posledica danske odločitve še živahnejši razvoj tako imenovane Evrope več hitrosti. Danski "ne" pomeni manjšo verjetnost, da se bosta njeni somišljenici, Velika Britanija in Švedska, skušali čim prej vključiti v evrsko območje. Navdušenci pa skušajo pohiteti s tem, podobno kot z drugimi načrti. Najpomembnejši mož Maastrichta, Jacques Delors, denimo pravi, da bi rad videl "širšo Evropo - unijo - in avantgardo, ki bi bila premišljeno organizirana v zvezo nacionalnih držav". Francija in Nemčija oziroma vsaj predsednik Jacques Chirac in kancler Gerhard Schröder sta nedvomno pripravljena na hitro integracijo jedra držav na vrhunskem srečanju EU v Nici, ki bo decembra.

Ob temeljitejšem razmisleku in ob misli, da bi temu jedru sčasoma lahko zavladala Nemčija, bi se Francozi utegnili vprašati, ali je ta zamisel res tako dobra. A če je to njihova poreferendumska dilema, ta ni tako globoka kot britanska.

Britanska težava je, da politično hoče biti na čelu evropskih zadev, medtem ko so njeni volivci še bolj nastrojeni proti nadaljnjemu povezovanju kot Danci, njihovi gospodarski argumenti za uvedbo evra pa so manj prepričljivi. Dejansko, četudi z zadržkom, bi Velika Britanija lahko rekla, naj različne skupine držav članic EU svoje načrte uresničujejo tako hitro, kot jim ustreza. To bi povzročilo nekaj resnih zapletov pri priseljevanju (schengenski sporazum) in obrambni politiki (pri kateri ima glavno besedo Velika Britanija). Precej hujše težave pa bi bile z evrom, saj bi utegnili sprejeti odločitve - denimo pri usklajevanju davkov -, ki bi udarile po sami srčiki dejavnosti EU.

Enotna valuta je res nepogrešljiva značilnost unije; vse države kandidatke za vstop v EU morajo dati vse od sebe, da bi jo lahko uvedle, in brez ugovora vzeti tisto, kar jim ponujajo. Le Velika Britanija in Danska sta si izborili možnost, da sta pri tem izjemi. Britanska dilema je, ali naj se priključijo evru in sprejmejo politične in gospodarske senčne plati tega, ali pa naj ostanejo zunaj evrskega območja in se odpovejo kakršnemukoli vplivu na odločitve evrske skupine. V po-danski-referendumski Evropi dveh hitrosti so prizadevanja, da bi obdržali vpliv pri sprejemanju odločitev in se hkrati otepali evra, videti čedalje bolj zaman.

Ducat državam, ki bi se rade vključile v EU, so Danci s svojo odločitvijo poslali dvoumno sporočilo. Ohranja jim upanje, da jim ne bodo skušali vsiliti univerzalne Evrope in s tem uničili njihove individualnosti; hkrati pa jim je vse manj jasno, kako se bodo sploh lahko hitro prebile do samega svetišča EU, kjer sprejemajo pomembne odločitve. Drugače povedano, danska odločitev ponazarja norost deset let stare odločitve, da je treba utrditi institucije v EU, preden bi v klub pripustili vzhodnjake.

V najboljšem primeru bo posledica danskega upora odločitev, da v EU ne bodo več brezglavo drveli proti cilju v več skupinah, temveč da se bodo ustavili in razmislili o namenu unije. Če članstvo v njej velja kot način za zagotavljanje miru in blaginje, bi kljub lahko nadaljeval s sprejemanjem gospodarskih ukrepov in si postavljali bolj ohlapne cilje. Za vzhodnoevropske države, za katere mir in blaginja še zdaleč nista zagotovljena, bi ta ohlapnost morda kljub vsemu zadostovala. A za številne prebivalce zahodnoevropskih držav se mir in blaginja ne zdita več tako krhka ali najhitreje dosegljiva le s še tesnejšo integracijo, da bi bili pripravljeni pozabiti na druge možnosti. Če nič drugega, so Danci pokazali, da mora unija poiskati še privlačnejši cilj, kot so lastni gospodarski interesi, če noče, da bi se navdušenje ljudi nad njo ohladilo.

London 2000