Prof. Drago Ulaga (1906-2000) / In memoriam

Odšel je prof. Drago Ulaga, ki pa nam je pustil grandiozno teorijo telovadbe duha in telesa. Nestor slovenskega športa, ki je napisal svojo prvo knjigo o športu že pred 70 !!! leti, v zadnjem ponedeljkovem "Delu šport" ni objavil svoje redne kolumne. Kako, sem jo spregledal? Je kaj prišlo vmes? Nekaj ur zatem v radijskih "Dogodkih in odmevih" zaslišim vest, da je umrl. Zmanjkala sta vsega dva tedna, da bi dopolnil 94 leto življenja. A odšel je kot zmagovalec: dokler je pisal in telovadil, je tudi živel!

Njegov osebni zgled je podiral sterotip nebogljene starosti. Pozno pomladi mi je v poslednjem intervjuju za "Mladino" na vprašanje, če še kaj teče na smučeh, odgovoril, da ima težave z nogami. Pričakoval sem spontani odgovor starca, kako gre zdaj vse samo še rapidno navzdol, on pa me je osupnil z brezskrbnostjo mladeniča, ki ga je položil prehlad. "Veste, zdaj grem težko po stopnicah v trgovino. Toda vsak dan stojim ob ograji in vadim zamahe z nogami. Ob tem pa se uležem na hrbet, si pod gležnje postavim blazino in členki mi več ne otekajo. Računam, da se bom prek poletja popravil, da bom spet lahko hodil v dolino Tamarja."

Profesor Ulaga je utelešal ljubezen do telovadnih vaj. Zamanj sem mu skušal izvabiti skrivnost, kako se uspe disciplinirati, da vsakodnevno vežba. Odgovor je bil v resnici preprost: on se ni odrekal lagodju, da bi se mučil z razgibavanji. On se je raztegoval, se predklanjal, se držal v vesi ali kolebal iz spoštovanja do svojega telesa.

Sodobni človek pod telesno kulturo razume trenutke, ko se odpravi na urico rekreacijskega športa. Na domači blazini se bo raztegoval in zviral zgolj tedaj, ko ga bo presekalo v križu, ko mu tudi kiropraktik ne bo več mogel pomagati, ko se bo torej zgubljeno vdal nasvetu zdravnika, ki mu je predpisal serijo vaj. Zdaj telovadi po kazni in zavida vsem, ki brez bolečin ležijo zveriženi po foteljih.

Diametralno nasprotje je prakticiral prof. Ulaga. Ko je hodil, se je predajal strumnemu koraku in srce mu je zatrepetalo od veselja, ko je v koraku gladko prehitel nekoga, ki je bil nekaj desetletij mlajši. Nekoč je v nasvetih zapisal najradikalnejši nasvet za preživljanje časa pri vožnji z letalom. Ker je polet ponavadi kar dolg, se namesto preganjanja dolgčasa lahko posvetim lastnemu telesu: "Zdaj premikate prste na nogah, zdaj stiskate pesti, pritezate trebušno steno, vlečete ramena nazaj, potiskate kolena skupaj, iztegujete tilnik kvišku, širite prsni koš in podobno. Sosed, ki sedi poleg vas niti ne opazi, da ste gimnastično aktivni."

Bil je poplačan z neprecenljivo nagrado. Tudi kot devetdesetletnik je lahko živel in skrbel sam zase. In radovedno brskal. Malce sramežljivo mi pokaže nemško revijo, v kateri je fotografija mladenke, ki v spodnjih hlačkah telefonira iz postelje. "Poglejte, kako ležerno je prekrižala nogi visoko na steni nad vzglavnikom. Nekoč bi bilo to opolzko... O tem lahkotnem jutranjem pretegovanju bom pisal v reviji za starostnike."

A njegov vitalizem ni zadeval le telesa, pri triindevetdesetih se je lotil smelih načrtov. "Pripravljam knjigo o prijatelju Štuklju." Prof. Ulaga je na samem sebi dokazal pravilnost teorije, ki jo je širil in populariziral že od leta 1934. Da redna vadba telesa in možgan ne podaljšuje le življenja, temveč omogoča, da do konca živiš v polnem zamahu. Zato zanj ne velja opis, da je umrl, on je zgolj zaključil poslednjo vajo.