kdo je kdaj? / David Beckham

David Robert Joseph Beckham svoj prvi drseči štart izvede 2. maja 1975 v londonskem Chingfordu. Ata Ted je amaterski nogometaš, ki brusi pete za tako prestižne enajsterice, kot sta recimo Kingfisher in Finchley Wingate; David bo pozneje pravil, da je bil odličen igralec, četudi je večji del vsake tekme praviloma preždel v ofsajdu, za kar naj najverjetneje sploh ne bi zares vedel, kaj pomeni.

Mama frizerka se za nogomet ne zanima kaj prida, zato pa bodočega kapetana Anglije toliko srčneje bodri dedek, čeprav mu David pri šestih letih žogo naravnost v obraz nabije s tako silo, da mu povsem zdrobi očala.

Prve resnejše treninge opravi z očetom na stadionu Wadham Lodge, ki si ga za vedno zapomni kot podrtijo blatnih tal po garderobah, ledeno kapljajočih tušev in vedno prisotnega smradu maže proti bolečinam v mišicah. Takoj na začetku začne posebej vaditi proste strele: po treningu, ko gredo vsi drugi v družabni klub, ostane in z roba kazenskega prostora cilja prečko. Vsakič, ko zadene, je njegova žepnina tisti teden višja za 50 penijev.

Lokalni scout ga že pri sedmih zasnubi v deško ekipo Ridgway Rovers, ki postane kmalu tako dobra, da na domačih tekmah zmaguje z deset proti nič, zato mora po prave izzive v Nemčijo ali na Nizozemsko. Pri enajstih se zanj začne resno zanimati West Ham, a David ostane v nedeljski ligi, kjer si resneje poškoduje pete in mora za pet tednov celo popolnoma škartirati kopačke, česar se spominja kot najmučnejšega obdobja v svojem življenju, ki ga še do danes ni povsem prebolel. Ko spet shodi, še dodatno gara za atletizacijo prej vedno nekoliko premršavega skeletka - postane lokalni prvak v krosu, veliko plava. V šoli ima drugače najraje umetnostno vzgojo, cele dneve riše, najraje podobe z Jako Racmanom.

Ko napoči čas za vpis v podmladek kakega profesionalnega kluba, se Becks skupaj z Nickom Barmbyjem in Solom Campbellom odloči za Spurse, kjer se ima sicer povsem fino, le da ga vsi skupaj gledajo nekoliko pisano, ko se na treningih vedno znova pojavlja v svojem dresu Manchester Uniteda. Od prvega dne mu je namreč jasno, da mu srce v resnici bije za en sam klub: veliko prispeva k temu ata, katerega naklonjenost do rdečih po letalski tragediji leta 1958 prerase v dosmrtni fanatizem. Ko zve, da ga je na neki tekmi opazil Unitedov londonski scout in ga v Manchester povabil na prvo pravo preizkušnjo, David joka in joka. Po dveh poletnih trenažnih kampih z najboljšim rezultatom vseh časov zmaga v posebnem pokalu nogometnih veščin Bobbyja Charltona ter si priigra naravnost nepredstavljivo nagrado: dva tedna treninga s podmladkom Barcelone, ki jo takrat vodi Terry Venables in zanjo brcata Mark Hughes in Gary Lineker.

Ob tej priložnosti David na španskih ulicah ponoči prvič vidi prave pravcate prostitutke, a se jim ne približa, zvečer raje pije vročo čokolado. Včasih pretirava in bruha.

Drugega maja 1988, torej na svojo trinajsto obletnico, David podpiše pogodbo z Manchestrom, ob čemer mu United celo speče torto. Mama veliko joka, a zlati blondi se sčasoma vseeno preseli na sever. Prvi nadnajemnik ga sicer klofuta, a si hitro najde nadomestno mater in očeta, precej kmalu si omisli tudi prvo resno bejbo Deano - pravi, da ni nikoli letal s cveta na cvet - in se kot hrček udobno ustali v Manchestru. Z Deaninim očetom se začne celo rahlo opijanjati.

Pridno vadi, in čeprav trener včasih pogodrnja, da so njegove podaje na slab dan podobne "ponesrečenemu hollywoodskemu filmu", ga imajo vsi zelo radi. Becks rezervno klop prve ekipe prvič greje v sezoni 1992/93 na pokalni tekmi z Brightonom in zadnjih 17 minut celo zaigra, zamenja namreč Andreia Kanchelskisa.

Od navdušenja skoči tako visoko, da z glavo butne ob streho kabine za rezerviste.

Svoj prvi odrasli gol doseže v sezoni 1994/95 na isti dan, ko tudi prvič začne v začetni postavi, in sicer na evropski tekmi z Galatasarayem. V ligi premier debitira na tekmi z Leedsom na vroče zadušljivo popoldne, tekma se konča brez zadetkov.

Mladinec si kupi trinadstropno hišo na severu Manchestra in Giggsovega rabljenega forda escorta. Kmalu ga Honda po sponzorski pogodbi oskrbi z novim preludom: čeprav ga mora kasneje vrniti, David doplača za posebne usnjene prevleke, nadmočni zvočni sistem in velika aluminijasta platišča. Ko ga ob neki priložnosti David May vpraša, ali lahko vskoči zadaj, mu sikne nazaj: "Niti približno. Nočem, da mi obrabiš usnje." Zaradi tega ga soigralci zafrkavajo kar nekaj let. Asfalt na klubskem parkirišču dobi trajni slot z velikima začetnicama DB. Sčasoma se neha ščipati, da bi ugotovil, ali vse skupaj vendarle ni zgolj sen. Začne se doba razkošja.

V sezoni 1995/96 United upleni dvojno krono. Na vrata potrkata reprezentanca in, kar se mu zdi celo pomembneje, Victoria Adams. David novembra 1996 pred kvalifikacijsko tekmo za SP '98 ždi v edinem gruzijskem hotelu, ki ustreza mednarodnim standardom, in na televiziji uzre novi spot Spice Bejbik Say You'll Be There. Čeprav je že prej vedno prisegal na "tisto, ki je najbolj elegantna in ima kratke lase. Tisto z dobrimi nogami", mu postane ob tej priložnosti jasno, da sta si s Posh usojena. "Tako lepa je. Vse na njej preprosto ljubim, Gaz. Moram jo spoznati," dahne cimru Garyju Nevillu. Ko pride Posh skupaj z Mel C na tekmo s Chelseajem, se Davidu nekako uspe uštuliti v njeno družbo.

Med tekmo zabije gol in upa, da bi to utegnilo izboljšati njegove možnosti, a je Victoria žal pozabila očala in torej nima nobenega pojma, kaj se je dogajalo na igrišču.

Pred srečanjem je sicer zvrnila dva kozarca vina, a vseeno ne prideta bistveno dalj od: "Živjo, jaz sem David/Victoria." Na avtobusu domov se mladi up komaj zadržuje, da z glavo ne buta v naslonjalo sedeža pred sabo. Nekaj malega očitno buta tudi Posh, saj se s strani revije 90 Minutes Davidu kmalu zalesketa v dresu Uniteda ob citatu, da ima rada "David Beckham look", poleg tega pa se ta velika nogometna entuziastka zglasi tudi na naslednji tekmi sredi Manchestra. Predsednik kluba ji na Davidovo prošnjo na veliko streže z jedačo in pijačo, z Mel C ob polčasu razglasita druge ligaške rezultate, po tekmi med njunim drugim srečanjem David milo roti nebesa. Pogovor tokrat steče, pade tudi povabilo na večerjo in zagotovi si njeno domačo številko, ki jo Becks takoj po prihodu domov za vsak primer prepiše še na pol ducata drugih papirčkov in vsakega spravi v drugo sobo. Pokliče jo že naslednji dan in od legendarnega stavka: "Jaz sem v Manchestru, a pripeljal se bom v London - lahko bi šla ven!" naprej je vse drugo zgodovina. Ko zgodba o uniji sijajnega mladega nogometaša in seksi pop dive pljuskne v medije, bliskavice vse do danes ne prenehajo utripati.

Sezona 1997/98 je prva, v kateri David z Manchestrom ne požanje ene same večje lovorike, poleg tega ga Glenn Hoddle v Franciji '98 ne uvrsti v moštvo za tekmo s Tunizijo, menda zato, ker se je na dan, ko naj bi s soigralci igral golf, raje kopal in sončil z Victorio.

V legendarni tekmi z Argentino David pri izidu dve proti dve plača velik davek mladostniškemu temperamentu: Diego Simeone ga izza hrbta n-tič z vso silo podre na tla, David ga nagonsko brcne, Simeone se valja, Kim Nielsen brez omahovanja pobleskne z rdečino.

Anglija, do tistega trenutka izrazito boljši nasprotnik, večni derbi izgubi po penalih, otoška javnost pa zahteva Beckhamovo glavo na pladnju. Triindvajsetetnikov obraz postane priljubljena prevleka na kolektivni tarči za pikado otoškega tiska, novinarji prisluškujejo telefonskim pogovorom njegovih staršev, članki, kot so "Deset junaških levov, en neumni fant", podžgejo še tisti del navijačev, ki so prej skušali ohraniti trezno glavo.

Sezona 1998/99 postane ena najplodnejših, kar jih igralec sploh lahko doživi, Manchester v malho pobaše vse tri glavne lovorike in prav vsaka izmed njih pomeni Davidov gentlemanski pljunek zborom sovražnih rilcev, ki so vanj krulili na prav vsakem izmed gostovanj še dolgo po katastrofi v Franciji.

V četrtfinalu lige prvakov, na tekmi z Interjem, Becks Simeoneja zaprosi za dres in še danes ga ima doma v vitrini.

Argentinec ga sicer tudi na tej tekmi grdo spotakne, a ga nazadnje poljubi na lice.

Naslednji dan mu na svet priveka sin Brooklyn. Manchester v ligi premaga Arsenal, v domačem pokalu Newcastle, v Evropi pa ubogi ubogi muenchenski Bayern v eni najneverjetnejših tekem v zgodovini modernega nogometa. Oba gola padeta v zadnjih trenutkih tekme po Davidovih podajah iz kota. Tisto poletje ni ravno nobenega evropskega ali svetovnega prvenstva in ga David tako izkoristi, da svoji izbranki dokončno natakne prstan. United tudi večji del sezone 1999/00 melje vse, kar dribla in centeršutira, se pa zaradi prioritet (Brooklynov gastroenteritis ali trening) začnejo krhati poprej vedno idilični odnosi s sirom Alexom. Škota v resnici skrbi, da Davidu zvezdniški življenjski slog škodi pri igralski karieri, poleg tega mu klubski podrepniki na ušesa ves čas nosijo pretežno izmišljene hudobne zgodbice, zažigalne vrvice pa redno prižiga še medijska srenja. Čeprav David novo pogodbo z Manchestrom podpiše pred očmi 65.000 gledalcev in ga sir Alex ob tej priložnosti javno objame, se vrzel med njima poglablja. Davidova forma niha, počuti se čustveno izžetega, poškoduje si rebro, jedki Škot pa ga takrat, ko ga ravno ne nadira, povsem ignorira. David hodi okrog tako stravmatiziran, da pri 27 letih resno razmišlja o koncu nogometne kariere. Dokončno poči po pokalni tekmi z Arsenalom (0 : 2), ko ga v slačilnici Škot skuša prisiliti, da bi nase prevzel odgovornost za celoten izid.

David mu jebe mater, sir Alex mu v obraz z vso silo nabije na tleh ležečo kopačko.

Krvaveči David izgubi nadzor, nazaj ga držita Ryan Giggs in Ruud Van Nistelrooy. Sir Alex se kasneje sicer iskreno opraviči, a mostovi so na veliko žalost vseh udeležencev žal že požgani. David proslavi še zadnji naslov prvaka v Manchestru. Želi si v na papirju najboljše moštvo na svetu: Real. Vse drugo so zgolj formalnosti.

David se v Realovi prvi sezoni ne prime najbolje, to pomeni, da igra samo solidno. V megalomanskem konglomeratu je pač samo še en galactico v vrsti mnogih, kar seveda pomeni tudi, da ne more vedno igrati na poziciji, ki mu najbolj ustreza, in da fokus celotnega moštva ne temelji na njegovi trenutni formi. Real, najdražje moštvo v zgodovini nogometa, nasploh krepko razočara entuziaste in delničarje, saj ostane vsem investicijam navkljub na začetku maja v igri zgolj še za ligaško lovoriko, pa še tam mu ne kaže ravno kozmično dobro. Čedalje glasnejše so govorice o Davidovi vrnitvi na Otok, čeprav o spravi s sirom Alexom očitno še vedno ne more biti govora: najpogosteje se v zvezi z morebitnim prestopom omenja londonski klub Chelsea, a Realovo vodstvo tovrstne govorice za zdaj vse po vrsti zanika. Ogromno blebetanja sproži veriga domnevnih prešuštev s celo legijo bejb na čelu z Davidovo osebno asistentko, a kdo bi v tem kotlu tračev ločil zrnje od plev, poleg tega pa, kaj nas to zares briga?

Projekcija: Ko kopačke pri 39 letih dokončno obesi na klin, geniju, ki piše scenarij za njegovo življenje, še ni dovolj: David se v petih letih sicer zredi za 30 kilogramov, vendar v sebi hkrati odkrije tudi vrelec drugih, do tedaj zapostavljenih talentov, s katerimi človeštvu služi vse do prerane smrti ob izteku stoletja. Začne s trikrat zapored osvojeno Nobelovo nagrado za kemijo.