kdo je kdaj? / Peter Mlakar

Petra rodijo 30. maja 1951 v Ljubljani. Oče Anton je arhitekt, pa tudi scenograf filmov Na svoji zemlji, Kekec, Balada o trobenti in oblaku. Mati Vera je modna kreatorka, hči stavbenika Ivana Briclja, lastnika ene največjih gradbenih firm v Kraljevini Jugoslaviji ter graditelja ljubljanskega Nebotičnika in prve Bloudkove planiške skakalnice. V družini sta poleg Petra še dva sinova. Andrej bo pozneje računalniški inženir, Simon pa slikar. Živijo v modernistični vili z dvema bazenoma, kjer bo pozneje kitajsko veleposlaništvo.

Peter nekaj let pri maši bere berilo, birma pa ga nadškof Anton Vovk. V otroškem bazenčku čofota s Petrom Lovšinom, poznejšim šefom Pankrtov. Bližnji sosed je tudi filozof Boris Majer, vodilni mislec ZKS. Povojna oblast staremu očetu zapleni celotno premoženje, razen vile, ker pa so stroški vzdrževanja previsoki, jo stari oče v prvi polovici šestdesetih let proda. Za Petra je izguba boleča. Z nostalgijo se bo spominjal vročih poletij ob bazenu, zbujanja erotike ob mičnih služkinjah in kavbojskih iger na vrtu.

Leta 1957 se Mlakarjevi preselijo v Škofjo Loko, kjer oče dobi službo mestnega arhitekta. Peter strastno prebira Karla Maya, posluša radijske kriminalke inšpektorja Coxa, se navdušuje nad fizikalnimi eksperimenti, z očetom pa izdelujeta rakete. Druži se z otroki iz oznovsko-partijskih družin, na primer s sinom partizanskega komisarja Veljka Kavčiča. Dvajset let pozneje bo skupaj z Gorazdom Suhadolnikom naredil intervju s Kavčičem o povojnih pobojih v Crngrobu.

Spozna brate Ogorevc. Še posebej dobro se ujame z Blažem, poznejšim literatom. Vključita se v fantovsko vojsko, ki za poligon uporablja hrib Kamnitnik. Trenira orodno telovadbo, ob koncu osnovne šole pa pri kranjskem Triglavu meče disk. Pristane med prvimi petimi mladimi diskoboli v Sloveniji. Tekmuje v smučanju, med njegovimi vrstniki sta Jaro Kalan in Filip Gartner. Nekoč mu razglednico pošlje sam smučarski car Toni Sailer, ki ima s Petrovim stricem skupno podjetje za prodajo elastičnega blaga za smučarske hlače.

Že na valeti tako ponori za Rolling Stonesi, da učiteljice dobijo živčni zlom.V gimnaziji ga zasvojijo boema, dekadenca in nihilizem. Obsedenost z rockom ga stane drugega razreda gimnazije; maturira skupaj z leto dni mlajšim bratom Andrejem. Pusti si dolge lase, kar je za profesorje nezaslišana škandaloznost. Organizira gimnazijske plese in koncerte z zanj takrat najboljšim slovenskim rockovskim bendom Vihar. Vpiše se v glasbeno šolo, brenka na kitaro in ob spremljavi tovarišije poje skladbe Stonesov, Animalsov in Donovana. Nastopa v gimnazijskem gledališču na Loškem odru. V zadnjem razredu gimnazije pripravi šolsko proslavo v maniri dadaistično-absurdnega teatra. Včlani se v mladinsko sekcijo Britanske dramske lige, kjer se kot edini član iz socialističnega bloka udeleži poletne gledališke šole v Oxfordu. Med predavatelji je tudi slavna igralka Helen Mirren. V igri Arnolda Weskerja The Kitchen odigra vlogo šefa kuhinje. Kasneje bo opravil večerno šolo natakarstva in tudi tečaj iz knjigovodstva. Pristane v radikalnem konceptualističnem teatru Dark Touch, kjer so akterji goli gledalci v temnem prostoru, ki otipavajo ali natepavajo drug drugega in neznane predmete. Spotoma pa se znajde še med stotisočglavo množico na velikem koncertu Pink Floydov v Hyde Parku. Pri župniku Bergantu spozna Pedra Opeko. Za patra je to zadnja postaja pred odhodom na Madagaskar.

S prijateljem Blažem obožujeta slikarja Hieronimusa Boscha, spreta pa se, ko se Ogorevc postavi na stran Kanta, Peter pa na stran Hegla. Uredniki gimnazijskega glasila Podlubniške iskrice vztrajno zavračajo njuno poezijo, češ da se pesnik rodi in ne naredi. Leta 1970 v Delu objavi morda prvi zapis o računalniški umetnosti pri nas: poroča o razstavi računalniškega grafika Zajca iz Trsta. Prebira Probleme, Heideggerja, občuduje OHO in piše avantgardistične pesmi. Štopa po Evropi, njegove najljubše destinacije so London, Berlin, Rim, Pariz in Heidelberg. Pozneje se bo štopanja spominjal kot obdobja neskaljene svobode.

Leta 1971 vpiše filozofijo in primerjalno književnost na filozofski fakulteti, v njegovem letniku pa so tudi Boris Jež, Ivan Kosovel in Miha Naglič. Med profesorji sta mu najbolj ljuba Frane Jerman in Boris Majer. Slednji je njegov mentor pri diplomski nalogi Heideggerjev evropski nihilizem v luči Marxovega pojma alienacije. Petrova glavna preokupacija so gola bit, nihilizem, cesarstvo negativnosti in užitek. Na primerjalni književnosti občuduje Dušana Pirjevca, pri katerem diplomira z nalogo o entropiji in redundanci. Postane del ljubljanske literarnoumetniške avantgardne scene. Prijateljuje z Matjažem Hanžkom, Ivanom Volaričem - Feom, Vojinom Kovačem - Chubyjem, Borisom Beletom iz Buldožerjev, Markom Brecljem, Matjažem Kocbekom, Tomažem Kraljem, Francijem Zagoričnikom. Njihova glavna pisarna je lokal Šumi.

Ko sta na krmilu ŠKUC-a Hanžek in Ogorevc, Peter organizira Dneve slovenske poezije v Škofji Loki. Na prireditev pritegne vso pesniško smetano od Šalamuna do Svetine, Jesiha in Grafenauerja. Sam nastopi s točko Fontana di Trevi: bruha radensko in šprica s paradižniki. Glasbenik Tomaž Lorenz je ogorčen, saj mu skoraj uniči dragoceno violino.

Po Hanžkovi zaslugi sredi sedemdesetih let v Problemih prvič objavi svoje vizualne pesmi filozofske vsebine. Postane član uredništva. Objavlja v Tribuni in na Radiu Študent. Leta 1976 postane tajnik in nato predsednik ŠKUC-a. Tam spozna Igorja Vidmarja. Objavita Gatnikovo Magno Purgo.

Ker ga zanima vprašanje, kaj sploh eksistira in ali sploh kaj, si za magistrsko nalogo izbere temo Vprašanje obstoja zunanjega sveta, v sebi pa čuti praznino. Ko jeseni leta 1977 v Šumiju bolšči v prazno, v lokal vstopi Vidmar in napove prvi punk koncert v moščanski gimnaziji. Peter je skeptičen, toda naslednji dan Pankrte posluša v Študentskem naselju in je navdušen. Novembra 1977 Pankrte povabi na Dneve mlade slovenske kulture v Beogradu, kjer punkerji s Kodeljevega postanejo jugoslovanska rockovska atrakcija. Med recitacijo pesmi Signori, signore, buona serra si Peter sleče hlače in publiko šokira s spolnim organom. Nastop se končna boleče, saj si del organa po nesreči pripre v zadrgo.

Šestindvajsetega maja 1978 koprski Mladinski kulturni center na Titovem trgu organizira velik koncert z italijanskim bendom Area, Buldožerji, Pankrti in številnimi poeti. Petra med recitalom zgrabi artistična ekstaza in zdi se mu, da bi lahko steklenico vrgel čez trg in z njo zadel cerkveni zvonik. Steklenica mu zdrsne iz potne dlani, met je prekratek. Steklenica prileti v množico, a po čudežu nikogar ne zadene. S strašnim moralnim mačkom zapusti Primorsko. Teden pozneje si ostriže do riti dolge lase in odide na služenje vojaškega roka v Sarajevo.

Čeprav ni član ZK ali ZSMJ, ga oficirji predlagajo za vodilne funkcije. Peter vojaškim psihiatrom sporoči, da se mu na nebu prikazujejo temna znamenja, da ga preganja dr. Mabuse in da čuti apokaliptične signale. Po pregledih na nevropsihiatriji, kjer z zdravnikom debatira o tem, ali je bolj resnična Marxova materialistična razlaga sveta ali mistična videnja, dobi diagnozo psihopatia. Zapusti JLA. Ustanovi Water Pistolse, nihilistično in seksistično-anarhističen bend, ki mu med nastopom v Študentskem naselju zaradi obscenih besedil izklopijo elektriko. Peter recitira: "Jaz hočem imet oblast, ki masam bo v balast, ker to mi dobro godi, da folk po obupu brodi." Za zvočno kuliso skrbi del Pankrtov.

V začetku osemdesetih let Peter skupaj z Igorjem Vidmarjem in Gregorjem Tomcem uredi tri tematske številke Punk Problemov. S tem punk okupira akademske duhove in zasede mesto najpomembnejšega kulturno-družbenega fenomena tistega časa. Ko leta 1982 izidejo drugi Punk Problemi, oblast prepove objavo besedil bendov Otroci socializma in O!Kult. Peter na cenzuriranih mestih objavil črne pege. Tudi nepoučenim je jasno, kaj se je pripetilo. Kmalu za tem Peter ustanovi bend Divizije niča. Za zvok skrbjo Pankrti. Po dveh tednih vaje v hali Tivoli nastopijo kot predskupina benda Anti Nowhere League. Pankrti so med nastopom pokriti z rabeljskimi kutami, Peter pa ima na majici lobanjo in kosti.

Na povabilo filmskega režiserja Žareta Lužnika posname TV-reklamo za Radensko, oglašuje pa še Cockto, Muro, Palomo, Odejo in Telekom. V filmu Karpa Godine Rdeči Boogie igra saksofonista Petra, ki z jazzovskim bendom dviga socialistično moralo.

Že v začetku osemdesetih let se v Petrovih spisih in pesmih pojavijo vse močnejše doze čiste seksualnosti, ta postaja eden glavnih objektov njegovega artistično-filozofskega zanimanja. Erotično literaturo objavlja pod psevdonimom. Leta 1985 pri Galeriji ŠKUC izda Lepe Kartažanke, prvo slovensko sado-mazo novelo. Zgodbe s seksualno vsebino bo objavljal še v Mladini ter v Dnevnikovi Podmornici, po zaslugi Tineta Hribarja pa eno objavi celo v Novi reviji. Seksualno uživanje in filozofske implikacije seksualnosti ostanejo Petrova preokupacija: leta 1995 izda novele Skrivnosti srca, katerih urednik je Slavoj Žižek. Pri kritikih si prisluži naziv slovenski de Sade.

Spomladi leta 1987 ga Dejan Knez povabi v skupino Laibach. Skupaj za več mesecev odpotujejo v Hamburg, kjer dobijo angažma v Shakespearovem Macbethu. Peter se nauči tevtonsko bobnati in je navdušen, ko ga hamburške prostitutke nagovarjajo s Herr Ofizir. V lunaparku se poroči s Claudio, sestro ustanovitelja skupine Kraftwerk Floriana Schneiderja, a je po vrnitvi domov ne vidi nikoli več. Der Spiegel objavi reportažo, v kateri člane Laibacha označi za naciste, to pa v domovini povzroči resen pretres. Leta 1988 izda knjigo Mera in čut, nato pa z Laibachom nastopa po Evropi in Jugoslaviji. Na koncertu na Dunaju povzroči vsesplošno razburjenje, ko izjavi: "Avstrijci, vi ste Nemci." Organizator je tako jezen, da se hoče v zaodrju pretepati s Petrom.

Leta 1988 v katalogu k razstavi skupine Irwin v Parizu objavi esej Zlatorog. Postavi trditev o Bogu, ki je celo nad Celoto, torej o Nadbitnem Niču. Naslednje leto s skupino Irwin odpotuje v New York. K njemu pristopi bivša visoka uradnica Carterjeve administracije in ogorčeno protestira, češ da o Bogu govori tako kot Hitler. Peter jo pomiri, da ima rad Coca-Colo in IBM. V okviru projekta skupine Irwin na poligonu vzhodnonemške armade v mestu Suhl pridiga o lepotah smrti, v Gradcu pa kljukasti križ poveže s krščanskim v ekstatično skulpturo ljubezni. Ženske so zanj krona stvarstva in jih vneto časti.

Konec leta 1992 se preseli v Ljubljano in se zaposli pri Študentski organizaciji kot vodja sektorja za založništvo. Izdajajo zbirko Krt, Časopis za kritiko znanosti, Tribuno, Skripta, Kodo. Ko "črna" študentska vlada ustoliči direktorja, Peter zapusti študentsko zavetje.

Leta 1993 v Berlinu, ležeč v postelji in med božanjem dveh razgaljenih prostitutk, predava na temo Božje obličje in nemška seksualna disciplina. V sodelovanju s 300.000 Verschiedene Krawalle izda ploščo Peter, Paracelzus, ki inavgurira satanic techno. Pridiga eksorcistično terapijo s pomočjo močnih seksualnih impulzov. Predstavitev plošče, ki jo nekateri poimenujejo črna maša in poteka ob pomoči seksi Sabine, pripravijo na noč čarovnic v katakombah Turjaškega gradu.

Znotraj Oddelka za čisto in praktično filozofijo pri Neue Slowenische Kunstu Peter samostojno razvija svojo filozofijo, ki zajema vprašanje Absolutnega ter razmerja med Njim in uživanjem, ki odpira vprašanje Zla. Preučuje psihoanalizo in mistično filozofijo, zanima ga moč znanosti in tehnologije nasproti resničnosti metafizičnega. Vmes sodeluje z lacanovci. S podporo Slavoja Žižka pri založbi Analecta leta 1992 izda Spise o Nadnaravnem, ki jih filozof Gorazd Kocijančič označi za vrh lacanovske zablode. Na Dunaju izda Govore nemški naciji. Ker vodilni nemški nacistični časopis knjigo sprejme z navdušenjem, prodajo odkloni več nemških knjigarnarjev. Objavi knjigo Uvod v Boga, na vrata stolnice pa nabije deset resnic o nespoznatnem, nadbitnem Bogu. Sledi knjiga Hribi in doline ter prispevek za knjigo, ki izide kot del projekta režiserja Oliverja Stona. Pripravlja tudi knjigo z delovnim naslovom Neobstoječi Absolut.

V drugi polovici devetdesetih let na povabilo Bojana Kranjca začne s pridigami nastopati v oddaji Studio City. Razburja javnost. Srbsko razburi, ko se med koncertom v Beogradom vpraša: Zakaj je Srbija tako majhna? In odgovori: Ker vas je, grešnike, zapustil Bog. Evropsko javnost razburi, ko v intervjuju za TV ARTE na vprašanje o najboljšem vicu odgovori: "Auschwitz."

Leta 2003 skupaj z Vidmarjem in Lovšinom uredi zbornik z naslovom 25 let punka pod Slovenci. Isto leto, ob premierni predstavitvi Laibachovega albuma WAT, v cerkvi sv. Neže na Kumu pridiga o tem, da je edina resnica Bog in da drugo ne obstaja. Nastop v posvečenem prostoru in vedenje občinstva v cerkvi zbudita ogorčenost, zato je Peter toliko bolj presenečen, ko tednik Družina objavi celotno besedilo njegove pridige, z besedo fuk vred. Javnost vznemiri kot govornik ob zažigu strunjanskega križa: pojasni, da je bila smrt na križu premagana in da se Absolutno dokaže samo tako, če prenese tudi najhujše možno zlo. Čeprav vztrajno zatrjuje, da ni satanist, vodilna svetovna satanistična revija The Black Flame z njim naredi intervju.

Peter v galeriji Kapelica razkriva položaj in funkcijo usodne točke G pri ženski in naredi načrt za implantacijo množice erogenih elementov s pomočjo nanotehnologije v vagino. V besedilu V postelji s Sharon Stone predstavi kibernetsko seksualnost. V Moderni galeriji izvede performans Spovednica, na katerem iz dekleta z močno sugestijo izvleče najhujše grehe in zločine, kar potrdi tudi policijski poligraf, na katerega je dekle priključeno. Najbolj radikalno pa je njegovo predavanje Tri oblike absolutnega zla: za znanost se žrtvuje tako, da z vrtalnikom za beton penetrira v ženska rodila. Projekt ponovi 1. maja 2004 v Dublinu, na dan sprejetja novih članic v EU.

Projekcija: Peter končno najde sponzorja za svojo igro Hexa, pri kateri orakle prodaja skupaj s čokolado. Čez noč bajno obogati, odkupi Bricljevo vilo in lenari ob bazenu.