Robert Pešut - Magnifico

Roberta rodijo 1. decembra 1965 v Ljubljani. Pešuti izvirajo iz Like, a jih po prvi svetovni vojni izselijo v Vojvodino, od koder se oče Svetislav pri trinajstih letih preseli v Slovenijo. Tu konča ekonomsko šolo, se zaposli na pošti in poroči z Belokranjko Ivano Vlašič, uslužbenko državne varnosti. Dobrih enajst let za Robertom se jima rodi še sin Aleksander. Nekaj časa živijo v Spodnji Šiški, nato se preselijo v Koseze. Robert zamenja kar štiri osnovne šole, ves čas pa je odličnjak.

V prostem času na skrivaj tri mesece trenira smučarske skoke. V prepričanju, da lahko poseže po medalji, se udeleži tekme na 45-metrski skakalnici v Planici. Že prvi poskus se konča s padcem, saj si na zaletišču pozabi zapeti eno od smuči.

Na srečo jo odnese brez poškodb, toda skakalne kariere je konec. Trenirati začne judo in kegljanje. Poletne počitnice redno preživlja pri sorodnikih v Zgornji Rogatici blizu Subotice, kjer na glasbenem repertoarju prevladujejo srbski narodnjaki. Punk, ki je na pohodu v sedemdesetih letih, ga pusti hladnega. Punce s punk imidžem se mu zdijo grde, umazane in neurejene. Navdušuje se nad Beatli, Carlom Perkinsom in Elvisom. Pozneje presedla na novi val in ska, posluša pa Madness, Idole, Videosex, Ekaterino Veliko, Prljavo kazalište in Buldožerje. Jugoslovanska glasbena scena se mu zdi vrhunska. Že ob koncu osnovne šole ustanovi prvi bend The komunala brothers, ki pa dlje od garaže ne pride. V Kosezah velja, da lahko postaneš samo eno od treh stvari: kriminalec, glasbenik ali nogometaš. Robert se odloči, da bo profi fuzbaler, zato se vpiše v športni razred Gimnazije Šentvid. Toda že po nekaj mesecih napornih treningov v klubu Ilirija ga navdušenje mine in izgubi status športnika. Od takrat fuzbal igra samo še rekreacijsko, med drugim tudi v ekipi glasbenikov.

Pri sedemnajstih letih se pridruži Akademski folklorni skupini Franceta Marolta, kjer se nauči igrati različne strunske inštrumente, od kitare in tamburice do kontrabasa. Že na prvi vaji mu v oči pade lepa soseda Barbara, ki se po parketu mično suče v paru s poznejšim urednikom Mladine Robertom Botterijem. Ker je dobro leto starejša, jo le sramežljivo opazuje. Opogumi se šele, ko ona pokaže, da ni ravnodušna. Od takrat sta nerazdružljiva.

Po gimnaziji ga pošljejo na služenje vojaškega roka v Karlovac in Bosanski Novi.

Po devetih mesecih drila se s pestmi spravi nadporočnika. Pristane v norišnici z diagnozo nevrosis nuklearis in s prepovedjo rokovanja z minsko-eksplozivnimi sredstvi. Vojska bi se ga rada znebila, a se Robert ne pusti. Hujša od vojaške discipline mu je misel, da bi pred sorodniki obveljal za šlevo.

Puško zamenja za metlo in vztraja do konca. Po vrnitvi se na očetovo priporočilo vpiše na ljubljansko ekonomsko fakulteto. Zdrži le nekaj mesecev, nato se pridruži narodnozabavnemu ansamblu in odpotuje na turnejo po Nemčiji. Skoraj tri leta igrajo po ohcetih in veselicah izseljeniške matice. Čeprav se mu ne sanja o Avsenikih in Golici, veselo nažiga akustično in bas kitaro, občasno pa poprime celo za trobento. Za vsak špil dobi 300 mark, kar je za tiste čase odličen zaslužek. Po vrnitvi dokončno obupa nad fakulteto in si začne iskati službo. Najde jo v računovodstvu Jugobanke, kjer zdrži le mesec dni, saj zaradi duhamornega dela začne bolehati. Starši vztrajajo, da mora končati pripravništvo, zato se za pol leta zaposli v računalniškem centru Službe državne varnosti. To bo tudi njegova zadnja pisarniška služba.

Leta 1989 skupaj z Barbaro in nekaj prijatelji ustanovi skupino U'REDU, kjer igra kitaro, piše glasbo in besedila. Leta 1990 pri ZKP RTV izdajo prvo ploščo Goli, dve leti pozneje pa pri Jugotonu še ploščo Let's dance. Največji hit je Probaj me sad, za katerega posnamejo tudi videospot. Bend je bolj kot doma priljubljen v Sarajevu, zato Robert in Barbara nekaj časa resno razmišljata o selitvi.

V Sarajevu si kupita stanovanje, toda načrte jima prekrižata razpad Jugoslavije in vojna. Predstavnik Jugotona jim 20.000 nemških mark honorarja za ploščo prinese kar v kovčku čez barikade.

Pred dokončnim razpadom bend izda še slovensko različico plošče Let's dance, na kateri je tudi reggae priredba Male terase. Pevec skupine Matjaž Šemrov - Šemsa jo odpoje v duetu z Mio Žnidarič.

Leta 1993 se odloči za samostojno kariero. Ker se mu priimek Pešut ne zdi dovolj glamurozen, si izmisli estradno ime Magnifico. Šele leta pozneje izve, da je v renesančni Italiji živel cenjen pesnik Lorenzo de Medici, imenovan tudi Il Magnifico, in da je v šestdesetih letih 20. stoletja makedonski duo Magnifico posnel LP-ploščo z mehiškimi napevi. K novemu imenu doda tudi nov imidž, ki je nekakšna mešanica med zvodnikom in balkanskim pozerjem.

Zlatni lančič, do popka odpeta srajca in usnjena jakna se izkažejo kot dobra stilska kombinacija, saj mu pozneje prinesejo kar dve nominaciji Modne Jane za najbolje oblečenega Slovenca.

Oblačila za nastope mu kreira Barbara, šivajo pa jih v studiu Alana Hranitelja in pozneje pri Egoistu.

Ker je Robert eden poslednjih velikih jugonostalgikov, je njegova prva samostojna plošča Od srca do srca kombinacija pop rocka in balkanskega melosa. Na plošči objavi tudi pesem Devici, ki jo odpoje Miha Štamcar, kitarist nekdanje punkovske zasedbe Berlinski zid. Navdih za najbolj seksi komad Emmanuele dobi po ogledu istoimenskega porniča, v katerem glavno vlogo igra brhka Sylvia Kristel. Proda 15.000 izvodov plošče, kar je za tiste čase izjemen uspeh. Ko Barbara zanosi, Robert pompozno napove umik v zasebnost. Zdravniki nemočno vijejo roke, ko otrok po devetih mesecih noče iz materinega trebuha. Po več kot dvajsetih urah poroda je Robert tako živčen, da se s pestmi spravi nad medicinske aparature in osebje. Rodi se sin Peter.

Leta 1996 se na sceno vrne s ploščo Gdo je čefur?, preizkusi pa se tudi v filmu. Za glavno vlogo propadlega slikarja v filmu režiserja Damjana Kozoleta Stereotip prejme nagrado igralec leta. V vlogo se tako vživi, da med snemanjem lastnoročno poslika dvajset platen. Ko pade zadnja klapa, želi slike odnesti domov, a ugotovi, da so skrivnostno izginile. Pozneje se pojavi še v dveh filmih. Najprej v Kozoletovem Porno filmu, kjer igra gangsterja, nato pa v Anžlovarjevemu Pokru, kjer se kar tare znanih imen - od Aljoše Rebolja, Primoža Petkovška - Petka do Branka Đurića. Igranje v filmu rad primerja z igranjem rock'n'rolla: "Dovolj je, da znaš tri akorde, pa že lahko preigravaš." Poleg nastopanja v filmih si denar služi še s pisanjem radijskih džinglov, z nastopi v reklamah Leka in Telekoma in s pisanjem glasbene podlage za gledališko predstavo Balkanski špijon.

Kot strasten ljubitelj Evrovizije se leta 1998 prijavi na domači izbor popevke. Posebej za to priložnost napiše Silvio, pesem, ki spominja na sedemdeseta leta, torej na čas, ko je bila Evrovizija na vrhuncu slave. Čeprav na izboru ne zmaga, Silvia postane hit. Pozneje bo dejal, da je to njegov najboljši izdelek.

Sloves enega najbolj priljubljenih slovenskih pop zvezdnikov si še utrdi, ko leta 1999 izda tretjo samostojno ploščo Sexy boy. Z naslovnim hitom Magnifico je peder podira bariere in stereotipe. Na istem albumu je tudi pesem Ljubljana-Portorož, ki jo Dars odkupi za svoj spot za cestninsko kartico ABC.

Kontroverzni pevec javnost rad preseneča z izjavami v slogu: "Rad gledam pornografske filme." Toda ko mu Miša Molk v oddaji Res je! v naročje potisne italijansko pornozvezdnico Cicciolino, ga popade nepopisna trema. Živčno se preseda, iz sebe pa komaj spravi kakšno besedo.

Vtis popravi šele po oddaji, ko si s Cicciolino izmenjata telefonski številki. Pozneje večkrat klepetata po telefonu in postaneta dobra prijatelja. Druga seksi bejba, ki ga že dolgo rajca, je hrvaška pevka Alka Vuica. Skupaj posnameta pesem, ki pa ne seže prek slovenskih meja.

Leta 2001 z Barbaro in bratom ustanovi atelje in produkcijski team Dom svobode, ki mu pravi tudi "naša mala družinska manufaktura". Ustvarjajo in izdajajo svoja dela in dela drugih izvajalcev. Projekte izpeljejo od zasnove pa do konca avdio-vizualne podobe. Kot producent sodeluje s Šukarji, Katicami, Petrom Lovšinom in z mladostnim prijateljem iz Kosez Sašom Vrtnarjem. Hkrati izda ploščo Komplet, na kateri zbere svoje največje hite. Na koncertih ga spremlja skupina Pismejkers, v kateri nastopa tudi njegov brat, multiinštrumentalist Aleksander alias Schatzi. Pozimi istega leta v sodelovanju s skupino The Stroj in v bratovi produkciji posname himno za slovensko hokejsko reprezentanco Besen kot ris, ki pa po priljubljenosti in honorarju nikoli ne doseže nogometne himne starih glasbenih mačkov Lovšina, Predina in Kreslina.

Na evrovizijsko sceno se zmagoslavno vrne leta 2002 s skladbo Samo ljubezen v izvedbi transvestitskega tria Sestre, ki jih spozna že pri snemanju videospota za pesem Magnifico je peder. Robert je avtor glasbe in aranžmaja, žena Barbara pa avtorica besedila. Sestre naj bi šlager odpele v nemščini, saj je njegov naslov Wahre Liebe parodija na izvrstno nemško erotično TV-oddajo, ki jo vodi transvestit. Toda vodstvo RTV Slovenija jim tega ne dovoli, četudi je le leto prej dopustilo angleško različico pesmi Nuše Derenda Energy. Po zmagi Sester na domačem izboru se stvari začnejo zapletati. Drugouvrščena Karmen Stavec se zjoče in pobegne s prizorišča prireditve, Robert pa nokavtira Patrika Grebla, ker naj bi bil ta preveč čvekal. Greblo namreč sikne: "Vse je podkupljeno. Sestre nimajo kaj pokazati. Karmen pa so že tretje leto zapored zajebali." Mediji se nad fizičnim obračunom zgražajo, geji pa so navdušeni.

Še tedne po prireditvi Roberta na cesti ustavljajo gejevski aktivisti in se mu zahvaljujejo, da se "zavzema za stvar".

Robertu je neprijetno, ker se mu pri vsem skupaj sploh ne zdi pomembno, ali si gej, pač pa samo, ali si dober. Da bi bila zadeva še hujša, se vrstijo očitki o glasovalni kuhinji. Glasbeni urednik Dragan Bulič namigne, da naj bi se bila Robert in Miša Molk tik pred Emo na skrivaj srečala v gostišču Pri babici, kjer naj bi bila kovala zaroto. Robert niti ne poskuša skriti, da sta z Mišo prijatelja in da se občasno srečujeta. Odločno pa zavrne namige o podkupovanju. "Seveda bi bilo najbolj enostavno, če bi se zadeva dala kupiti. Ampak v tem primeru bi bilo kaj takega nemogoče. Ne vem, kako bi to lahko prikril."

Nekaj mesecev po Evroviziji za Sestre napiše glasbo za album Souvenir in ga tudi sproducira, nato pa se odloči za daljši premor. Izogne se celo udeležbi na protinatovskem koncertu, ki v Ljubljani poteka le nekaj dni pred referendumom o vstopu v EU in Nato. Menda zato, ker je antinatovstvo preresna zadeva, da bi se je lotevali na hipijevski način. Ko se že vsi sprašujejo, "kje je un, k'je skos na televiziji?", novembra 2003 preseneti z novim albumom Export-Import. Singel Hir aj kam, hir aj go se takoj povzpne na vrh glasbenih lestvic. Enačba je preprosta: ščepec balkanskega, ščepec elektronskega, preprosta, a zabavna besedila in prepoznavni Magnificov šarm. V glasbo vplete vzorce Fejata Sejdića, Dimitrisa Mitropanosa, Ferusa Mustafova, Milana Safkova in slovitega Bobana Markovića.

Da je album velika uspešnica, je jasno, ko Robert in njegova spremljevalna skupina Turbolentza kar dvakrat do zadnjega kotička napolnita največjo dvorano Cankarjevega doma.

Maja 2004 mu uspe še en veliki met: z globalno založbo Sony Music podpiše pogodbo o prodaji licenčnih pravic za singel Hir aj kam, hir aj go. Pogodba velja za ves svet, izjema so le Balkan, Poljska in Grčija, saj je za območje nekdanje Juge album že na razpolago. Hkrati pogodba vključuje tudi možnost prodaje licenčnih pravic za še en singel in dva albuma. Hir aj kam se pospešeno predvaja na najbolj popularnih radijskih postajah v Italiji in se povzpne na deveto mesto italijanske lestvice Radia 105. Čeprav bogatejši kot kadar koli prej, ostane zvest dolgoletnemu prevoznemu sredstvu - solexu.

Projekcija: Znanje, ki ga je pridobil med pisarniškim službovanjem v računalniškem centru SDV, združi z glasbenim talentom. Njegov hit pripoveduje o erotičnih peripetijah vidnih predstavnikov našega družbenega in političnega življenja, ki jih je popisala SDV. Vsi komaj čakajo, da bo na sporedu videospot z dokumentarnimi posnetki.