Dr. Jože Zagožen

Jožeta rodijo 3. marca 1951 na Ljubnem ob Savinji kot tretjega od štirih otrok. Odrašča na veliki kmetiji z dvema žagama in mlinom. Med nemško okupacijo oče Karl s sokrajani ustanovi prvo celico OF na Ljubnem. V strehi kapelice zbirajo orožje, kar opazi gestapo. Avgusta 1942 Nemci obkolijo domačijo Zagožnovih in v taborišče odpeljejo vse polnoletne družinske člane. Leta pozneje Jože obišče taborišče v Auschwitzu, kjer sta življenje izgubili njegovi teti in stara mama. Oče Karl se gotove smrti reši s pobegom v Beograd, od koder se leto pozneje vrne domov in se pridruži partizanom. Kmetija je po vojni popolnoma izropana, ostanejo le kosa in grablje, tako da morata zakonca Karl in Pepca začeti na novo. Ker se oče noče vključiti v zadrugo, ga razglasijo za lesnega špekulanta in obsodijo na dve leti zapora. Odpeljejo ga v taborišče v Kidričevo, zaradi lepega vedenja pa mu kazen skrajšajo na leto dni prisilnega dela. Z drugimi obsojenci gradi blok ena, dve in tri v Termoelektrarni Šoštanj. Pozneje se bo Jože šalil, da ima po očetovi zaslugi tudi sam "nekaj delnic" termoelektrarne.

Leta 1957 Jožeta vpišejo v OŠ na Ljubnem, kjer pa se ne izkaže za bleščečega učenca. Ob polletju v sedmem razredu pogrne pri petju in nemščini, ob polletju v osmem pa pri matematiki. Bolj kot knjige ljubi naravo. Pomaga pri košnji, natovarjanju lesa in obiranju sadja, med poletnimi počitnicami pa je njegova naloga paša. Krave skozi gozd žene bos, zato se domov vrača krvav od trnja.

Strogi oče zahteva, da je čreda v hlevu natančno ob sedmih zvečer. Če jo prižene deset minut prezgodaj, jo mora odgnati nazaj in se vrniti šele ob predpisani uri. Ker nima ure, se Jože orientira po soncu ali sprašuje mimoidoče počitnikarje. Tako so njegove prve besede v tujem jeziku: "Koliko je sati?"

Ko konča OŠ, mu oče kupi modro haljo in zahteva, da gre za strugarja v Litostroj, češ da iz njega tako ali tako ne bo nič. Popusti šele, ko mu Jože obljubi, da bo ob prvem neuspehu pustil šolo in se zaposlil za tekočim trakom nove tovarne Gorenje. Naključje bo hotelo, da se bo Jože pozneje res zaposlil v Gorenju, kjer bo ostal kar 17 let. Leta 1965 opravi sprejemni izpit na srednji elektrotehniški šoli v Krškem. V internatu vlada vojaška disciplina, saj mora vstajati že ob pol petih zjutraj. Da prihrani denar za kino, s sošolci ponareja vozovnice za vlak. Odkrije tudi nadarjenost za ponarejanje zdravniških opravičil in simuliranje bolezni. Zresni se šele v zadnjem letniku in leta 1969 šolo konča z odličnim uspehom. Vpiše se na visoko ekonomsko komercialno šolo v Mariboru, smer zunanja trgovina, in dobi štipendijo pri Gorenju. Med njegovimi sošolci bodo tudi poznejši minister iz LDS in veleposlanik v ZDA Davorin Kračun, pisatelj Vladimir Gajšek in sekretar univerzitetnega partijskega komiteja Slavko Gerič. Ker ima v prvem letniku težave z nemščino, si prek Gorenja poišče poletno delo v nemškem mestu Altdorf bei Nuernberg.

Od sedmih zjutraj do petih popoldne gara v tovarni Suspa Federungstechnik, ki Gorenju dobavlja amortizerje za pralne stroje, ob večerih pa ponavlja lekcije iz nemškega jezika. Pozneje se bo pohvalil, da je v tovarni presegel vse norme, zaradi česar so ga sodelavci prosili, naj dela počasneje, ker kvari povprečje.

Med študijem je Jože predsednik izvršnega odbora Skupnosti študentov mariborskih visokošolskih zavodov, predsednik Zveze študentov Slovenije in član predsedstva Zveze študentov Jugoslavije. Med drugim je zaslužen za ustanovitev mariborskega študentskega servisa. Ves čas študija redno piše za mariborski študentski časopis Katedra, kjer je urednik gospodarske rubrike, od leta 1972 do 1973 pa tudi odgovorni urednik, glavni urednik pa je Kračun. Jože je okužen z miselnostjo Mao Cetunga. V svojem prvem članku navede tole misel iz zakladnice velikega vodje kitajskega ljudstva: "Našim in vsem drugim socialističnim državam je potreben mir - prav tako je potreben vsem narodom sveta. Po vojni streme in si ne žele miru samo nekatere skupine monopolističnega kapitala, peščica imperialističnih dežel, ki se bogate s pomočjo kapitala."

Svoje mnenje o problematiki enakopravnosti spolov objavi leta 1975, ko zapiše: "Ne samo zavoljo visoke stave, marveč zlasti vsled poniglavih, samopašnih in bledikavo-nezrelih izjav nekaterih predstavnic krhkega spola, sem spodaj podpisani prisiljen obelodaniti, da NE priznavam enakopravnosti med moškim in žensko (jasno in na dlani je, da se ženska nedoslednost nikakor ne more primerjati z moško popolnostjo), še odločneje pa nasprotujem vsakršnim poskusom uvajanja nekakšne tkzv. emancipacije. Svojo neizpodbitno in nepreklicno sodbo sem pripravljen do poslednjega vlakna moči javno in z znanstveno utemeljenimi argumenti obraniti. Tako!"

Ko je absolvent druge stopnje VEKŠ-a, večino časa do diplome preživi v knjižnici, kjer prebira stare časopise in si občasno dopisuje z Edvardom Kocbekom. Leta 1975 diplomira z nalogo Samoupravni model organizacije združenega dela, za kar je nagrajen s Kidričevo nagrado. Še isto leto se kot pripravnik zaposli v Gorenju, ki ga takrat vodi legendarni Ivan Atelšek, hkrati pa vpiše magistrski študij na ekonomiji. Z Atelškom, ki velja za enega vplivnejših lobistov v energetiki, še leta pozneje ohrani tesne stike. Novembra 1976 se poroči s Koprčanko Marijo, ki jo spozna med študijem v Mariboru. Leta 1977 se jima rodi sin Matej, enajst let pozneje pa še hči Ana. Soproga Marija bo skoraj dvajset let zaposlena v Gorenju, nato bo vodja službe za analize in kontroling v Slovenski razvojni družbi, pozneje pa pomočnica direktorja DSU-ja, hčerinske družbe SRD-a. Hkrati bo tudi članica komisije za izvedbo in nadzor postopka prodaje deleža Energetike v banki SIB, pa članica nadzornega sveta Agencije za trg vrednostnih papirjev, članica nadzornega sveta Savskih elektrarn, predsednica nadzornega sveta papirnice Goričane, z nastopom Janševe vlade pa bo imenovana v nadzorni svet Slovenske industrije jekla.

Leta 1978 Jožeta vpokličejo v JLA in nekaj mesecev pozneje v vojaški uniformi na ljubljanski ekonomski fakulteti zagovarja magistrsko nalogo iz poslovno-organizacijskih ved. V Gorenju je vodja sektorja za organizacijo in informatiko, ko je leta 1983 zaradi velike izgube uvedena prisilna uprava, ki jo vodi Herman Rigelnik, pa Jože postane član sanacijskega poslovodnega organa in eden od štirih podpredsednikov koncerna. Med drugim se ukvarja s pisanjem Rigelnikovih govorov. Sanacija podjetja temelji predvsem na poskusu prodora s programom bele tehnike v projekte, ki jih vodi JLA - gradnjo vojašnic, vojaških stanovanj in vojaških zmogljivosti v Libiji, Iraku in Sovjetski zvezi. Ta projekt vodi Ivan Draušbaher, poznejši direktor podjetja Orbis in župan občine Muta iz stranke SDS.

Maja 1984 Jože na VEKŠ-u zagovarja doktorat Integriteta sestavljenih poslovnih sistemov v samoupravnem socializmu, v katerem med drugim ugotavlja, da "združevanje posameznih, skupnih in splošnih interesov v dialektično celoto prispeva tudi k procesu osvobajanja delavcev v pogojih samoupravnega produkcijskega odnosa in utrjuje razredno vsebino družbene lastnine".

Pri pisanju več kot dvestostranskega "samoupravnega klobasanja" - kot doktorat poimenuje Spomenka Hribar - Jože kot vir pogosto navaja snovalca takratne politične in ekonomske ureditve Edvarda Kardelja. Po padcu komunističnega režima, ko se z vsebino doktorata seznani javnost, se demokrat Jože brani, češ da tedaj ni mogel mimo kardeljščine, če je želel ostati na fakulteti.

"Vsi po vrsti smo morali uporabljati samoupravni socialistični besednjak in na neki način kolaborirati s takratnim režimom. Tisti, ki to niso, so bili na cesti, v zaporih ali v tujini." Doda pa tudi tole pojasnilo: "Nikjer nisem zapisal, da se z njegovimi stališči strinjam, čeprav je res, da tudi nisem napisal, da se ne strinjam. Če bi to storil, disertacije ne bi zagovarjal. Njegove poglede sem prikazal podobno, kot tudi profesorji teologije citirajo poglede Karla Marxa na religijo."

Leta 1989 se včlani v Slovensko demokratsko stranko, po njenem razpadu pa v Janševo SDS, kjer bo pozneje član izvršilnega odbora in šef strankinega gospodarskega foruma. Janšo prvič sreča, ko ta skupaj z Igorjem Bavčarjem in Igorjem Omerzo kot predstavnik podjetja Mikroada obišče Gorenje. Leta 1990 ga Rigelnik s položaja podpredsednika Gorenja degradira na mesto pomočnika s pojasnilom, da se "možje razhajajo pri konceptih". Jožetu je jasno, da je čas za odhod, zato leta 1991 sprejme službo vodje uprave za logistiko na obrambnem ministrstvu, ki ga takrat vodi Janša. Še isto leto svoje lastniško 70 kvadratnih metrov veliko stanovanje v Velenju, ki ga je dobil od Gorenja, zamenja za 91 kvadratnih metrov veliko stanovanje v nekdanjih oficirskih blokih v Šentvidu. Za razliko 21 kvadratnih metrov doplača pičlih 289 tisoč tolarjev. Ker je ocena vrednosti stanovanja, ki jo pripravi sodni cenilec, sumljivo nizka, javni pravobranilec sproži tožbo, vendar bo ta pozneje zavržena.

Novembra 1992 v Izrael na pogovore o morebitnem nakupu izraelskih letal in obrambnega sistema odpotujeta dve ločeni slovenski delegaciji. V prvi so predstavniki republiškega štaba TO, v drugi pa ljudje iz logistične uprave obrambnega ministrstva, ki jih vodi Jože.

Obisk naj bi bil organiziral podjetnik Walter Wolf, vendar Jože to odločno zanika, češ da so se v Izraelu ob istem času znašli čisto po naključju. Trdil bo še, da v času svojega in Janševega službovanja na obrambnem ministrstvu z izraelskimi partnerji niso uresničili nobenega nakupa, kaj šele, da bi se s posredniki dogovarjali za provizije. Po njegovem naj bi bili orožarski posli z Izraelom "hitro" in "v velikem obsegu" stekli šele, ko je Janšo na obrambnem ministrstvu zamenjal Jelko Kacin. Ko Janša leta 1993 v spektakularni akciji na mariborskem letališču najde orožje, za katerega se pozneje izkaže, da je bilo namenjeno armadi BiH, mora Jože o zadevi pričati pred sodiščem in parlamentarno preiskovalno komisijo. Čeprav indici kažejo, da so za orožje še pred javnim razkritjem vedeli vsi pomembnejši politiki v Sloveniji, bo Jože še leta pozneje zagotavljal, da Janša o zabojnikih ni vedel nič.

Oktobra 1993 v javnost pride anonimka, ki skuša diskreditirati takratnega predsednika DZ Hermana Rigelnika, podpiše pa jo Civilna inicijativa. Sledi preiskava, ki kriminaliste pripelje do vhoda v obrambno ministrstvo.

Zbrani indici kažejo na možnost, da je avtor anonimke prav Jože, ki je bil Rigelnikov dolgoletni sodelavec. Kriminalisti ga zato povabijo na pogovor in izrazijo željo, da bi ga priključili na poligraf, vendar Jože v to ne privoli. Vpletenost v pisanje anonimke odločno zanika. Leto pozneje Rigelnik v intervjuju za Večer omeni, da so ga v Gorenju nadzorovali trije sodelavci Udbe. Njihovi psevdonimi naj bi bili Dunja, Ahil in Napoleon, eden iz te trojke pa naj bi bil zaposlen na obrambnem ministrstvu.

Namige medijev, da naj bi se pod imenom Napoleon skrival prav Jože, ta označi za natolcevanje: "Nikdar nisem bil sodelavec Udbe, nikdar nikomur nisem dajal nobenih podatkov, razen računov in pogodb, ki so jih zahtevali od mene, ko je šlo za sum kaznivega dejanja nekega konzultanta. Nikdar tudi nisem od Udbe prejel prebite pare ... Baje sem ves čas pod nadzorom vsaj treh tajnih služb, in če bi karkoli zagrešil, bi mi to že zdavnaj dokazali." Nekaj let pozneje bo na internetu objavljen dosje 'Udba.net' o sodelavcih SDV, v katerem bo omenjeno tudi Jožetovo ime. Preverjanje pri obveščevalno-varnostni agenciji bo razkrilo, da prva številka ob Jožetovem imenu označuje zbirni dosje o dejavnosti domnevno deviantne študentske populacije, druga številka pa zbirni dosje virov.

Leta 1994 afera Depala vas z ministrskega položaja odnese Janšo in na cesti ostane tudi Jože. Službo si najde v tiskarni Ljudska pravica, kjer leto dni dela kot poslovni analitik v oddelku nabave. Kot za šalo piše ekonomske analize, sanacijske programe in poslovne načrte, ki pa očitno niso preveč kakovostni, saj gre tiskarna kmalu po njegovem odhodu v stečaj.

Politične kariere se resneje loti leta 1994, ko je na listi SDS prvič izvoljen v ljubljanski mestni svet. Mandat ponovi šest let pozneje, ko postane vodja svetniške skupine SDS, prevzame pa tudi vodenje mestnega odbora za urbanizem in postane član nadzornega sveta Holdinga javnih podjetij pri MOL-u. Kot svetnik prizadevno lobira za novo Intersparovo nakupovalno središče v Šiški. Novinarji ga namreč zalotijo, kako se pred odločanjem mestnega sveta v eni od ljubljanskih restavracij na skrivaj pomenkuje s predsednikom uprave Interspara Slovenija Igorjem Mervičem.

Novembra 1995 skupaj s podjetnikom Ludvikom Čanžkom, podpredsednikom SDS Milanom Zverom in še dvema vlagateljema ustanovi podjetje Veda, ki izdaja Demokracijo - neuradno glasilo SDS. Čanžek v podjetje vloži dobrih sto tisoč mark, Jože in Milan pa po 4500. Jože postane tudi prvi direktor podjetja. Veda uspešno posluje le prvo leto, potem podjetju številne tožbe zaradi nepreverjenih člankov, objavljenih v Demokraciji, prinesejo milijonske izgube. Družbeniki sprejmejo sklep o uvedbi stečajnega postopka, ki pa ni nikoli uresničen. Podjetje je po uradni dolžnosti izbrisano iz sodnega registra, dolgovi do stranke in poslanske skupine SDS so odpisani, Zagožen in Zver pa Čanžka pustita na cedilu, saj mora sam poravnati izvršbo, vredno 800 tisoč tolarjev, ki jo zaradi nepreverjenih člankov v Demokraciji predlaga poslanec LDS Maks Lavrinc.

Pred parlamentarnimi volitvami leta 1996 Jože napiše gospodarski del volilnega programa SDS, nato mu uspe tudi prodor v poslanske klopi, kjer prevzame vodenje parlamentarnega odbora za gospodarstvo. Maja 2000 neuspešno kandidira na razpisu za direktorja Elesa. Ko junija istega leta oblast prevzame Bajukova ekipa, Jože postane gospodarski minister. Od stare ekipe obdrži le državnega sekretarja Borisa Šuštarja, češ da je zelo spoštovan in ugleden. Leto pozneje se mora Šuštar na sodišču zagovarjati zaradi domnevnega jemanja podkupnine.

Kmalu po nastopu mandata Jože javnost bombardira z novico, da so med čiščenjem prostorov v stolu njegove tajnice našli nenavaden predmet, najverjetneje prisluškovalno napravo. O najdbi najprej obvesti novinarje, šele nato policijo. Po policijskem preverjanju se izkaže, da gre v resnici le za cenen walkman in staro baterijo.

Ponovno se osramoti, ko na ministrstvu najdejo kovček, v katerem naj bi se skrivalo razstrelivo. Strokovnjak za razstreliva se odpiranja kovčka loti le deset metrov od otroškega vrtca, ne da bi policija vrtec pred tem evakuirala. Izkaže se, da je v kovčku le prenosni računalnik. Čeprav Jože ob nastopu mandata poudarja, da je treba z davkoplačevalskim denarjem ravnati odgovorneje kot s svojim, poročilo računskega sodišča pokaže drugačno sliko. Najspornejši je nakup računalnikov in opreme, saj ministrstvo pogodbe podpiše brez objave javnega razpisa, izstavljene račune v višini dobrih sto milijonov tolarjev pa plača v celoti, čeprav je dobavljena le dobra desetina opreme. Z zadevo se ukvarjajo celo kriminalisti. Med drugim preiskujejo sum, ali se ni prek naročila računalnikov posredno financirala volilna kampanja SDS.

Ko do tal pogori galvanski obrat v tovarni Gorenje, minister Jože v zameno za državno pomoč postavi politični pogoj - Gorenje naj proda delnice Dela, ki jih je kupilo v mandatu prejšnje vlade. Septembra 2000 odstavi v. d. direktorja Elesa Vekoslava Korošca in proti njemu vloži kazensko ovadbo z utemeljitvijo, da je oddal prenosne poti avstrijskemu podjetju Verbund in s tem Sloveniji povzročil ogromno denarno škodo. Obtožbo ponovi tudi kot priča pred parlamentarno preiskovalno komisijo. Okrožni državni tožilec obe obtožbi zavrne kot neutemeljeni, računsko sodišče pa glede poslovanja Elesa izda mnenje brez pridržka.

Po prenehanju ministrske funkcije Jože na listi SDS znova kandidira za poslanca, a tokrat neuspešno. Leta 2001 ustanovi zasebno podjetje TER, ki je med drugim registrirano za proizvodnjo elektrike v hidroelektrarnah, termoelektrarnah in jedrskih elektrarnah, prenos ter distribucijo elektrike. Jože je prokurist, njegov sin pa direktor. Podjetje posluje izredno uspešno, saj leta 2004 ustvari kar 366 milijonov tolarjev prihodka od prodaje. Jože trdi, da naj bi bil večino tega denarja ustvaril z nepremičninami in da naj bi bil posloval predvsem s tujci. Toda obstajajo indici, ki kažejo, da podjetje TER opravlja tudi svetovalne storitve za Petrol in Gorenje. To postane še posebej sporno potem, ko ga Janševa vlada leta 2005 imenuje za predsednika nadzornega sveta Petrola in člana nadzornega sveta Gorenja, hkrati pa ga imenuje še za predsednika uprave Holdinga Slovenske elektrarne - monopolista, ki obvladuje večino domačega trga z električno energijo. Čeprav je jasno, da imata Gorenje in Petrol velike ambicije pri trgovanju z elektriko, Jože vztrajno zavrača očitke o konfliktu interesov, ki jih prinaša takšno kopičenje funkcij.

Projekcija: na lokalnih volitvah leta 2006 kandidira za ljubljanskega župana, njegovo predvolilno kampanjo pa izdatno financira Interspar, saj mu Jože obljubi proste roke pri gradnji trgovskih središč na vseh neizkoriščenih občinskih parcelah.