kdo je kdaj / Lou Reed

Louja rodijo 2. marca 1942. Njegovo rojstvo ime je Lewis Allen, odrašča v židovski družini, ki se je eno generacijo nazaj pisala Rabinowitz, vendar je oče priimek spremenil. Loujevemu očetu, pravniku in davčnemu svetovalcu, gredo posli dobro od rok in družina se iz Brooklyna preseli na Long Island. Lou igra košarko, po radiu posluša rhythm and blues, vadi pianino in si želi igrati kitaro. Najame učitelja in se z njim nemudoma sprička, ker Lou pričakuje, da ga nauči točno tiste tri akorde, ki jih je slišal v nekem komadu. To bo njegova edina šolska ura na kitari. "Če nisi šolan, to prinaša določene prednosti," bo povedal kasneje. Leta 1957 z gimnazijskim bandom The Shades posname prvo malo ploščo.

Starši leta 1959 zgroženo ugotavljajo, da se z Loujevo seksualnostjo dogaja nekaj čudnega. Odločijo se, da bodo Loujeve homoseksualne tendence zatrli v kali in mu namenijo terapijo z elektrošoki.

"Učinek je ta, da izgubiš spomin in postaneš rastlina," bo Lou komentiral starševsko skrb, ki jo bo leta 1974 opisal tudi v komadu Kill Your Sons, Pobijte sinove.

Vpiše se na Syracusa University v zvezni državi New York in študira literaturo ter filozofijo. Loujev mentor je pesnik Delmore Schwartz, ki začne leta 1962 na univerzi predavati kreativno pisanje. Schwartz Louja vzpodbuja, naj v pisanju uporablja pogovorni jezik. Lou hoče postati pisatelj, vendar se z deli, ki jih pošilja literarnim revijam, ne prebije. Zelo resno se loti eksperimentiranja z drogami. Kasira hepatitis. Z raznimi ansambli igra po barih. Ogreva se za free jazz in eksperimentalno glasbo. Ko študij konča, vpiše podiplomca, novinarstvo. Ambicija, da bi se novinarstva naučil na fakulteti, po enem tednu ugasne. Očitajo mu, da v novinarske oblike sporočanja vpleta svoje mnenje. Preklopi na dramaturgijo. In študij konča.

Ker je v Vietnamu vojna, mora Lou na nabor za odhod v vojsko. Kronisti bodo kasneje ugotavljali, da se vpoklicu v vojsko ni izognil zaradi hepatitisa, pač pa najverjetneje zato, ker je igral na karto homoseksualnosti. Naborna komisija ugotovi, da je za služenje vojaškega roka mentalno nesposoben.

Po koncu šolanja se preseli v New York in se pogodbeno zaposli kot hišni pisec besedil pri založbi Pickwick Records. Založnik ugotovi, da ima eden od Loujevih komadov resen potencial. Spozna Johna Calea, pianista in violinista s klasično glasbeno izobrazbo. Njuni ansambli nosijo razna imena. Eden se imenuje The Primitives; nekaj malega tudi posnameta. Drugi se imenuje All Night Workers; nekaj malega tudi posnameta. Ko Lou službuje kot majhen kolešček glasbene industrije, prevzame ciničen odnos do glasbene industrije. Lou Caleu predstavi bolj odbite izdelke, recimo komad Heroin. Ugotovita, da bi veljalo sodelovanje poglobiti. K sodelovanju pritegneta Sterlinga Morrisona, Loujevega sošolca z univerze, ki zna igrati kitaro. Leta 1964 ustanovijo The Velvet Underground. Inspiracijo za ime ansambla dobijo v naslovu knjigi Michaela Leigha, ki pripoveduje o sadomazohizmu; knjigo eden od znancev ansambla najde na cesti. S prvim bobnarjem se bodo hitro razšli, zato za bobne posadijo Moe Tucker, mladenko, ki je do tedaj kot programerka delala za IBM. Moe bobna na hudo nenavaden način, najraje kar stoje. Ko posnamejo prve demo posnetke, jih Cale odnese v Veliko Britanijo - doma je iz Wellesa - in jih izroči Marienne Faithfull, punci Micka Jaggerja, upajoč, da bodo posnetki prišli v roke Rolling Stonesom. Ideja ne uspe. S prvim nastopom zaslužijo 75 dolarjev. Nič ne kaže, da bi bendu uspelo. Lou bo kasneje povedal, da je z ansambli, s katerimi je igral v času študija po barih okoli Syracusa University, zaslužil več, kot v celotnem obdobju delovanja The Velvet Underground. Bend dobi vabilo za nastop v razvpitem newyorškem prizorišču Cafe Bizzare. Povzročijo neznosen hrup, zvok Loujeve kitare se prepleta z Caleovo električno violino, uprava lokala hitro izgubi živce. "Še en tak komad, pa ste odpuščeni," jim zagrozijo. Kakopak je tudi naslednji komad neznosno hrupen. Bend je odpuščen. V Cafe Bizzare jih opazi Andy Warhol, oblikovalec, filmar, slikar, guru pop arta. Warhol postane njihov manager. Warhol Louja in Calea prepriča, naj za mikrofon povabita svetlolaso maneneko in filmsko igralko Nico, zelo fatalno damo, ki je pred tem nastopila v Fellinijevem filmu Dolce Vita. Ko se Lou seznani z Warholom, ima vse komade že napisane. Veliko časa previsi v Warholovem newyorškem studiu, Factory.

Warhol ima status producenta, četudi se na glasbo ne spozna. Zato pa poskrbi za aranžiranje celotne podobe The Velvet Underground. Svetuje jim, da bi na oder postavili pol ducata stroboskopskih reflektorjev, ki neznosno zbadajo v oči, zato bosta Lou in Cale na koncertih nosila črna očala. Ob Louju, ki kot vokalist nima kakšne posebne karizme, tri komade odpoje temačni glas svetlolase Nico.

Ko The Velvet Underground skupaj z Nico posnamejo prvi LP, Warhol prispeval še naslovnico. Na ovitku upodobi falično banano - naslovnica prvenca The Velvet Underground bo postala ena najbolj znamenitih Warholovih oblikovalskih domislic. Ker LP ne bo naslovljen, se ga bo oprijela kar oznaka Banana. Ko pride posneto gradivo do založbe Verve, založniki mencajo in vse skupaj objavijo z enoletno zamudo, saj imajo na zalogi še prvenec Franka Zappe, za katerega računajo, da bo večji hit. Hkrati se zdi, da je šel bend dramatično prek roba sprejemljivega. Zvok je umazan, hrupen, nevrotičen - torej tak, kakršna je realnost newyorškega podzemlja. Loujeva besedila kršijo vse kanone, ki so si jih postavili pisci rokerskih besedil. Če so ostali muzikanti namigovali na eksperimente z lahkimi drogami, je Lou recitiral o zadevanju s heroinom. Ekstremno Loujevo besedilo je nadgrajeno z Caleovim žaganjem po violi. Če je Bob Dylan v komadu Mr. Tambourine Man po ovinkih pel slavo svojemu oskrbovalcu z mamili, je Lou udaril naravnost: I'm Waiting for the Man. Raztrgani Loujev glas opeva sadomazohizem, svetleče se usnjene škornje, mamila, nasilje, Nico pa prepeva v treh odpiljeno liričnih komadih. Prvenec je daleč od tega, da bi bil uspešnica. Na lestvicah prodaje se najvišje povzpne do 171. mesta, višje pa ne gre. Višje ne bo segel noben album The Velvet Underground. Založniku bo v prihodnjih desetletjih uspelo prodati vsega 310.000 izvodov.

Prodajni neuspeh je v obratnem sorazmerju z vplivom plošče. Slabih 30 let po izidu bo prvenec The Velvet Underground uvrščen na 13. mesto lestvice revije Rolling Stone, ki razvršča največje albume vseh časov. V primerjavi z ostalimi LP-ji z lestvice veličastnih je naklada prvenca The Velvet Underground prav liliputanska.

Lou se udari z gurujem, Andyjem Warholom. Lou Warholu sporoči, da bo managerske posle opravljal nekdo drug, Warhol pa mu nameni najhujšo psovko, ko jo ima v svojem besednjaku: "Podgana!" Kljub temu bo Warhol oblikoval tudi naslednji ovitek plošče. Bend gre na snemanje v Kalifornijo in v treh dneh posnamejo celo ploščo - vključno s 17-minutnim komadom Sister Ray. LP White Light/White Heat je še bolj odštekan in hrupen. Nico se poslovi od benda, Lou pa se prepira z Johnom Caleom. Cale ugotovi, da so The Velvet Underground premajhni, da bi prenašali dva tako velika ega, kot jih tovorita Lou in Cale. Cale odide. Leta 1969 bend posname še en LP, ki ni naslovljen, Lou pa se z ostankom orkestra dokončno sprička leta 1970, po objavi plošče Loaded, na kateri je objavljen komad Sweet Jane. Lou je ogorčen, ker založnik komade krajša in jih s tem uničuje.

Ostali člani benda sumijo, da Louja zanima solo kariera, a jih preseneti, ko se po odhodu iz benda zaposli v podjetju lastnih staršev. Lou za dve leti ponikne in dela kot skromni uradnik dobičkonosnega družinskega podjetja. Mati ga je v mladosti vzpodbujala, naj se nauči tipkati, ker to vedno prav pride. Lou unovči strojepisno znanje.

Slava skromnega uradnika družinskega podjetja za davčno svetovanje preplava ocean. V Britaniji na zvezdniškem nebu zažari David Bowie. V tisku razlaga, da ima Lou izjemen vpliv na sodobne izvajalce, tudi nanj. Bowiejevo priznanje opazijo tudi založniki. Lou se reaktivira. V Londonu skupaj z Bowiejem nastopi na dobrodelnem koncertu Rešimo kite, ki ga organizira ena od okoljevarstvenih organizacij. Bowie prevzame produkcijo Loujeve nove plošče, nenavadnemu duetu pa se med pohajkovanji po pubih pridruži še Iggy Pop, manični in razvpiti razgrajač iz Detroita. Kronisti bodo ugotavljali, da je nenavadna trojka v eni noči popivala v več kot dveh ducatih lokalov. Oprime se jih oznaka nesveta trojica. Poseben škandal se pripeti, ko Lou med intervjujem za britanski tisk s poljubom, ki spominja na umetno dihanje, izkaže globoko naklonjenost do Bowieja. Plošča Transformer, prva Loujeva solo plošča, preseneti kritike. Lou v komadu Walk On The Wild Side govori o oralnem seksu, moški prostituciji, valiumu in drugih dekadentnih rečeh - in vendar se obsceni komad prebije na radijske postaje. Lou spremeni imidž. Nohte si barva na črno, veke si senči, dosledno pa vztraja pri nošenju usnjenih oblačil. Medtem ko se tisk ukvarja z vprašanjem, ali je Lou homoseksualec ali kaj drugega, preseneti in se poroči z natakarico Betty.

Leta 1973 v Londonu snema ploščo Berlin. Berlin je težka, grenkobna, mračna, depresivna plošča. In ena najvplivnejših plošč sedemdesetih let. Po letu dni se Lou loči. "Vsakdo bi se moral vsa enkrat ločiti, to res priporočam," blekne. Njegova nova punca oz. fant postane Rachel, newyorški travestit. Z Rachel bosta živela štiri leta. Leta 1973 Lou v New Yorku posname še odlično živo ploščo, Rock'n'Roll Animal. Prijatelje skrbi, kaj je z njegovim zdravjem. Lou se zadeva, pije, omisli si peroksidno obarvano pričesko, na nameček pa si frizuro okrasi z malteškim križem. Okolica se zgraža, češ da je Lou nazi. Loujevi novi glasbeni izdelki doživijo spodoben tržni uspeh, Lou pa sika, da slabši kot je, več proda. Zaradi domnevnega živčnega zloma odpove evropsko turnejo. Ko se zazdi, da bi lahko zares postal tudi poslovno uspešen, se odloči za teženje. Posname Metal Machnine Music, eksperimentalno reč, polno kitarskih feed back efektov in hrupa. Sicer pa ustvarja hitro. Med letoma 1972 in 1976 objavi devet plošč. Komade za Coney Island Baby napiše, posname in zmiksa v dveh tednih.

Ko izbruhne punk, Louja nemudoma krstijo za botra punka. Lou odgovori, da so te primerjave sranje. "Sem preveč pismen, da bi bil del punka." Doda, da se nikakor ne čuti odgovornega za muziko, ki odmeva iz punkerskih beznic. Popljuva tudi Sex Pistols, res pa je, da z njimi deli ljubezen do amfetaminov.

V zahodnem Berlinu ga policija aretira, češ da je odgovoren za pretep v dvorani. Pijani ameriški vojaki, ki se znajdejo med publiko, mu namreč niso všeč, zato nastop prekine, publika pa se zgarba. Louja odpeljejo v ječo. V Londonu poskrbi za nov škandal, ko Davida Bowieja trešči na gobec. Potem pa se čudežno umiri. Poroči se s Silvio, trenirati začne kitajske borilne veščine, znajde se celo na naslovnici revije Kung Fu, obiskuje združenje Anonimnih alkoholikov. Ugotovi, da bo star 40 let in se ne spreneveda, da je rosno mlad. "Komadov ne pišem za rock'n'roll publiko. Pišem za odrasle, ki poslušajo rock'n'roll."

Osemdeseta se začnejo s smrtjo Johna Lennona, nadaljujejo se z izbruhom aidsa, ki kosi po newyorški sceni, leta 1987 umre Andy Warhol, leta 1988 umre Nico. Ljudje iz Loujeve neposredne okolice umirajo. Pretresa ga izpoved v dnevniku Andyja Warhola, ki zapiše, da Louja sovraži vedno bolj, ker noče posneti nobenega videa. Lou leta 1989 posname New York, resno, zrelo, trpko ploščo, nenavaden slavospev mestu, v katerem živi. Komad Good Morning Mr. Waldheim se ukvarja z nacistično preteklostjo nekdanjega generalnega sekretarja Združenih narodov in tedanjega avstrijskega predsednika. Pobota se z Johnom Caleom; leta 1990 posnameta ploščo Songs For Drella - Drella je vzdevek Andyja Warhola, sestavljen iz imen Drakula in Cinderella, Pepelka. Umrlim prijateljem posveti CD Magic and Loss, ki govori o tematikah, s katerimi se rock'n'roll do tedaj ni ukvarjal - recimo o kemoterapiji. Loujev ego postane celo tako toleranten, da pristane na obuditev The Velvet Underground. Na začetku devetdesetih križarijo po Evropi, napovedo celo nastop za MTV Unplugged ... nakar se Cale in Lou spet udarita. Projekt je prekinjen. Leta 1995 Sterling Morrison, ustanovni član benda, umre. Ideja, da bi The Velvet Underground posneli še kakšno studijsko ploščo, je pokopana.

Če Lou ne mara Waldheima, je mnogo bolj naklonjen je državniku z druge strani železne zaveze, Vaclavu Havlu, češkemu predsedniku. Lou leta 1990 sprejme naročilo, da bi s češkim predsednikom naredil intervju za revijo Rolling Stone, a ta ne bo nikoli objavljen.

Havel ga večkrat sprejme v predsedniški palači, javno si izmenjujeta komplimente. Ko bo Havel leta 1998 gostoval v ZDA, bom na izrecno gostovo željo Lou nastopil v Beli hiši.

Havla bo redno obiskoval tudi potem, ko bo ta zapusti predsedniški položaj. Leta 2000 bo ponovno komentiral avstrijske notranjepolitične razmere: zaradi volilnega uspeha Haiderjevih nacionalistov odpove nastop na Dunaju. Zato pa se oglasi v Ljubljani. Nastop začne točno ob uri, torej ob 20.00. Za nostalgike ne pokaže kakšnega posebnega razumevanja. V Križankah nažiga nove komade s CD-ja Ecstasy. Med dodatkom pa vendarle nažge Sweet Jane.

Lou posname dvojni CD Raven - Krokar. Živi z glasbenico in performerko Laurie Anderson, občinstvo preseneti z monografijo fotografij o New Yorku. Na začetku leta 2006 se odpravi na novo evropsko turnejo; med drugim ob koncu olimpijskih iger nastopi v Torinu, prekrižari Italijo in napove enodnevni postanek v Ljubljani.

Projekcija: Lou nastopi na inavguraciji prvega ameriškega temnopoltega predsednika. Zaigra, jasno, komad I Wanna Be Black.