Tomaž, Anton & Gregorij

Ondan sem pokoketiral s cono somraka. Rekel sem si: kaj če bi šel spat in se potem zaradi kake čudne kozmične kvante zbudil kot nadškof Rode, ob meni pa bi že klečal panični adjutant in mi pod nos molel urgentni telegram papeža Janeza Pavla II: "Mudi se - stop - čas se mi izteka - stop - ljudje mi še vedno nadnaravno verjamejo - stop - to je treba izkoristiti - stop - beatifikacije dobro prijemljejo - stop - zato mi hitro pošlji prioritetna imena treh slovenskih kandidatov za instant beatifikacijo - stop - hitro, da ne bo prepozno - stop - terret labor, aspice praemium!" Iskreno rečeno, najprej sem pomislil na Magnifica, Vincija in Srečka Katanca - hej, Magnifico je le v eni svoji pesmi omenjal Božič in bil za to mučen, Vinci je udaril le enega človeka in bil za to mučen, Srečko pa je le enkrat izpustil Zlatka Zahoviča in bil za to mučen. Kar je bilo veliko mučenja za male grehe. Zadosten razlog za beatifikacijo, ne. Toda že v istem trenutku mi je žal potegnilo, da sem v paralelnem svetu, da si moram naštelati uro in da moram v Vatikan - zaboga! - poslati naše. Take, ki so Božič omenjali v vsaki svoji pesmi (in bili za to mučeni), take, ki so radi udarili (in bili za to mučeni), in take, ki so bili vedno voljni dušo izpustiti vsem krivovercem (in bili za to mučeni).