referendum / Križarski pohod proti odpravi diskriminacije

19. april je bil pomemben datum. Parlament je sprejel novelo zakona o umetni oploditvi in z njo saniral stanje, uzakonjeno julija lani. Julija lani je namreč parlament uzakonil diskriminacijo. Ustava diskriminacijo prepoveduje, pravi, da smo pred zakonom vsi enaki. Parlament pa je julija lani sklenil, da pravica do oploditve z biomedicinsko pomočjo, ki temelji na ustavni pravici do svobodnega odločanja o rojstvu svojih otrok, pripada le poročenim ženskam ali ženskam ki živijo v izvenzakonski skupnosti. Zakon je iz kroga upravičenk izločil samske ženske. Zakon, sprejet aprila letos, je to diskriminacijo odpravil. Judikata ustavnega sodišča, ki bi ugotovilo, da je bilo stanje, uzakonjeno julija lani, neustavno, sicer ni. Zdi se, da je nova parlamentarna večina, izvoljena na volitvah oktobra lani, ocenila, da bo enostavneje, če zakon spremeni in diskriminatorno stanje odpravi sama, kot pa da čaka na morebitno presojo ustavnega sodišča. Potem pa se je zadeva zalomila. Poslanska manjšina je izkoristila možnost, da zahteva razpis referenduma.

Občutljivo vprašanje, obremenjeno s predsodki, stereotipi in ideološkim nabojem, gre na referendum. Je sploh primerno, da gre vprašanje o pravici samske ženske do umetne oploditve na referendum? Formalnih zadržkov ni. Parlamentarna manjšina je zbrala dovolj poslanskih podpisov, da zahteva razpis referenduma. Obstajajo pa ustavno-pravni zadržki. Ali se lahko na referendumu znajde vprašanje o uveljavitvi zakona, ki je v nekem segmentu odpravil diskriminacijo? Bolj splošno: ali se na referendumu lahko znajde zakon, katerega rezveljavitev lahko implicira tudi vrnitev v protiustavno stanje?

Ustavno sodišče je že leta 1997 v pobudi za t.i. "gozdni referendum", ki ga je podprlo več kot 52 tisoč podpisnikov, presodilo, da referendumsko vprašanje ne sme biti protiustavno. Povedano drugače, ustavno sodišče lahko referendumsko vprašanje tudi prepove. Zakaj? Zaradi zavesti, da ima demokracija, oblast ljudstva, svoje meje. Te meje so ustavne pravice. Široke ljudske množice se z ustavo in ustavnimi pravicami načeloma goreče strinjajo. Všeč jim je, da ima v državi oblast ljudstvo. Všeč jim je, da daje ustava pravico do svobode govora. Všeč jim je, da ustava prepoveduje mučenje. Všeč jim je celo to, da daje ustava pravico do svobodnega odločanja o rojstvu svojih otrok. V nekaterih primerih pa široke ljudske množice ne razmišljajo o specifičnih ustavnih načelih, denimo o načelu o enakosti pred zakonom. Najširše ljudske množice načela o enakosti pred zakonom ne razumejo kot principa, ki naj zaščiti ranljive manjšine. Enakost pred zakonom razumejo kot težnjo k uniformiranosti. Enakost pred zakonom naj bi veljala zgolj za ljudi, ki so bolj ali manj enaki povprečju, "zlati" sredini. Ustavne pravice presegajo pravice, ki naj bi jih imeli, če bi se sklicevali zgolj na zdravo pamet, na splošno prepričanje najširšega občinstva. Ustavno zajamčene pravice namreč veljajo za vse, tudi za manjšine. V nekaterih zgodovinskih okoliščinah prepričanje najširšega občinstva pri razmišljanju o ustavnih pravicah pozabi na manjšine. Celo v ZDA, tem popku planetarne demokracije, eksplicitna rasna diskriminacija ni bila odpravljena zaradi prepričanja najširšega občinstva. Ni bila odpravljena na referendumu ali v kongresu. Rasno diskriminacijo je odpravilo vrhovno sodišče, ameriški korelat slovenskega ustavnega sodišča. Povprečnemu Američanu ali povprečnemu članu ameriškega kongresa se je zdelo samoumevno, da načelo enakosti pred zakonom sicer velja, hkrati pa se jim je zdelo samoumevno, da temnopolta manjšina ne morejo imeti vseh pravic.

Ali je lahko vseh pravic v Sloveniji deležna samska ženska? Je lahko deležna ustavne pravice, da gre na volitve? Zakaj pa ne? Je lahko deležna ustavne pravice do svobode gibanja? Zakaj pa ne? Je lahko deležna pravice, da svobodno odloča o rojstvu svojega otroka? Pravica do odločanja o rojstvu svojega otroka implicira vsaj tri podpravice. Pravico do preprečitve zanositve ob pomoči kontracepcijskih sredstev. Pravico do umetne prekinitve nosečnosti. In pravico do odločanja o spočetju. Pred desetletji znanost nekaterim ne bi mogla zagotoviti izvrševanja pravice do odločanja o spočetju. Vendar danes znanost uveljavitev te pravice lahko zagotovi mnogo večjemu številu oseb kot pred desetletji. Tudi samskim ženskam, ki si želijo otroka.

Veljavna ustava hkrati prepoveduje poseganje v že pridobljene pravice. Leta 1977, še v svinčenih letih prejšnjega režima, je bil sprejet Zakon o zdravstvenih ukrepih pri uresničevanju pravice do svobodnega odločanja o rojstvu otrok. Ta zakon je govoril tudi o pravici do umetne osemenitve in določal, da se ta sme opraviti polnoletni, razsodni in zdravi ženski v starostnem obdobju, ki je za rojevanje primerno. Zakon je določal še, da mora biti dajalec semena telesno in duševno zdrav. Zakon, sprejet leta 1977, žensk ni ločeval na poročene in samske. Tudi samske ženske so lahko kandidirale za umetno osemenitev. Zakon, sprejet leta 2000, je torej ustavno sporen zaradi več reči. Zato, ker je diskriminatoren, in zato, ker posega v pridobljene pravice.

Mit družine

Povedano pa še ne pomeni, da so ustavne pravice absolutne. Če ena ustavna pravica trči ob drugo ustavno pravico, jih je treba stehtati. Ko svoboda tiska trči ob pravico človeka do dostojanstva, je treba presoditi, katera pravica pretehta. Kritiki pravice samskih žensk, da svobodno odločajo o rojstvu svojega otroka in se ob uresničevanju te pravice odločijo za umetno oploditev, trdijo, da pravica ženske trči ob pravice otroka. Otrok naj bi imel pravico do obeh staršev, torej tudi do očeta. Zgolj klasična dvostarševska družina naj bi otroku zagotavljala pravico do polnega razvoja. "Družina je temeljna celica družbenega življenja," pravi eden od aktualnih mitov. Predpostavka tega mita je, da mora biti družina dvostarševska. V dvostarševski družini naj bi oba starša skrbela za rast in vzgojo otroka, ta kombinacija pa naj bi dala optimalen rezultat.

Na tej točki aktualna razprava o pravici samske ženske do umetne oploditve trči ob resno strokovno vprašanje. Ob vprašanje, kaj je družina. Kakšna družina je v resnici najboljša za psihosocialni razvoj otroka? Ali drži, da enostarševske družine negativno vplivajo na psihosocialni razvoj otroka? Res je sicer, da so v zadnjih tednih nekatere stroke same sebe oklicale za lastnico edine resnice o dilemah, ki se tičejo pravice do umetne oploditve. Vprašanje pa je, ali dileme, ki se pojavljajo ob pravici do umetne oploditve samske ženske, res sodijo v opis del in nalog teh strok. Ginekološka stroka, denimo, res ve največ o spočetju in rojstvu. O okoliščinah, ki naj bi bile najboljše za psihosocialni razvoj otroka, pa ve malo. Ena od strok, ki ima v opisu del in nalog zapisano tudi vprašanja, kaj je družina in kako tip družine vpliva na razvoj otroka, je sociologija družina. Dr. Tanja Rener, izredna profesorica na Fakulteti za družbene vede, opozarja, da mit o dvostarševski družini, v kateri oba starša ljubeče skrbita za vzgojo, rast in razvoj otroka, pozablja na pomembno dejstvo. "V Sloveniji se je starševski par, ki vzgaja otroke, v resnici pojavil šele po 2. svetovni vojni. Pred tem so starši čez dan delali bodisi na njivah bodisi v tovarni in za vzgojo otrok enostavno niso imeli časa. Otroci pa so gor rasli v vrstniških skupinah." Aristokratski starši se tudi niso trudili z vzgojo otročičkov, pač pa so za vzgojo zadolžili guvernante in ostalo služinčad. Hkrati klasična patriarhalna družina ni bila idilična tvorba. Empirične raziskave še danes kažejo na nasilje v družinah. "Nobenega prepričljivega dokaza ni, da bi bila enostarševska družina vzgojno pomanjkljiva," opozarja dr. Tanja Rener. Klasične empirične študije so s stališča zdravega razuma presenetljive. "Nemški sociolog Rene König je ob koncu petdesetih let z obsežno empirično študijo preučeval poklicne biografije tisoč žensk, ki so odraščale v enostarševski družini, in tisoč žensk, ki so odraščale v dvostarševski družini. Ugotovil je, da so ženske, ki so odraščale v enostarševski družini, dosegle višjo stopnjo izobrazbe od žensk, ki so odraščale v dvostarševski družini." Podatki empirične študije so na videz toliko bolj presenetljivi, ker so matere, ki so same vzgajale otroke, nosile znaten del bremena nemškega industrijskega buma, ki se je pripetil po 2. svetovni vojni.

Dr. Tanja Rener navaja, da je bila podobna empirična raziskava izvedena tudi v Turčiji, torej v okolju, ki je bistveno drugačno od nemškega. Ameriški sociolog David McClelland je leta 1961 objavil študijo o poklicnih karierah moških, ki so odraščali v turških enostarševskih in dvostarševskih družinah. Ugotovil je, da je prisotnost avtoritarnega očeta v povprečju negativno vplivala na poklicno uspešnost moških.

Teza o dvostarševski družini, ki naj bi predstavljala idealen humus za rast in vzgojo otroka, v empiričnih študijah torej ni bila potrjena. Res je, da empirične študije kažejo ni nižji povprečni materialni položaj enostarševskih družin in na šibkejšo vpetost v formalne in neformalne podporne mreže. Hkrati pa empirične študije kažejo, da so ljudje, odraščajoči v enostarševskih družinah, vsaj tako uspešni kot ljudje, ki so bili deležni vzgoje obeh staršev.

Empirične študije torej kažejo, da enostarševska družina sama po sebi ne vpliva negativno na otrokov razvoj. To pa pomeni, da trditev o klasični dvostarševski družini, ki naj bi bila edina ugodna za rast in razvoj otroka, ne zdrži empiričnega testa.

S tem pa smo na začetku zgodbe. Pri diskriminaciji. Če ni empiričnih dokazov za trditev, da enostarševska družina negativno vpliva na razvoj otroka, najbrž odpade tudi teza o konfliktu med pravico otroka in pravico samske ženske do svobodnega odločanje o rojstvu otroka. Če tega konflikta pravic ne moremo empirično dokazati, ostane zgolj diskriminacija.

Ponovimo: parlament je aprila letos saniral diskriminatoren zakon, sprejet julija lani. Na referendumu naj bi se odločali, ali naj uveljavimo ali zavrnemo zakon, ki je odpravil diskriminacijo. Ustavno sodišče je leta 1997 sprejelo odločitev, da referendumska vprašanja, ki implicirajo protiustavne rezultate, ne smejo biti zastavljena. Ali lahko ustavno sodišče prepreči referendum? Če bi presodilo, da je bil zakon, sprejet julija lani, diskriminatoren, mora odpraviti odlok o razpisu referenduma. Seveda pa ustavno sodišče ne more odločati brez vložene zahteve ali pobude. Pobudo ustavnemu sodišču lahko vloži vsakdo, ki izkaže pravni interes. Državljanka, ki bi želela izkazati pravni interes, bi bila soočena z mučnim dokazovanjem, da je njen pravni interes res utemeljen. Zahtevo za presojo ustavnosti pa lahko vloži nekaj institucij. Med njimi je tudi varuh človekovih pravic.