mit / Nekoč je bil neki šarmer

Ob spominu na nekdanjega jugoslovanskega predsednika Josipa Broza Tita se pri ljudeh še zmeraj pojavljajo različni občutki. Nekateri, predvsem starejši, se s spoštovanjem spominjajo, kako so mu veselo mahali z zastavicami, mu ob morebitni, sicer zelo redki priložnosti stisnili roko in kako so vzneseno poslušali njegove idealistične govore o pravi državi, pridnih delavcih in koristnem učenju. Na drugi strani so seveda tisti, ki se še zdaj, po enaindvajsetih letih - kolikor je Tito pač pod rušo - s prezirom pridušajo, da nam je njegova vladavina nakopala komuniste in vso svinjarijo, ki je sledila. Toda slednjih je, po mojih sogovornikih sodeč, vseeno malo. Pa še ti nekako raje molčijo. Današnja mladina se Tita niti ne spominja, zato resnično ne more izraziti posebnega mnenja in morebitne pripadnosti, srednja generacija se spominja samo vihrajočih zastavic in šokantne črne črte, ki je davnega četrtega maja čez televizijski zaslon oznanila Titovo smrt, najstarejšim pa se ob spominu na nekdanjega partizana in zagovornika neuvrščenih še vedno zatakne v grlu.