Vojna zvezd

"Srce evropske turneje ameriškega predsednika Georgea W. Busha bo njegovo srečanje z ruskim predsednikom Vladimirjem Putinom 16. junija v Sloveniji. To bo prvo pohladnovojno srečanje med ZDA in Rusijo. To srečanje označuje novo obdobje ne zgolj zaradi spremenjenih političnih vetrov, ki pihajo v svetu, temveč tudi zato, ker je to prvi vrh po dolgem času, na katerem je ameriški voditelj v večjih težavah kot njegov ruski sogovornik," je v analizi slovenskega srečanja predsednikov Busha in Putina dan pred vrhom ugotavljal ugledni ameriški inštitut za strateške analize Stratfor. Po mnenju tega inštituta je prebeg vermontskega senatorja Jamesa M. Jeffordsa, zaradi katerega so republikanci izgubili večino v senatu, jasno razkril, "kako politično šibek je pravzaprav Bush". V nasprotju z njim je Putin v Rusiji še vedno močan. "Prvič od padca sovjetskega predsednika Gorbačova ima Rusija voditelja, ki hkrati nadzoruje vlado in državo. Putinove bitke seveda še zdaleč niso dobljene, toda Putin ima položaj gotovo pod nadzorom. Prav zato bo srečanje v Sloveniji eno od neenakih. Bush si ne more privoščiti niti slutnje neuspeha. Še posebej pa si ne more privoščiti, da bi bilo na srečanju videti, kakor da ni na svojem terenu. Putina ne čaka takšen izziv. Ne postavlja se vprašanje njegove spretnosti v mednarodnih odnosih. Prav zato ima Putin odločilno prednost. Na koncu vrha bosta obe strani poskusili določiti, kaj se je zgodilo. V tem trenutku ima Putin v očeh globalnih medijev več kredibilnosti kot Bush. To pomeni, da lahko Putin, če to želi, srečanje predstavi kot nesrečen spodrsljaj in krivdo za to prevali na Busha. Takšna interpretacija se lahko izpelje s tenkočutno in subtilno zvijačnostjo in popolnoma ubijalsko. Po senatnem polomu bi bila vrnitev domov z avro neuspeha uničujoča za Bushevo predsednikovanje. Busheva slabost ni osebna niti politična. ZDA so v tem trenutku v nerodnem političnem položaju. Odnosi ZDA s Kitajsko so napeti. Za ZDA je izredno pomembno, da se Rusija ne pridruži Kitajski v protiameriški koaliciji."

Kljub temu so dan pred srečanjem analitiki še zmeraj dopuščali možnost kompromisa. "Bush lahko po drugi strani odkoraka z ljubljanskega srečanja s sporazumom o obrambi pred izstrelki in Putinom kot največjim državnikom po Metternichu. Cena za to bi bila ameriško tiho strinjanje (javno ali prikrito) z nedotakljivostjo ruskega vplivnega območja, ki se razteza vse do Balkana. Če bi Američani to želeli preprečiti, lahko Putin Bushu spodmakne preprogo izpod nog ... Za Busha je to zelo neugoden čas za srečanje s Putinom. Toda po drugi strani gotovo ni nihče srečnejši od Vladimirja Putina, prvega ruskega voditelja od Leonida Brežnjeva, ki v ima ob srečanju z Američani v rokah "bič"."

Dan kasneje je analiza vsaj napol dobila temelje. Putin res ni postal novi Metternich in vsaj javno na Brdu ni bilo videti, da bi potegnil preprogo izpod Bushevih nožic, vendar so zadržane besede o ključnih točkah njunega pogovora ob koncu srečanja dokazovale, da se Bush v ZDA vrača praznih rok in da v Sloveniji ni dobil ruske privolitve v spremembe antibalistične pogodbe iz leta 1972. To seveda ne pomeni, da Putin na Brdu pri Kranju Bushu ni postavil nekaj zahtev, ki bi bile lahko podlaga za nadaljnje pogovore. Kot je bilo mogoče izvedeti, naj bi bil Putin od Busha v Ljubljani zahteval predvsem troje. Najprej podporo za "tamponsko območje med Rusijo in državami zveze Nato". Na drugem mestu naj bi bila zahteva po "priznanju ruske vplivne sfere v vzhodni Evropi". Na koncu pa še zahteva po zmanjšanju ameriškega vmešavanja v Ukrajini, na Kavkazu in v osrednji Aziji. Za Putina naj bi bilo tudi "absolutno nesprejemljivo" razširjati Nato "na Balkanu ali ob Baltiku". Oba sta javno res dvakrat potrdila, da sta govorila o Kaspijskem jezeru. Bush je omenil svojo zaveznico Gruzijo (to bi ZDA rade rešile ruskega vpliva), Putin pa naftovod v Novorosijsku (tam bi Rusi radi pretovarjali nafto, da ne bi šla čez osamosvojene islamske republike nekdanje ZSSR).

Jasneje je bilo vsaj to, da v zvezi s protiraketnim ščitom očitno ni bilo napredka. Rusko stališče do tega vprašanja je bilo, vsaj javno, doslej zmeraj trdno. "Rusija se ne ukvarja s kakršnimikoli pogajanji o sprejetju dopolnil v zvezi s to pogodbo, še posebej pa ne z dopolnili, ki bi prekrojila ključne člene pogodbe, ki prepovedujejo namestitev obrambnih sistemov ABM na celotnem ozemlju države ali dajejo temelj za ustvarjanje takšnih sistemov," je pred mesecem razglasil ruski zunanji minister Ivanov.

Zanimivo je predvsem to, da se del zahodne javnosti strinja s takšnimi ruskimi stališči. Predvsem za del liberalne zahodne javnosti je zelo vprašljiva trdnost mnenj o ogroženosti ZDA z medcelinskimi izstrelki "izobčenih držav". Novembra 1995 je prišlo v javnost varnostno poročilo ameriških obveščevalnih služb o "predvideni ogroženosti Severne Amerike z izstrelki v prihodnjih 15 letih". Poročilo je takrat zagotavljalo, da "nobena druga država razen znanih velikih jedrskih sil v naslednjih 15 letih ne bo razvila balističnih izstrelkov ali kako drugače pridobila tovrstne izstrelke, ki bi lahko ogrozili 48 držav in Kanado". Poročilo je sprožilo množico ponovnih razprav, te pa so se končale s poročilom posebne komisije, ki jo je vodil sedanji ameriški obrambni minister Donald Rumsfeld. Čeprav je Rusija medtem uredila zakonodajo glede preprečevanja izvoza "občutljivih tehnologij" in so severnokorejski poskusi z raketami taepo dong 1 in 2 potekali počasneje, je Rumsfeldovo poročilo kmalu pokazalo precej drugačno sliko. Bistvena razlika med poročiloma je bila v tem, da je Rumsfeldovo poročilo raziskovalo "možnost", ne pa tudi "verjetnost" ogroženosti ZDA. Vsekakor pa ni dvoma, da v Washingtonu, pa tudi v Pekingu in Moskvi menijo, da si s protiraketnim ščitom ZDA hočejo "zagotoviti položaj edine preostale velesile". Razlike med njimi so samo v mnenjih, "ali je to dobro ali slabo".

Dokončnega dogovora o raketnih vprašanjih v Ljubljani torej ni bilo. Bush je vztrajal pri načelu, da demokratičnim državam ni mogoče preprečevati vstopa v Nato, in zatrjeval, da se imajo ZDA pravico o svoji obrambi odločati same, vendar tudi Putin iz Ljubljane ni odnesel ničesar pomembnega. Kaj se bo torej zgodilo v prihodnjih letih? Če dogovora med državama ne bo in bodo ZDA še naprej gradile svoje sisteme NMD, bo slej ko prej "materialno kršena" pogodba o protibalističnih izstrelkih (ABM Treaty), to pa je lahko razlog, da Rusija razveljavi pogodbo. Vendar posamezne materialne kršitve še ne pomenijo konec sporazuma. To vemo tudi iz preteklosti. ZDA so tako na primer Rusiji že očitale kršitve iste pogodbe zaradi premočnih radarjev v Krasnojarsku, Rusija pa se ni strinjala z novo ameriško definicijo hitrosti protibalističnih izstrelkov. Ko je Rusija zavrnila novo ameriško definicijo protibalističnih izstrelkov, so ZDA objavile le enostransko izjavo, s katero so potrdile, da so takšni izstrelki "zajeti" v sporazumu. Ta spor je ostal nerešen do danes, vendar to ne pomeni, da pogodba v celoti ne velja.

Kljub temu je mogoče predvideti verjetne posledice enostranskega uvajanja novih raketnih sistemov v ameriške obrambne sile. Skoraj gotovo je, da bo to sprožilo poskuse oblikovanja novih strateških blokov. Kitajska že od leta 1999 misli, da njeno veleposlaništvo v Beogradu Natovi izstrelki niso zadeli po naključju. Če k temu prištejemo še zadnji incident z ameriškim izvidniškim letalom E-P3, si lahko bolje predstavljamo negativne posledice. Kitajska, ki ima okoli 20 medcelinskih balističnih raket, bo prihodnje leto za obrambo porabila 18 odstotkov več sredstev kot letos. Aprila 1997 sta Rusija in Kitajska v Moskvi podpisali "skupno deklaracijo o multipolarnem svetu in uresničitvi novega mednarodnega reda". Deklaracija se sprva ni zdela nič posebnega, vendar je os Moskva-Peking dobila večji pomen med vojno na Kosovu, saj se je ob njej zaostril besednjak obeh držav. Takoj po začetku napadov na ZRJ je kitajski predsednik v več izjavah poudaril "potrebo po potrditvi petih načel miroljubnega sožitja v odnosih med državami ..." Najpomembnejše med njimi naj bi bilo "načelo o neposeganju" v notranje zadeve drugih držav.

Za kaj gre v ozadju ameriške "vojne zvezd", ni težko ugotoviti. Številni analitiki menijo, da se med velikimi silami znova razplamteva spopad za vire in politični vpliv. V središču pozornosti je predvsem okolica Kaspijskega jezera, kjer naj bi bile največje zaloge nafte in rudnin na svetu, večje od tistih na Bližnjem vzhodu. Pot do tja vodi prek nekdanjih sovjetskih republik, Nato pa je vojaška zveza, ki naj bi Zahodu izkrčila pot do novih virov energije. Zato Nato vztrajno širi svoj vpliv. Pod njegovim poveljstvom je Ukrajina oblikovala skupni bataljon z Azerbajdžanom in Gruzijo, Gruzija, Ukrajina, Uzbekistan, Azerbajdžan in Moldova pa so članice posebnega zavezništva - GUUAMA. ZDA redno pomagajo tudi številnim drugim državam nekdanje Sovjetske zveze, predvsem Armenijo pa ameriški strateg Zbigniew Brzezinski vidi kot "zamašek na steklenici", ki vodi do strateških surovin.

Nasprotniki ameriškega raketnega ščita trdijo, da je krivec za oboroževalno tekmo predvsem Washington in da se od začetka hladne vojne glede tega ni spremenilo popolnoma nič. Dejstva so kruta: novo oborožitev so res zmeraj uvajale ZDA. Tudi Varšavska zveza je bila ustanovljena le nekaj dni po ustanovitvi zveze Nato. Z atomsko bombo je Sovjetska zveza zamujala štiri leta. Rakete z več bojnimi glavami so imele ZDA že leta 1970, Sovjetska zveza pa šele leta 1975. Po tem času Sovjetska zveza ni mogla več slediti novostim. Še pred tem je nastala najbolj znana "raketna kriza". Ta se je - v nasprotju s trditvami o "enostranskem umiku Sovjetov", ki jih je še danes slišati v ZDA - končala z obojestranskim kompromisom. Sovjeti so se odrekli postavitvi raket na Kubi, ZDA pa so umaknile rakete srednjega dosega iz Evrope. Leta 1979 so zahodne države znova prekršile dogovor, po katerem "nobena od velesil ne bo nameščala svojih raket zunaj svojega ozemlja". Kljub odporom mirovnikov so od leta 1983 v zahodni Evropi postopoma nameščali rakete pershing II in cruise.

Razorožitev velikih sil je zato večinoma ostala le na papirju. Izredno mobilni sistemi, v katerih so ZDA imele premoč (npr. podmornice), so bili izvzeti iz omejitev do leta 1997 in šele po ratifikaciji sporazuma START-2 bi do leta 2003 ZDA morale izpeljati precejšnje zmanjšanje. Eden od dokumentov iz Pentagona jasno kaže še nekaj razlogov za oboroževalno tekmo. "Da bi se dopolnila vojaška strategija v miru, je potrebno, da ZDA in njihovi zavezniki dejansko napovejo gospodarsko in tehnološko vojno Sovjetski zvezi in najdejo orožje, na katero bo Sovjetska zveza težko odgovorila, saj bi iznajdba takega orožja povzročila pretirane stroške, ustvarila nova področja vojaške konkurence in s tem bi prejšnje sovjetske investicije postale zastarele," piše v pentagonskem dokumentu. Zaradi takšnih namer je že Mihail Gorbačov govoril o "nemoralnih namerah, da se ZSSR pusti ekonomsko izkrvaveti, tako da nas vlečejo v prepad oboroževalne tekme," in o tem, da je "to naiven načrt". Medtem je postalo jasno, da načrt niti ni tako naiven. Kakšne so razmere danes, pojasnjuje pogled na suhoparne vojaške podatke. Kitajska ima danes okoli 3,9 odstotka vojaških izdatkov, Iran in Irak trošita po 0,3 odstotka svetovnega denarja za oborožitev, Nato pa 58 odstotkov.

Širitev Nata na vzhod zbuja nove dvome. Nekdanji ameriški veleposlanik v Rusiji in človek, ki je pravzaprav definiral celotno logiko hladne vojne George F. Kennan, temu projektu nasprotuje. "Širjenje Nata na vzhod bi bilo najusodnejša napaka ameriške politike od konca druge svetovne vojne. Takšna odločitev bi zbudila nacionalistične, protizahodne in vojaške težnje v Rusiji. Demokratični razvoj v Rusiji bi šel v drugo smer in ponovno bi se vzpostavilo ozračje hladne vojne med Vzhodom in Zahodom." Razširitev Nata do ruskih meja bi hkrati razveljavila tudi veljavne pogodbe o razorožitvi. Uničevanje evropskega jedrskega orožja ne bo več imelo smisla. Dogovor OVSE, s katerim se dovoljujejo "zgornje meje" glede količine konvencionalnega orožja, prav tako postane vprašljiv. Velja namreč za prejšnje razmerje moči med članicami Nata in Sovjetsko zvezo. Če države Varšavske zveze vstopajo v Nato, s seboj "nosijo" tudi svoje "oboroževalne meje". To pa je znova razlog za dodatno oboroževanje Rusije. Oboroževalna tekma zato že teče.

Kljub temu Zahod in Amerika Rusije dolgoročno vendarle ne vidita samo kot nasprotnika, pač pa celo kot partnerja. Kljub medsebojnemu nasprotovanju Rusija in Nato tesno sodelujeta v kriznih žariščih in celo pri skupnih vojaških vajah. Zadeve so torej zelo zapletene. Isto velja za zavezništvo med Kitajci in Rusi. Kitajci imajo z Rusi na leto 7 milijard dolarjev blagovne menjave, z ZDA pa 65 milijard. Tudi skupna koalicija Irana, Kitajske in Rusije proti ZDA bi bila v bistvu upor "tretjega sveta" proti vodilnim državam prvega sveta. Poleg tega bi se Rusiji lahko zgodilo, da v zavezništvu s prodornejšo in gospodarsko uspešnejšo Kitajsko dobi vlogo "mlajšega zaveznika".

"Združevanje Rusije in Nata je kot trgovina z drobnico: privolitev Rusije v to, da se Nato razširi na Vzhod, se plačuje z menjavo za gospodarsko pomoč in z omogočanjem Rusiji, da postane ugledna članica ekskluzivnih zahodnih klubov," piše eden od znanih nemških aktivistov gibanja Zelenih Uli Cremer. Slovenski vrh bi torej lahko bil prelomnica; šele čez čas bomo videli, ali je bilo to srečanje začetek vojne zvezd in neverjetnih pustolovščin v Zakavkazju, v katerih bomo kot udarna pest Nata morda sodelovali tudi Slovenci, ali pa začetek novega protiazijskega strateškega partnerstva med Rusijo in ZDA. Dokler vsi še sklepajo medsebojna zavezništva z vsemi, smo morda lahko še zadovoljni.

Igor Mekina

Kako je slovenska policija poteptala človekove pravice in kako jih je Greenpeace vseeno uspel prelisičiti

Grobost slovenskih policistov je Greenpeaceov campaigner na lestvici od ena do deset ocenil s petico, s tem da bi se mu glede na naravo mirnih protestov že dvojka zdela bistveno preostra.

Zaporedje med seboj samo z namenom povezanih akcij je v petek nekaj pred šesto popoldne otvorila skupina teen-pankerjev. Zamaskirana jurišnika na rolerjih sta iz običajne popoldanske gneče kot puščici švistnila proti Prešernovemu spomeniku in sredi trga iz posebnih vrečk stresla bogati porciji hlevskega gnoja. Kot sta hitro vletela, sta hitro tudi izpuhtela, soborci, ki so prej nedolžno viseli na stopnicah frančiškanske cerkve, pa so v resnično ostudno zaudarjajočo gmoto zapičili dve zastavi, ameriško in rusko, v vsak kupček po eno. Da se zastavi nista počutili osamljeni, sta jima družbo delali še slovenska in hrvaška, ki sta ležali ob strani, seveda bistveno manjši. Vaš novinar se je v neposredni bližini v interesu resnice kljub smradu naravnost herojsko zadrževal približno petdeset minut, vendar o kakem čistilcu ni bilo ne duha ne sluha. Mimoskakljajoči otročiči so se z rjavkastočrnim gravžem na veliko nejevoljo mladih mamic skušali malce poigrati, avstrijski turisti so jih lovili v fotoobjektive, neki televizijski snemalec pa je šel zavoljo večje dramatičnosti dejansko popravljat nekoliko povešeno ameriško zastavo in je nazadnje v sam gnoj zabil še malo Slovenijo.

Naslednji dan so ustrezni organi že v dopoldanskih urah gigantski selitveni tovornjak, ki so ga pilotirali neuničljivi člani skupine Let 3, iz središča prestolnice neusmiljeno preusmerili proti osamljenemu parkirišču sredi Dolgega mosta. Hrvaški rokerji, ki so svojo falocentrično fiksacijo očitno pripravljeni darežljivo deliti tudi z botroma novega svetovnega reda, so nam predhodno obljubili kar štiri metre dolgega kurca, vendar je šlo, kot je pri teh zadevah nekako pravilo, seveda za precejšnjo overestimacijo. Sam bat je meril največ devetdeset centimetrov, je pa res, da je višine paral iz mednožja ravno kake štiri metre velike kreature s titanskimi joški in z dolgimi košatimi brki. Na glavici (glede na dimenzije lahko rečemo tudi glavi), kjer je imel zabodene vse tri za priložnost tega dne relevantne zastave, je bila v aktu pristajanja ujeta zlata ptičica miru.

DONACIJA SKUPINE LET 3 SLOVENSKEMU NARODU TER BRATSKIM NARODOM ZDA IN RUSIJE je pisalo na posebni plaketi, ob katero se je postavilo vseh šest članov udarnega tima Let 3, vsi v narodnih nošah, vsi z njegoševsko goščo pod nosom, večina v supergah. Na Dolgem mostu so se kakih deset minut nastavljali objektivom in mi povedali, da so zelo žalostni, ker Ljubljančanom ni bilo dovoljeno bolj množično uživati v njihovem darilu. Sam kurac v sklopu 12-tonske skulpture naj bi skupaj z zlato oblogo tehtal celi dve toni, ptica na njem pa simbolizira predvsem mir in lakoćo, ki nam vsem tako manjka.

"Čez šest minut gremo," je ob istem času po mobilnem telefonu sporočal Mike, Greenpeaceov mednarodni razorožitveni campaigner. "Proti ambasadi bodo šle štiri celice. Prišle bodo vsaka s svoje strani, zato moramo zelo natančno planirati urnik akcije. Ljudje, ki sodelujejo v naših akcijah, so posebej izurjeni. Nekateri so celo bivši vojaki." Skupaj s še dvema članoma štaba, ki je pripravil akcijo, je vstal in zapustil kavarno v središču mesta ter krenil proti ameriškemu veleposlaništvu. Nekaj minut kasneje so s štirih koncev planili v bele kombinezone napravljeni aktivisti. Bliskovito so stekli čez cesto, policisti in varnostniki ameriškega veleposlaništva so zmedeno gledali, kaj se dogaja. Medtem ko je varnostno osebje skušalo ustaviti aktiviste, so ti že razpenjali transparente. Nekaj trenutkov kasneje so se z verigami in lisicami pripeli na visoko železno ograjo ambasade. Ko so varnostniki zbegano in brez uspeha vlekli aktiviste stran od ograje, je čeznjo skočila najbolj izurjena četverica. Varnostnik je panično vpil: "Vdrli so v ambasado. Vdrli so!" Dva sta se z vajeno kretnjo priklenila na stopnice, eden je skakal okoli in begal varnostnike, zadnji, najspretnejši, pa je skušal splezati na vrh jambora. Najdrznejši del načrta je bil najtežji. Hotel je splezati na vrh jambora, sneti ameriško zastavo in izobesiti novo. Takšno, na kateri bi bile namesto belih črt narisane bele rakete z jedrskimi konicami. Vendar se na jambor ni mogel povzpeti. Drog je drsel, varnostnik pa je še vedno vpil. Ves nesrečen je bil, ker so aktivisti tako bliskovito vdrli na njegov teritorij. Policisti so bili še vedno redki, transparenti so plapolali.

Šele deset minut po začetku bliskovite akcije so se oglasile sirene, policijski specialci so skočili iz avtomobilov in se drli: "Cvikcange prinesi. Cvikcange!" Cvikcange so tiste klešče z dolgimi ročaji, s katerimi se lahko režejo tudi jeklo in verige. "Cvikcange!" Varnostnik ameriškega veleposlaništva je medtem z jambora zvlekel aktivista in ga zabrisal po tleh. Roki mu je zvil na hrbtu, očitno močno, najbrž tudi zato, ker je bil jezen sam nase, saj ga je aktivist prelisičil in zasedel ozemlje, ki bi ga moral varnostnik varovati. Aktivist se je drl, ker sta ga boleli roki, varnostnik pa se je drl, ker ni bilo klešč. Ko so prišle, so rezali. Najprej verige, potem so policijski specialci vsakega aktivista posebej zgrabili kot kakšno orjaško ribo, ga po tleh odvlekli do najbližje v nizu maric ("Ej, a maš tukele še kej placa?") in ga precej brutalno vrgli noter. Mike je akcijo označil kot absoluten uspeh, saj se o vsaki akciji na terenu ZDA poroča neposredno predsedniku. "Naše sporočilo bo dobil jasno in glasno, brez skrbi!" Grobost slovenskih policistov je na lestvici od ena do deset glede na mednarodno konkurenco ocenil z eno normalno petico, s tem da bi se mu glede na samo naravo mirnih protestov že dvojka zdela bistveno preostra.

Dopoldanski set akcij so zaokrožili člani okoljevarstvene organizacije Umanotera, ki so vzdolž brvi čez Ljubljanico razvili orjaški prapor ULTIMATE DEFENSE - Kyoto Protocol Is the Only Shield We Need, in Amnesty International, ki so v parku Zvezda zbirali podpise peticije proti smrtni kazni in oboroževanju. Nastopila je urica zatišja, ob dveh pa so se začeli v Tivoliju zbirati udeleženci Festivala upora v organizaciji Urada za intervencije. Statični del prireditve je učinkoval nekoliko revno, saj je bilo prisotnih kaj malo protestnikov: da ne bi obstajal en sam promil možnosti, da se zmotimo, lahko zgornjo mejo skupaj z novinarji in fotografi postavimo na 300. Ton dogajanju so dajali Devo, Asian Dub Foundation in seveda obvezne Đukele (Amerika, Amerika, bogata i ponosna, Amerika, Amerika - GOMILA KLOVNOVA!!!), od časa do časa so se po mobitelu javljali člani italijanske organizacije Yabassa, ki so jim naši policisti na Fernetičih najprej brez obrazložitve zavrnili vstop v državo, jih nato surovo pretepli s pendreki in nazadnje poslali nazaj v Trst. "In vi bi radi v Evropsko unijo?!" so retorično spraševali italijanski protestniki.

Ustrezno podžgani s tem resnično neodpustnim ravnanjem so naši demonstranti krenili v marš proti središču mesta in v gibanju so bili videti neprimerno mogočnejši kot še malo prej v mirovanju. Mimo nekaj neprodušnih zapor so s senčne strani Celovške transparenti, kot so SELF-RULE YES, CORPORATE POWER NO!, GLOBALIZACIJA TUDI ZA LJUDI, NE SAMO ZA DENAR! in BIOLOŠKO UTELEŠENJE HUDIČA oziroma SATANA, zavili desno po Tivolski, kjer jih je kakih sto metrov naprej od Moderne galerije dokončno blokiral strah vlivajoč polk konjenikov, oklepnikov in vodnih topov. Policisti so sicer grozeče vključili sirene in počasi napredovali proti demonstrantom, ki so se ulegli na tla, vendar so kmalu obstali, ustavil jih je en sam hrbet krhke mlajše dame, ki ni popustil uvodnemu pritisku modrega oklepnika.

Kot si lahko predstavljate, je nastala pat pozicija (na eni strani meso težko prereže železo, za drugo je bilo zraven veliko preveč novinarjev), ki se je pod žgočim popoldanskim soncem vlekla kar nekaj časa. Nekaj demonstrantov se je dejansko želelo mikastiti, vendar jih je bila velika večina za kaj takega daleč prepametna, zato so raje žurali. Bradat aktivist iz Kanade je pred vodnimi topovi izvajal tai-chi bravure, fant in dekle sta se slekla do spodnjega perila in se začela pred policisti ob bučnem Mi se mamo radi! strastno, filmsko zalizovati, nekoliko globlje znotraj mase se je z velikim užitkom igrala odbojka z velikanskim globusom.

Ob vseh runkeljnih, ki so rjuli Hočemo tank!!!, je vseeno prevladal razum. Protestniki so se obrnili, v slovo so policistom posebej gorečni naravnost v čelade zabrisali eskadriljo papirnatih aviončkov in jim malodane za vrat natrosili šope letakov. Ekološka frakcija je potem zgledno pospravila vse novo ustvarjene smeti in jih zbasala v posebne vrečke, pisana povorka, okrepljena s kakim naključnim mimoidočim, pa se je počasi bližala Metelkovi. Demonstracije so se končale še z zadnjimi vzkliki "Hlapci! Hlapci!" in "Svinje čeladarske!", razen sončarice in obilnih količin konjskega dreka, ki ga čete notranjega ministrstva za sabo v nasprotju s protestniki seveda niso odstranile, pa niso pustile tragičnih posledic za nikogar.

Kljub popoldne zelo korektnemu vedenju ljubljanskih policistov na terenu so bili številni udeleženci protesta od ogorčenja vsi iz sebe, predvsem zato, ker jim je policija onemogočila dostop do mesta. "16. in 17. junij 2001 bosta zame še dolgo ostala dneva, ko je slovenska demokracija padla," mi je povedala ena izmed najbolj gorečih demonstrantk. "Danes so nam vzeli z ustavo zagotovljeno pravico do gibanja, jutri nam bodo po vsej verjetnosti vzeli pravico do odločanja o lastnem telesu. Ima potemtakem še sploh pomen razmišljati, kaj bo pojutrišnjem?" Čeprav moramo ob vseh krvavih poročilih iz Göteborga izraze, kot je padec demokracije, vseeno uporabljati nekoliko previdneje, se slovenska država z vsemi bednimi malimi šikaniranji in žongliranji z dovoljenji, ki so jih morale z njene z visokim obiskom povsem opite strani pokasirati različne skupine miroljubnih protestnikov, resnično ni proslavila.

Jure Aleksič

povezava

povezava

povezava

povezava

povezava