da nato ne / Kamor gre bik, gre tudi štrik

"Zdi se, da je Severnoatlantska zveza preslišala veliki pok v svetovni politiki, ki je med letoma 1989 in 1991 izbrisal vse razloge za obstoj zveze Nato-vzhodni blok, razdelitev Evrope, Sovjetsko zvezo in še kaj. Nato danes ni nič več kot organizacija držav, ki so k njemu pristopile zaradi cilja, ki ne obstaja več, arzenala orožja, poveljniških štabov in letališč. Nato je vojaško-politični unikat, ki ni uporaben v druge namene. Nato je sposoben oslabiti OZN in preprečiti nastanek varnostnega sistema, ki bi bil primeren za Evropo, ne more pa nadomestiti niti OZN niti takšnega sistema." Tako je še v začetku devetdesetih let menil nemški Spiegel. Tudi na drugi strani Atlantika v tistem času niso bili nič manj kritični. "Vojaško je Nato ameriški protektorat. Ameriški general je poveljnik vrhovnega poveljstva evropskih zavezniških sil in evropska varnost temelji na volji ZDA, ki bi raje povzročile jedrsko vojno, kot dopustile, da Evropo poteptajo s konvencionalnimi sredstvi," je odkritosrčno zapisal ugledni ameriški Journal of Foreign Affairs. Še leta 1997 ni bilo nič bolje. Ob madridskem srečanju najvišjih predstavnikov držav članic zveze Nato je eden od opazovalcev zapisal, da je v članstvu "zazijala praznina" in da so voditelji postali "negotovi glede ciljev organizacije".