Kamor gre bik, gre tudi štrik

"Zdi se, da je Severnoatlantska zveza preslišala veliki pok v svetovni politiki, ki je med letoma 1989 in 1991 izbrisal vse razloge za obstoj zveze Nato-vzhodni blok, razdelitev Evrope, Sovjetsko zvezo in še kaj. Nato danes ni nič več kot organizacija držav, ki so k njemu pristopile zaradi cilja, ki ne obstaja več, arzenala orožja, poveljniških štabov in letališč. Nato je vojaško-politični unikat, ki ni uporaben v druge namene. Nato je sposoben oslabiti OZN in preprečiti nastanek varnostnega sistema, ki bi bil primeren za Evropo, ne more pa nadomestiti niti OZN niti takšnega sistema." Tako je še v začetku devetdesetih let menil nemški Spiegel. Tudi na drugi strani Atlantika v tistem času niso bili nič manj kritični. "Vojaško je Nato ameriški protektorat. Ameriški general je poveljnik vrhovnega poveljstva evropskih zavezniških sil in evropska varnost temelji na volji ZDA, ki bi raje povzročile jedrsko vojno, kot dopustile, da Evropo poteptajo s konvencionalnimi sredstvi," je odkritosrčno zapisal ugledni ameriški Journal of Foreign Affairs. Še leta 1997 ni bilo nič bolje. Ob madridskem srečanju najvišjih predstavnikov držav članic zveze Nato je eden od opazovalcev zapisal, da je v članstvu "zazijala praznina" in da so voditelji postali "negotovi glede ciljev organizacije".

Dead man walking

Kljub temu je več kot deset let po koncu hladne vojne Nato še zmeraj čil in zdrav, njegovi dosežki pa so za nekoga, ki mu je bil napovedan skorajšen konec, neverjetno impresivni. Leta 1999 se je razširil na Češko, Poljsko in Madžarsko. Po padcu Berlinskega zidu je sodeloval v dveh evropskih regionalnih vojnah in več mirovnih operacijah, vračal na domove stotisoče beguncev, zapiral osumljene za vojne zločine in je danes večji in močnejši, kot je bil kadarkoli. Širitve pa še ni konec. Novembra prihodnje leto bodo predsedniki vlad in predsedniki držav članic zveze Nato na vrhu v Pragi znova odločali o razširitvi članstva. V vrsti kandidatk so Albanija, Bolgarija, Estonija, Latvija, Litva, Makedonija, Romunija, Slovaška in - Slovenija. Skoraj gotovo je, da se bo Nato razširil. Toda ali je verjetno in predvsem ali je modro, da tudi Slovenija kmalu postane članica te organizacije?

Vstop v Nato je strateška usmeritev Slovenije že od sredine devetdesetih let, v zadnjih letih pa so slovenske vlade prizadevanja za pridružitev zavezništvu izdatno okrepile. Parlament je obrambnemu ministrstvu pravkar dodelil dodatna sredstva za temeljne razvojne programe (TRP) v znesku 60 milijard tolarjev, odstotek vojaškega proračuna se bo v prihodnjih letih povečal z 1,87 na okoli 2,3 odstotka bruto družbenega proizvoda, nakupi nove vojaške opreme se vrstijo, slovenska diplomacija pa svet in domačo javnost prepričuje o nujnosti članstva v Natu. Slovenija je tudi ena od ustanoviteljic "vilnske skupine", ki jo sestavljajo kandidatke za članstvo v Natu. Zadnji obisk generalnega sekretarja Georgea Robertsona pa je pokazal, da se vladna prizadevanja vse bolj selijo v medije. Ob Robertsonovem obisku se je na slovenskih spletnih straneh pojavila vladna prezentacija "Slovenija in Nato" (http://nato.gov.si), minister za obrambo dr. Anton Grizold pa je svojega gosta obvestil, da je obveščanje slovenske javnosti glede Nata "načrtno, konstantno in transparentno". "Pričeli smo tudi sodelovati na okroglih mizah, aktivneje smo prisotni v lokalnih medijih, posebno pozornost pa posvečamo korektnemu informiranju notranje javnosti," je na srečanju z Georgeem Robertsonom poudaril dr. Grizold.

Korektno ni seveda nujno tudi uravnoteženo, zato je slovenski vstop v Nato skozi vladne naočnike večinoma viden v rožnatih odtenkih. Medijski ofenzivi vlade nasprotuje samo nekaj skupin in mnenjskih voditeljev. Vendar je resna težava zagovornikov vstopa v Nato neprijetno dejstvo, da za mejami nikjer ni videti kakšnih resnih zunanjih sovražnikov. In ker je Nato zelo konkretna organizacija za zelo konkretne nevarnosti, ni nenavadno, da se prepričevanje predstavnikov slovenske vlade o nujnosti vstopa Slovenije v Nato zapleta v nekoliko neprepričljive verbalne piruete. Na vprašanje, "kaj bo Slovenija s članstvom pridobila", na primer vladna spletna stran sporoča, da je "Slovenija zaradi svoje geografske lege izpostavljena učinkom množičnih ilegalnih migracijskih tokov in drugim oblikam delovanja organiziranega kriminala, npr. nedovoljene trgovine z orožjem, prekupčevanja z mamili" ter da se "zaradi negativnih posledic teh pojavov zmeraj znova poudarja potreba po zagotavljanju trajne varnosti in stabilnosti Slovenije".

Po tem uvodu bi razumen bralec pričakoval referat o nujnosti okrepljenega policijskega sodelovanja med državami. Toda ne. Po mnenju vlade je rešitev za vse te težave Nato. In to zato, ker bi Slovenija s tem pridobila "kolektivno varnost", to pomeni, da bi na napad na naše ozemlje v skladu s 5. členom washingtonske pogodbe odgovorilo celotno članstvo zveze. Sočasno naj bi Slovenija postala "dolgoročno stabilno varnostnopolitično okolje", kar bi državi omogočilo "vsestranski razvoj in nizko stopnjo tveganja za tuja vlaganja". Prav tako naj bi bili "okrepljeni zunanjepolitični profil in položaj države ter njen ugled v mednarodnih okvirih", sledilo naj bi "dolgoročno zmanjševanje izdatkov za obrambo, dvig učinkovitosti oboroženih sil" ter dolgoročna "krepitev slovenske namenske industrije", vstop v Nato pa bi naši državi omogočil tudi "udeležbo v znanstvenih, tehnoloških in informacijskih tokovih najbolj razvitega dela sveta".

Medijska ofenziva

Težava teh in podobnih argumentov je, da ne odgovarjajo na vprašanje, kakšne nevarnosti pravzaprav grozijo Sloveniji in kako jih članstvo v Natu lahko zmanjša. Podrobnejši pregled argumentov pokaže, da je položaj bolj zapleten.

Ali bi na primer Sloveniji ob napadu kakšne države res samodejno in takoj pomagale vse članice Nata, kot trdi naša vlada? Sloviti 5. člen washingtonske pogodbe res zagotavlja pomoč napadeni članici, vendar sočasno določa, da se bodo vse članice "sporazumele", kakšno pomoč bodo ponudile napadeni državi. To lahko povzroči veliko neenakost med pomembnejšimi in manj pomembnimi članicami in pripelje do tega, da se država zaplete v regionalno vojno, druge članice pa ji pomagajo le s človekoljubno in z gospodarsko pomočjo. Nekateri analitiki zato 5. člen washingtonske pogodbe razumejo bolj deklarativno. Tako ni povsem jasno, ali bi bila Slovenija v Natu res kaj varnejša, kot če bi bila le članica EU. Da vojna proti eni ni tudi vojna proti vsem državam, je pokazal prvi praktičen primer uporabe 5. člena washingtonske pogodbe, saj so v vojno s talibani stopile tako rekoč le ZDA. Nato je znova odigral vlogo figovega lista, ki ga ZDA odvisno od razmer uporabljajo po svoji potrebi.

Ali bo Slovenija z vstopom v Nato postala "dolgoročno stabilno varnostnopolitično okolje"? Če Nato ni regionalna organizacija, kot jo določa OZN, pač pa le vojaški pakt, ki varuje pred konkretno nevarnostjo, je iz mednarodne teorije in prakse jasno, da bo zaradi vzdrževanja ravnotežja sil pakt prej ali slej povzročil oblikovanje nasprotnih zavezništev. In potem je varnost članice hitro lahko manjša kot pred članstvom.

Čakata Slovenijo v Natu res "vsestranski razvoj in nizka stopnja tveganja za tuja vlaganja"? Zakaj tega ne bi mogla doseči zunaj Nata? Ali ni stopnja tveganja za državo s tujimi vojaškimi bazami in jedrskimi podmornicami v svojih pristaniščih - to je možnost, ki slovenski vladi ni tuja - celo večja?

Bi bili z vključitvijo v Nato, ki je centralistično organizirana struktura, v kateri so članice pravno enake, dejansko pa neenake, res "okrepljeni zunanjepolitični profil in položaj države ter njen ugled v mednarodnih okvirih" - ali pa bi bila posledica le zmanjšana suverenost in s tem manjši mednarodni ugled? "To je argumentacija, ki pravi, kako nam bo zrasel ugled, ko bomo tudi mi bombardirali Severno Korejo. Vsi nam bodo zavidali in čestitali!" to vrsto razmišljanja karikira režiser Dušan Jovanović in se posmehuje tistim zagovornikom vstopa v Nato, ki povsem resno razpravljajo o tem, kako je "Natov osiromašeni uran pravzaprav bolj zdrav za ledvice kot obogateni černobilski".

Nič bolje ne kaže s trditvijo, da bosta vstopu v Nato sledila "dolgoročno zmanjševanje izdatkov za obrambo" in dolgoročna "krepitev slovenske namenske industrije", ko pa vse napovedi kažejo očitno naraščanje obrambnih stroškov prav zaradi širitve Nata in nujno životarjenje domače vojaške industrije zaradi velikih nakupov tuje vojaške opreme. Tudi primerjave med slovenskim vojaškim prispevkom v "jugoslovanski" vojaški proračun in enkrat nižjim sedanjim vojaškim proračunom so zavajajoče, ker se je v SFRJ velik del sredstev z nakupi opreme in v obliki naložb vendarle vračal v Slovenijo. Slovenska vojaška industrija je tako še v začetku osemdesetih let izdelala za 220 milijonov dolarjev opreme, v jugoslovanskem proračunu pa je ta "participacija pri izvozu smrti", kot jo je tedaj kritiziral Janez Janša, pomenila kar 17 odstotkov družbenega proizvoda. Danes je slovenska vojaška proizvodnja simbolična, vrednost izvoza vojaške opreme pa ne dosega 5 milijonov dolarjev.

Enako velja za "dvig učinkovitosti (slovenskih) oboroženih sil". Te naj bi bile po načrtih ameriških generalov "razbremenjene" tankov, letalstva in podobne železnine. Mirno je mogoče zatrditi, da bo vojska po vstopu v Nato za obrambo nacionalnega ozemlja morda celo manj učinkovita, saj bo po procesu "prilagajanja standardom Nata" zožena zgolj na nekaj oddelkov planinskih enot, uporabnih za mednarodno posredovanje na območjih, kjer predvsem ZDA ne želijo tvegati življenj svojih vojakov. Tega v trenutku, ko ob zmanjševanju števila kontingentov ameriških vojakov na Kosovu in v Bosni slovenski ministri generalnemu sekretarju Nata obljubljajo povečanje števila slovenskih vojakov, res ni težko dokazati. Merila zveze Nato glede spoštovanja človekovih pravic, tržnega gospodarstva in demokratičnih načel koristijo Sloveniji. Ni jasno, zakaj bi za vse to bilo treba imeti "spodbudo" v obliki Nata, o demokratičnih vrednotah te organizacije, ki je v svoje naročje sprejela Portugalsko pod vodstvom diktatorja Salazarja, režim grške vojaške hunte in še danes mirno opazuje pogrome, ki jih turške sile vsakih nekaj let izvajajo nad Kurdi, pa sploh ni vredno resno razpravljati.

Manjša priljubljenost

Tudi zaradi tako enostranskega vladnega prepričevanja je javnost v zvezi z vstopom v Nato precej zadržana. Obisk generalnega sekretarja zveze v Sloveniji se je časovno ujel s skoraj najnižjim številom glasov "za" vstop v Nato tudi po meritvah Politbarometra, ki ga za vlado pripravlja Center za raziskovanje javnega mnenja in množičnih komunikacij (CJM) na FDV. Na začetku meritev podpore državljanov Slovenije vstopu v Nato je bilo januarja 1997 "za" 61,3 odstotka vprašanih, proti pa samo 20,5 odstotka. V naslednjih letih se je razmerje neprestano spreminjalo, zagovornikov vstopa v Nato je bilo vse manj. Povsem jasno je razbrati, da so bili večji padci opazni ob različnih kriznih dogodkih, na primer ob koncu posredovanja v ZRJ (maj 1999) in v začetku letošnjega leta (polemike o osiromašenem uranu). Leta 1998 je vstop zagovarjalo od 54,1 do 58,7 odstotka vprašanih, leta 1999 se je njihovo število zmanjšalo na 50,9 do 55,1 odstotka, leta 2000 je nihalo med 51,6 in 58,3 odstotka, letos pa med 49,6 in 50,1 odstotka. Razlike niso velike, vendar ni mogoče prezreti, da je januarja, aprila in septembra letos vstop v Nato prvič v zgodovini meritev Politbarometra podpiralo manj kot petdeset odstotkov vprašanih.

Podobne so ugotovitve celo precej bolj nezanesljive ankete na vladni spletni strani. Ti podatki so še toliko presenetljivejši, ker je podpora EU med anketiranimi veliko očitnejša, in to čeprav Nato in EU v vladnih dokumentih nastopata kot enakovredna cilja. Kar 75,6 odstotka vprašanih meni, da Slovenija bo postala članica EU, in kar 70 odstotkov bi jih na referendumu glasovalo za vstop v EU. Raziskovalci CJM zato v poročilu ugotavljajo "nekoliko manjšo podporo prizadevanjem vlade, da bi Slovenija postala članica Nata", ter sočasno opozarjajo, da se je "nekoliko povečal delež tistih, ki ne soglašajo s tem, da Slovenija postane članica Nata". Glede na povprečje populacije so kritičnejši do vstopa v Nato predvsem tisti, ki so bliže LDS ali ZLSD, ki so više izobraženi, stari od 30 do 45 let ali več kot 61 let in živijo v mestih. In nasprotno - večina tistih, ki so bliže desnim strankam, so manj izobraženi in ne živijo v mestih, podpira vstop Slovenije v Nato.

Razlogi proti

Resnih razlogov za temeljit premislek o tem, ali bi bilo res modro vstopiti v Nato, je veliko. Edward Lutwak, ameriški strateški analitik, na vprašanje, "kaj je Nato", odgovarja, da "Nato ni trgovina za govoričenje o varnosti, temveč verodostojna vojaška sila ..., ki trenutno ni v vojni". Nato svojim članom ne omogoča zgolj sodelovanja v zvezi, pač pa "enotno poveljniško strukturo, pripravljeno na kontinentalno vojno". Nelagodje, ki ga povzroča širitev Nata, se zato skriva tudi v podobnosti te širitve s starejšimi geopolitičnimi teorijami, ki so države obravnavale kot žive organizme. Tako sta svoj čas geopolitika Ratzel in Kjellen trdila, da "povečevanje držav povečuje njihovo moč", to pa je kmalu privedlo do nesrečne teorije o potrebi po "Lebensraumu" oziroma "življenjskemu prostoru". Čeprav je bila ta geopolitična šola razglašena za mrtvo, so sodobne vojne med številnimi državami pokazale, da so spopadi za prostor še možni. Zato obstoj ekskluzivnega vojaškega pakta, ki vsekakor ni organizacija "kolektivne varnosti", kot nas prepričujejo zagovorniki vstopa v Nato (glej okvir), povečuje možnost izbruha vojne tudi v Evropi.

Neroden se poleg tega zdi trenutek, v katerem naj bi potekala širitev. "Problem Nata je v tem, da se širi ne zaradi nujnosti, pač pa zaradi priložnosti. Ne širi se zato, ker mora, pač pa, ker se lahko," opozarjajo analitiki. Zato bi imela enostranska širitev Nata proti vzhodu več nevarnih posledic. ZDA vedo, da Rusija danes širitvi ne more nasprotovati, kasneje pa bo "že prepozno". "Konflikt z interesi Rusije ni cilj širitve, vendar je to lahko njena cena," opozarjajo verodostojne analize.

Širitev Nata bi zato lahko ogrozila tudi mednarodne sporazume o neširjenju kemijskega, biološkega in jedrskega orožja in Rusijo prisilila v intenzivnejše kovanje novih zavezništev. Vojaška doktrina Nata ima še to pomanjkljivost, da predvideva celo ofenzivno uporabo jedrskega orožja, če je ogrožena varnost članic, za kar je mednarodno sodišče leta 1996 razglasilo, da je v nasprotju z mednarodnim pravom. V nasprotju z mednarodnim pravom so bile tudi številne akcije zveze Nato - od posredovanja v ZRJ do ustanavljanja antikomunističnih armad v državah članicah (operacija Gladio), to je v resoluciji z dne 22. decembra 1990 obsodila tudi Evropska skupnost. Narava Nata bi se seveda lahko spremenila, če bi ta postal vojaško-politična organizacija, v kateri bi bila tudi Rusija. Vendar je to malo verjetno. "Nato je vojaška zveza, katere naloga je preprečevanje in izvajanje vojn, ne pa zveza za politično sodelovanje ... Če se Nato razširi na vzhod, bo Rusija pritisnila proti Zahodu," v priporočilu ameriškemu kongresu, naj ne podpre širitve zveze Nato, poudarja ameriški inštitut Cato.

Vendar je bilo opozorilo, da je svetu potreben sistem kolektivne varnosti in ne sistem vojaških blokov, zaman. Kongres je širitev Nata podprl in tako Sloveniji - razen dela lastne javnosti - nič več ne stoji na poti v to, kar Ulrich Beck imenuje "novi humanistični intervencionizem".