depala vas / Proces proti četverici

Ni naključij! Ko gre za Depalo vas, ni naključij. Proces proti štirim nekdanjim in sedanjim uslužbencem obrambnega ministrstva, proces proti četverici torej (kar gotovo ni naključje), se je začel v obdobju predsedniške predvolilne kampanje. Barbara Bezigar je nekoč kot tožilka zadevo "Depala vas" že arhivirala, češ da za domnevno kaznivo dejanje ni dovolj dokazov. Zdaj, dobrih osem let po dogodku, ko Barbara Brezigar kandidira za predsednico republike, pa je nek drugi tožilec primer vendarle pripeljal do sodišča. Zgolj zato, da bi potunkal tožilko in kandidatko Brezigarjevo? Ni naključij. Ni! Pravosodje se z zadevo "Depala vas" ukvarja ravno v času, ko posle pravosodnega ministra opravlja Ivo Bizjak, mož, ki je bil v časi dogodka notranji ministre. Kar gotovo ni naključje, kajti notranje ministrstvo, ki mu je komandiral Ivo Bizjak, je pri aferi igralo glavno vlogo. In gotovo ni naključje, da depalska afera na sodnijo pride tik pred vrhom Nata v Pragi, na katerem bo sprejeta odločitev o drugem krogu širitve zavezništva. Ni naključje!

In kaj ima hrepenenje slovenskega naroda, da bi bili v Pragi povabljeni v Nato, skupnega z Depalo vasjo? V resnici vsaj toliko kot predsedniška kampanja. Štorijo o Natu lahko beremo kot štorijo o umazanih detajlih. Recimo: v Nato boste šli le, če vnaprej podpišete amnestijo za vse ameriške osumljence, ki bi lahko prišli pred Mednarodno kazensko sodišče. Ali pa: v Nato boste šli, če boste pospešili denacionalizacijo. Ali pa: v Nato boste šli, če obrambni proračun dvignete za odstotek BDP-ja (in denar skurite v točno določenih ameriških orožarskih firmah). Štorijo o Natu pa lahko beremo tudi kot štorijo o plemenitih načelih, štorijo o kulturnem standardu. Ena od točk govori o tem, da v članicah Nata obstaja učinkovit civilni nadzor nad vojsko. Ponovimo to plemenito načelo: v članicah Nata mora obstajati učinkovit civilni nadzor nad vojsko. Kaj to pomeni? Pomeni, da poslovanje vojske spremlja civilni obrambni minister, civilni vrhovni poveljnik, civilni parlament, civilna družba, civilni mediji ... In da civilni mediji, tudi ko gre za vojsko, trenirajo svobodo tiska. Standard o civilnem nadzoru vojske med drugim pomeni, da se ne more zgoditi nekaj obratnega. Ne more se zgoditi, da bi bila civilna sfera pod učinkovitim nadzorom vojske. Vojaški nadzor civilne sfere se je dogajal v nekih drugih časih, nekih drugih državah. V SFRJ se je lahko dogodilo, da je bila civilna sfera pod nadzorom vojske. Zaupni papirji, ki so bili corpus delicti v procesu proti četverici - tisti četverici iz leta 1988, ne tej iz leta 1994 oz. 2002 - so govorili o tem, kako bo vojska prek svojih varnostnih služb nadzirala civilno sfero, kako bo budno spremljala stavke, demonstracije, vodila situacijske dosjeje, pisala varnostno-politične ocene itd. Leta 1989 je slovenska skupščina ocenjevala tedanje ravnanje jugoslovanske armije in sklenila, da si je armija v zaupnih papirjih vzela pooblastila, ki jih z ustavo nima. Leta 1989 je slovenska skupščina postavila civilizacijski in kulturni standard, ki pravi, da vojska ne more nadzirati civilne sfere.

Zatorej se na sojenju depalski četverici, ki se dogaja tik pred vrhom Nata v Pragi, zastavlja vprašanje, ali v teh krajih standard o nevmešavanju vojske v civilne posle še velja. Četverica, ki sedi na zatožni klopi, trdi, da zakon o obrambi, ki je veljal leta 1994 (sprejet pa je bil leta 1991), tega standarda ni postavljal.

Pooblastila za poslovanje varnostne službe obrambnega ministrstva so bila opredeljena v 80. členu zakona. Varnostni organi naj bi se ukvarjal z "izvajanjem ukrepov za odkrivanje in preprečevanje dejavnosti", ki merijo na (...) ogrožanje varnosti Slovenije, če gre za tako dejavnost v (...) oboroženih silah ali proti (oboroženim) silam. Če varnostni organ ministrstva za obrambo opisano dejavnost zazna izven oboroženih sil, o tem obvesti organe za notranje zadeve, ki izvedejo potrebne varnostne ukrepe.

Že novembra 1991 se je dogodila prva polemika, ob kateri je publicist Boris A. Novak opozarjal, da službena izkaznica varnostnikom obrambnega ministrstva daje več pooblastil kot zakon o obrambi. Državljan Boris A. Novak je tedaj trdil, da civilisti po zakonu o obrambi sodijo v izključno pristojnost organov za notranje zadeve, ne pa v pristojnost varnostnikov obrambnega ministrstva.. Dva tedna kasneje je obrambni minister Janez Janša v Mladini pojasnil, da "vojaška služba deluje znotraj obrambnih struktur in sicer obveščevalno proti tujim oboroženim silam, protiobveščevalna služba pa deluje znotraj lastnih obrambnih oziroma vojaških struktur, da bi preprečila odtekanje podatkov. Nima pa pristojnosti zunaj teh struktur." Če povzamemo: državljan Boris A. Novak je zaskrbljeno spraševal, ali nova službena izkaznica pripadnikom vojaške varnostne službe daje pooblastilo za korakanje po civilni sferi, obrambni minister Janša pa je zagotovil, da varnostna služba nima pristojnosti izven obrambnih oziroma vojaških struktur. Ob koncu leta 1991 je torej Janez Janša kot obrambni minister zagotavljal, da varnostni organi obrambnega ministrstva nimajo pooblastila za poseg izven obrambno-vojaških struktur. Dve leti in pol kasneje, ko se je zgodila akcija pri Depali vasi, je bil pravni okvir enak tistemu iz leta 1991, pripadniki obrambnega ministrstva pa so vendarle odvzeli prostost osebi, ki ni bila del obrambno-vojaških struktur.

Leta 1994 so na obrambnem ministrstvu skušali uveljaviti interpretacijo, ki govori o stvarni pristojnosti: varnostniki obrambnega ministrstva naj bi imeli pooblastilo, da se ukvarjajo z vsemi zadevami, ki se tičejo varnosti oboroženih sil oz. obrambnega ministrstva, ob tem pa naj ne bi bil pomemben status oseb, s katerimi se ukvarjajo. Na začetku sojenja depalski četverici smo lahko slišali, da je bil Milan Smolnikar, ki so mu leta 1994 odvzeli prostost in ga nabunkali, vohun, ki je zbiral podatke o obrambnem ministrstvu. Varnostniki obrambnega ministrstva pa naj bi imeli pooblastilo, da vohuna zgrabijo.

Vohun, torej. Pojem "vohun" je v gostilniški, literarni ali politični govorici zelo atraktiven. V pravni terminologiji pa gre za zelo strogo definiran pojem. Leta 1994 veljavni kazenski zakon je opredeljeval, da je vohun tisti, ki zaupne podatke sporoči ali izroči tuji državi ali tuji organizaciji. Imena tuje države oziroma tuje organizacije, za katero naj bi delal Milan Smolnikar, nismo nikoli slišali. Trditev, da je bil Smolnikar vohun, je torej gostilniška kvalifikacija, ki s kazenskim zakonom nima zveze. Je bil torej Smolnikar izdajalec vojaških skrivnosti? Leta 1994 veljavni kazenski zakon je govoril o tem, da vojaško skrivnost izda oseba, ki v nasprotju z dolžnostmi varovanja tajnosti komu sporoča podatke. Vojaško skrivnost je torej izdal tisti, ki je imel dostop do blagajne z zaupnimi papirji; kazenski zakon je sankcioniral ravnanje prvega člena v verigi, torej osebe, ki je zaupni podatek izmaknila, ne pa osebe, ki je zaupni podatek prejela.

Kaj torej ostane? Če bi varnostniki obrambnega ministrstva, ki so nosili izkaznice pooblaščenih uradnih oseb, vsaj za silo poznali tedaj veljavni kazenski zakon, bi smeli pri Depali vasi aretirati vojaško osebo, ki je Smolnikarju izročila zaupne papirje. Takšna aretacija pa bi bila smešna, saj je vojaška oseba, ki je Smolnikarju izročala zaupne papirje, to storila po naročilu varnostnikov. Varnostniki obrambnega ministrstva so torej sami izbrali zaupne papirje, ki naj bi bili corpus delicti kaznivega dejanja.

Smolnikarju je bila odvzeta prostost zaradi suma, da je storil kaznivo dejanje, ki ga v resnici ni mogel storiti. Osebi, ki je bila pravno-formalno civilna oseba (in hkrati tajni sodelavec notranjega ministrstva), so prostost odvzeli varnostniki obrambnega ministrstva. Ti pa, kot je leta 1991 v intervjuju za Mladino pojasnil tedanji obrambni minister Janez Janša, niso imeli pristojnosti izven obrambnih oziroma vojaških struktur. So torej varnostniki obrambnega ministrstva storili kaznivo dejanje protipravnega odvzema prostosti? So Smolnikarju prostost protipravno odvzeli na grozovit način? Ali pa so, kot trdijo danes, zgolj izpolnjevali ukaze nadrejenih.

Ko bo sodišče presojalo o krivdi ali nedolžnosti depalske četverice, bo odgovorilo predvsem na vprašanje, kakšni civilizacijski standardi veljajo v Sloveniji. Odgovorilo bo na vprašanje, kje živimo. Za odločanje o krivdi ali nedolžnosti depalske četverice pa bo v resnici zmanjkalo časa. Po naših izračunih bo primer marca 2004 absolutno zastaral, v tem času pa primer ne bo dočakal pravnomočnega epiloga.

Ah, še to: Janezu Janši se zdi skrajno sumljivo tudi dejstvo, da je Mladina 21. marca 1994 zjutraj v uvodniku že objavila novico o tem, kaj se je prejšnji večer, v nedeljo, 20. marca, zgodilo pri Depali vasi. Ampak ta sum bomo razumeli kot kompliment. Ozadje dejstva, da je Mladina v ponedeljek zjutraj objavila, kaj se je zgodilo v nedeljo večer, je namreč grozno banalno. Zaključek redakcije je bil ob petih zjutraj. In v par urah se marsikaj izve. In to tudi napiše. Ob osmih so bili prvi izvodi stiskani.