volitve / Rdeče biografije

Gorazd Drevenšek ni nikoli prej in nikoli kasneje govoril pred tolikšno množico. 30 tisoč ljudi je poslušalo, kaj bo rekel. "Smešno in tragično je, da se jebemo s politiko v času, ko država eksponentno zaostaja ne le za razvitimi državami, pač pa že za državami v razvoju," je zaklel. Štirinajst let kasneje kandidira za predsednika države. 30 tisoč ljudi ga je poslušalo leta 1988, na zborovanju v podporo četverici. Drevenšek je bil tedaj predsednik UK ZSMS, predhodnice današnje študentske organizacije. Novembra 1988 je na zborovanju, ki je potekalo na Trgu revolucije, zahteval izvedbo referenduma o ustavni amandmajih, ki bi bila hkrati slovenska samoodločba. Januarja 1989 je že sodeloval pri ustanavljanju Slovenske demokratične zveze, politične organizacije, ki se je v kronike zapisala kot prva opozicijska politična stranka v SFRJ. Mesec dni kasneje je s Francetom Tomšičem sodeloval pri ustanovitvi socialdemokratske stranke. Če bi v politični analitiki veljali strogi kriteriji, ki veljajo v naravoslovju, kjer je treba vse izmeriti in kvantificirati, bi se današnji predsedniški kandidat dr. Gorazd Drevenšek lahko hvalil z vzornim disidentskim poreklom. Mimogrede, Drevenšek ni bil le govornik na ključnih zborovanjih. Drevenšek, tedaj študent biologije, je na spočetje parlamentarne demokracije vplival tudi tako, da je zagotovil finančne vire. Ker si je študentska organizacija v drugi polovici osemdesetih let izborila pravico, da upravlja s provizijami, ki jih je pobiral študentski servis, je bila organizacija, ki jo je vodil Drevenšek, nenavadno premožna. Dejavnosti nastajajoče slovenske opozicije ni bilo treba financirati s tajnimi fondi CIE, Vatikana ali kakšne tretje organizacije, ki običajno nastopajo v zarotniških teorijah. Ne, znaten del denarja za tiskanje plakatov in najem dvorane v Cankarjevem domu je dala študentska organizacija. OK, Drevenšek denarja ni dal iz lastnega žepa, to je že res. Bi se pa z vso pravico lahko odločil, da za plakate novih političnih organizacij ne bo dal niti dinarja. Konec koncev, ustanavljanje politični strank ni nujno nekaj, kar naj bi počela študentska organizacija.