referendum / Nato-agitprop

Smo sredi referendumske kampanje. Čez dva tedna bomo v zabojčke metali listke in sporočali, ali smo za ali proti vstopu v EU. In, ali smo za ali proti vstopu v Nato. Vlada je v zadnjih dneh januarja sklenila, da bo za referendumsko kampanjo namenila dodatnih 128 milijonov SIT. Že pred tem pa je bilo na proračunski postavki "obveščanje o EU in zvezi NATO" zagotovljenih 78 milijonov SIT. Vsota torej znaša dobrih 200 milijonov SIT. Dve tretjini te vsote bosta porabljeni v dneh, ki nas ločijo do obeh referendumov. Toda, kje so plakati? Kje so zabave? Kje je golaž? Bodo med kampanjo za vstop v obrambno zavezništvo delili porcije pasulja? Kje so balončki, na katerih je narisan nasmejani Nato? Kje so vse tiste bleščeče reči, ki so značilne za politične kampanje? 128 milijonov SIT je velik denar. Za primerjavo: predsedniška kandidatka Barbara Brezigar je za kampanjo porabila 37,8 milijonov SIT. Predsedniški kandidat dr. Janez Drnovšek je za "obveščanje javnosti" potreboval 94,2 milijona SIT. Zgolj medklic: kakšen bi bil volilni rezultat, če bi Drnovškov štab v kampanjo investiral 37,8 milijonov SIT, štab Barbare Brezigar pa bi zbral 94,2 milijona SIT? A vrnimo se k vprašanjem stroškov kampanje. Kampanji Barbare Brezigar in Janeza Drnovška sta skupaj stali 132 milijonov SIT. Za teh 132 milijonov smo njune podobe gledali na vseh plankah, šest tednov sta redno kukala iz TV ekrana, pošiljala sta prijazna pisma in potovala sta po celi republiki. Za 132 milijonov SIT je bil oglaševalski prostor šest tednov nasičen s kandidatko in kandidatom. Ko je vladni urad za informiranje sporočil, da bo za kampanjo skuril 128 milijonov SIT, je razložil tudi, da bo vsota namenjena za "izvedbo predreferendumske strategije" oziroma "predreferendumske informativne dejavnosti".

Kot rečeno: cifra je veličastna, plakatov pa ni nikjer. Če bi vlada teh 128 milijonov SIT investirala v tradicionalno predvolilno kampanjo, bi lahko kupila 256 tisoč porcij golaža (od predpostavki, da cena za porcijo znaša 500 SIT).

Informbiro

Ko visoki vladni uradniki poročajo o načrtovani kampanji, poudarjajo, da kampanja pravzaprav ne bo namenjena propagandi, pač pa informiranju. In obveščanju. Vlada je že sredi lanskega leta poizkusila s prvo informativno akcijo in je v nakladi, ki je enaka številu slovenskih gospodinjstev, tiskala časopis Natopis. Vprašanju, ali je bil Natopis informativno, obveščevalno ali propagandno glasilo, se lahko izognemo. Dejstvo pa je, da je ob pomoči Pošte Slovenije Natopis prišel v več kot 600 tisoč slovenskih nabiralnikov in da je proizvodnja ter distribucija prve številke Natopisa po uradnih podatkih znašala dobrih 16 milijonov SIT. Za 128 milijonov SIT, kolikor bo stala oglaševalno-obveščevalna predreferendumska kampanja, bi torej lahko napisali osem številk Natopisa in ga osemkrat natisnili nakladi 600 tisoč kosov. Če bi imel človek v žepu 128 milijonov SIT in bi si za ta denar zaželel časopisov, bi lahko v kiosku kupil 800 tisoč izvodov Dela, Dnevnika ali Večera. Torej 800 tisoč izvodov časopisov, popisanih od prve do zadnje strani. Če gre vladi res zgolj za informiranje javnosti: koliko časopisnih strani je treba popisati, da občinstvo izve vse bistvene podatke, potrebne za odločitev? Ponovimo: 128 milijonov SIT, kolikor jih je vlada namenila za prepričevanje, informiranje in obveščanje publike o Natu in EU, je izjemno visoka vsota. Dovolj visoka, da lahko vladni biro za informiranje fura propagandno kampanjo, ki ni robustna, pač pa subtilna. Vsota, ki jo je vlada namenila za propagandno kampanjo, je tako visoka, da je povsem na mestu, če si bralec ali gledalec ob prebavljanju predreferendumski novic zastavlja paranoično vprašanje: "Kaj berem? Kaj poslušam? Reklame ali novice iz realnega sveta? So novice, ki prihajajo do mene, preslikane skozi prizmo 128 milijonov SIT vredne propagandne kampanje?"

Analiza stanja

Pisanje predreferendumske strategije se je moralo začeti z oceno stanja. Kaj so pokazale temeljitejše ankete? V javnosti ni večjih dilem glede vstopa v EU. Tistih, ki bi na referendumu glasovali proti vstopu v EU, je med 15 in 20 odstotki. Število tistih, ki vstop podpirajo, je med najnovejšimi anketami vsaj 60 odstotkov. Večmesečni trendi torej kažejo, da bi bilo kurjenje propagandnega denarja za prepričevanje ljudi o smiselnosti vstopa v EU kontraproduktivno. Edini problem, ki ga ima dva tedna pred referendumom EU-kampanja, je podatek, ki so ga izmerili bruseljski raziskovalci javnega mnenja. Pač, raziskava Eurobarometer vztrajno kaže, da Slovenija med prebivalci EU ni zaželena. Povprečen prebivalec EU si po podatkih Eurobarometra ne želi, da bi Slovenija postala članica. Za kolektivno psiho slovenske nacije, ki hrepeni po tem, da bi nas imeli radi, je ta podatek neprijeten. No, še preden je kolektivna psiha nacije začela kokodakati "Nihče me ne mara!", je evropski sekretar za širitev Verheugen razložil, da ni razloga za kalimerovski jok. Med prvim nastopom za nacionalno TV je razložil, da je podatek o nepriljubljenosti rezultat zgrešene metodologije, med dvodnevno slovensko turnejo pa je večkrat razložil, da bo predlagal, naj merilci javnega mnenja vprašanje o priljubljenosti zbrišejo, ker so rezultati brez vrednosti. In ker je Verheugna spremljal dr. Potočnik, minister za evropske zadeve, je prišla tudi njegova minuta. Dr. Potočnik se, ko ni visoki vladni uradnik, znanstveno ukvarja s statistiko. Zato je lahko še on razložil, kje so metodološke napake vprašanja o priljubljenosti držav kandidat. Obljuba, da bo komisar Verheugen zbrisal anketno vprašanje, ki meri priljubljenost kandidatk, je vredna toliko kot skladovnica papirja, potiskanega z nasmejano Evropo.

Predreferendumski strategi pa imajo več težav z Natom. Meritev, ki jo je Center za raziskavo javnega mnenja objavil ob koncu februarja, kaže, da je število podpornikov vstopa v Nato praktično enako številu nasprotnikov. Demografski kazalci hkrati kažejo, da imajo predreferendumski strategi največ težav z mlado generacijo. V celotnem vzorcu je razmerje med podporniki in nasprotniki 37:36. Med mladimi - statistiki so mejo mladosti postavili pri 30 letih starosti - pa je tistih, ki menijo, da bi članstvo v Natu škodilo Sloveniji, kar 53 odstotkov. Zvesti navijači Nata pa so predvsem starejši moški.

Strategi predreferendumske informativne dejavnosti so lahko iz anket potegnili tale napotek: večinski del volilnega telesa bo na referendumu podprl vstop v Nato le pod pogojem, da bi se v zadnjih dveh tednih povečalo število mladih ljudi, ki bi glasovali za vstop v Nato. Predpostavljamo lahko torej, da je prav mlada generacija ena ključnih tarč propagandne kampanje.

Drugi problem, s katerim so soočeni strategi propagandne kampanje, je vprašanje, kdo je tisti državni funkcionar, ki bi mu občinstvo zaupalo. Predstavniki vlade in parlamenta namreč ne sodijo med osebe, ki bi jim javno mnenje slepo verjelo. Prej obratno. Vprašanje, čigavim argumentom zaupa občinstvo, je zastavila tudi februarska raziskava Politbarometer. Rezultat je pomenljiv. Z orjaško prednostjo je zmagal bivši predsednik republike Kučan, sledita pa mu novi predsednik republike dr. Drnovšek in minister za evropske zadeve dr. Potočnik. Takoj za Drnovškom in Potočnikom pa je uvrščen dr. Jože Mencinger, najbolj ugleden govornik nasprotujočega dela javnosti.

Na srednji del lestvice so uvrščeni Pahor, Rop, Kacin in Janša. Anketarji Centra za raziskovanje javnega mnenja so vprašanim ponudili, da ocenijo še verodostojnost dr. Rastka Močnika, dr. Dimitrija Rupla in dr. Antona Grizolda. Našteta trojka se je uvrstila na rep lestvice, vendar velja dodati, da je bil dr. Močnik, drugi govornik nasprotujočega dela javnosti, ocenjen za odtenek bolje od zunanjega ministra in občutno bolje od obrambnega ministra.

Kaj kaže lestvica zaupanja? Kaže predvsem to, da bodo strategi predreferendumske informativne dejavnosti najverjetneje napeli vse sile, da bi pred TV kamere postavili bivšega predsednika Kučana. Občinstvo bo pozorno prisluhnilo tudi novemu predsedniku republike Drnovška, tretji profesionalni politik, ki mu občinstvo zaupa, dr. Potočnik, pa se službeno ukvarja le z Evropsko unijo. Razlaganje, da je Nato mega, ne sodi v njegov opis del in nalog. Verodostojnost ostalih podpornikov Nata pa je precej nižja. Najnižji javnomnenjski rating imata prav ministra, ki naj bi največ govorila o koristih vstopa v Nato.

Kdo naj bo torej govornik vlade? Vlada v tem trenutku nima govornika, ki bi imel v opisu del in nalog zapisano, da mora zagovarjati vstop v Nato, in bi v javnosti užival večjo verodostojnost od dr. Jožeta Mencingerja.

Dejstvo, da so je v zadnjih dneh na sceno referendumske kampanje stopili tuji diplomati - zunanji ministri, komisarji, veleposlaniki, predsedniki parlamentarnih odborov za zunanjo politiko - bi lahko razumeli tudi kot spretno propagandno potezo. Pač, če zagovornikov vstopa v Nato, ki bi veljaki za zaupanja vredne, na domači sceni ni, jih vendarle lahko vsaj nekaj uvozimo. Če empirične raziskave kažejo, da občinstvo ne verjame zagotovilom ministra Grizolda, lahko o vrtoglavem zniževanju obrambnih stroškov govori, denimo, diplomat iz države, ki je pravkar postala članica zavezništva. Če je nekdo ekscelenca, je menda vreden zaupanja.

Mladina za Nato

Ponovimo: 128 milijonov SIT je velik denar. S tem denarjem lahko kupiš cele ure programa na lokalnih radijskih postajah. Zakaj se je vladni biro za informiranje odločil, da bo informativno dejavnost fural zlasti prek lokalnih radijskih postaj? Zato, ker lokalne radijske postaje nimajo neskončno nadležnega sveta, ki je postavljen zato, da zastopa interese javnosti. In da teži, če program ni uravnotežen in pluralen. Za 128 milijonov lahko natisneš Natopis, plakate, skuhaš golaž in najameš dvorano mestnega kulturnega doma. Nekaj denarja pa bi ostalo za subtilni del operacije.

Kaj bi moral vladni biro za informiranje sporočiti s tem subtilnim delom? Če podatki javnomnenskih analiz govorijo, da največ nasprotnikov vstopa v Nato srečamo v mladi generaciji, mora subtilni del predreferendumske informacijske nagovoriti predvsem mlado generacijo. Ali ta del kampanje že teče? Sredi prejšnjega tedna je tako pred javnost stopila iniciativa Združeni za Nato, ki jo sestavljajo podmladki štirih političnih strank ter mladinska sekcija Atlantskega sveta. Iniciativa Združeni za Nato upravlja z naravnost imenitno spletno stranjo, ki preseneča z dvema rečema. Spletna stran po eni strani obiskovalce navdušuje z veliko dozo gradiva. Dejstvo, da je gradivo popolnoma enostransko, navdušenja ne zmanjšuje. Druga omembe vredna stvar pa je dejstvo, da je tudi ta spletna stran anonimna. Na netu lahko srečamo nekaj anonimnih anarhistični anti-Nato strani, tej druščini pa se je pridružila še pronatovska mladinska iniciativa. Torej obstaja tudi pronatovska mladina.

Mediji so registrirali še eno mladinsko pronatovsko iniciativo. Mladci so rjuhe pošpricali s napisi, ki izražajo podporo Natu, potem pa so rjuhe obesili na cestne nadvoze. TV kamere so pronatovske mladeniče posnele, hec pa je, ker so fantje sklenili ostati anonimni. Površinsko sporočilo novice, da so anonimni mladci na rjuhe špricali grafite za Nato in jih obešali na nadvoze, je tole: obstaja tudi pronatovska mladina. Hkrati pa ima sporočilo nekaj šibkih točk. Je že kdo videl mladca, ki bi pisal provladne grafite? Obstaja mularija, ki ji gre oblast na živce in ta del mularije svojo jezo občasno spreminja v grafite. In obstaja mularija, ki ji oblast ne gre na živce. Vendar mularija, ki ji oblast ne gre na živce, o tem pozitivnem čustvu ne piše niti po stenah niti po rjuhah. Če si mlad in ti je oblast simpatična, ne pišeš grafitov. Še to: je že kdo videl mladca, ki bi pisal grafite, pa bi si ob tem po eni strani želel, da njegovo raboto posname kamera, hkrati pa bi si želel ostati anonimen? Ponovimo: je že kdo videl mulca, ki bi pisal provladne grafite? V resnici so pred letom 1977, ko so se pojavile prvi pankerske zidne slikarije, provladni grafiti obstajali. Ko so bili referendumi za samoprispevke, je cela šola dobila krede. In cela šola je pisala po pločnikih, da je ZA. Domislica, ko anonimni mladeniči pred TV kamerami na rjuhe špricajo napis, da so za Nato, je posodobljena varianta agitpropa, ki se je dogajal pred referendumi za samoprispevke. Razlika je le v tem, da je otročad, ki je sredi sedemdesetih let risala po pločnikih, to počela javno.

Irak in slovenska kampanja

Še zadnjič: 128 milijonov SIT je velik denar. Če vlada pravi, da tega denarja ne bo potrošila za propagando, pač pa za informiranje, moramo to razumeti precej dobesedno. Vlada navedene vsote ne bo trošila za to, da bi si kupila trideset sekundne EPP termine, pač pa bo denar porabila za preboj v informativni program.

Zavidanja vredna vsota pa na en del informativnega programa ne bo mogla vplivati. Če naj bi bila zveza Nato nekakšna zavarovalnica, kot pravijo podporniki vstopa v zavezništvo, so ZDA največji delničar te zavarovalnice. Največji delničar severnoatlantske zavarovalnice pa ima kapital naložen tudi v drugih podjetjih. Eno od ameriških podjetij se ukvarja tudi z napadom na Irak. Dva tedna pred referendumom o vstopu v Nato je ameriški predsednik Bush sporočil, da bi vojno proti Iraku začel tudi brez soglasja Združenih narodov. Ob tem ameriška administracija pritiska tudi na slovensko vlado, naj dovoli, da bi vojaški transporti lahko prečkali Slovenijo. To pa bi pomenilo, da je v priprave na vojno, ki nima kritja ZN, posredno vpletena tudi Slovenija. Največji delničar zveze Nato bi z začetkom vojne proti Iraku, ki ne bi imela odobritve varnostnega sveta, ogrozil varnost vsaj ene članice zavezništva, Turčije.

Če bodo Američani pred 23. marcem začeli vojno proti Iraku, bomo na referendumu glasovali o tem, ali želimo biti zaveznik države, ki na vojno odhaja brez soglasja varnostnega sveta Združenih narodov. Mamutski oglaševalski proračun na podatek o morebitnem začetku vojne ne bo mogel vplivati.

Še to: ameriški State Department je 28. februarja sklical brifing, na katerega so bili vabljeni predstavniki okoli dveh ducatov zavezniških držav. Na brifingu so govorili o Iraku. Med njimi je bilo tudi pol ducata bodočih članic zveze Nato. Zanimivo je, da predstavniki Slovenije, akreditirani v Washingtonu, vabila na sestanek niso dobili. Ker slovenska diplomacija ni dobila vabila na brifing, si je zastavila vprašanje, kaj bi lahko bil razlog. Ena od interpretacij govori o tem, da gre za opozorilo ameriške administracije, naslovljeno na slovensko vlado, ker ta ni izdala soglasja za orožarski tranzit prek Slovenije. Iz diplomatskih virov zato prihaja opozorilo, da lahko ameriški senat Slovenijo spotakne pri ratifikaciji pogodbe o vstopu v Nato.

Gre morda za zvijanje roke? Zdi se, da Američani sporočajo tole: Če ne odprete meje za ofenzivne orožarske transporte, namenjene nad Irak, ne bodo ratificirali pogodbe o vstopu v Nato.

Kdo pravi, da načrtovani ameriški napad na Irak in Nato nimata nobene zveze?