referendum / Alternativa Natu

“Doma v Evropi, varni v Evropi.” Tako nekako bi se moral glasiti propagandni stavek slovenske vlade, če bi ta pred dvojnim referendumom o vstopu v Evropsko unijo in Nato res želela objektivno obveščati slovensko javnost. Namesto tega pa se je v minulih dnevih tam, kjer bi moralo pisati “Evropa”, znašel izvesek Nata. In pod njim so zagovorniki vstopa Slovenije v to organizacijo s cenenimi propagandnimi triki v ključnih dnevih pred pomembnima odločitvama poskusili naš svet obrniti dobesedno na glavo. Tako smo slišali, da EU nima nobene obrambne politike. Slišali smo, da je podvojitev stroškov za obrambo zaradi vstopa v Nato pravzaprav zmanjšanje obrambnih stroškov in da je Nato poceni. Izrekale so se hvalnice mednarodnopravno prepovedanim preventivnim napadom, ki so bili predstavljeni kot “obramba”. Natoljubi so trdili, da nevtralnost in neuvrščenost izumirata in da se jima vsi odrekajo. Da je le Nato ohranil mir na Balkanu. Da je edina in najboljša zavarovalnica. Da nima alternative. Da je vojska, v katero smo vložili kupe denarja, nesposobna za obrambo Slovenije. Da vojaki članic Nata, ki odhajajo na tisoče kilometrov oddaljeno vojno, ki je ni nihče odobril, niso agresorji, pač pa branilci miru. In da njihova majhna, zasebna vojna z nekdanjim zaveznikom Sadamom seveda v ničemer ne ogroža njihovih sedanjih in prihodnjih zaveznic in nima prav nobene zveze s kolektivno varnostjo. Da bo naš vstop v združbo, ki si sama piše pravila in sama določa, koga bo napadla, povečal naš zunanjepolitični ugled in našo varnost. Skratka, da je Nato organizacija miru, da je slovenski zunanji minister prvi mirovnik v državi, naši resnični mirovniki “skrajni levičarji” in skorajda vojni hujskači, vsi, ki te lažne resnice ne vidijo, pa brezupno zavedeni.

Slaba zavarovalnica

Resnica je seveda povsem drugačna. Nikakršnega dvoma ni, da je EU, v katero vstopa Slovenija, skupnost varnih držav. Tudi brez Nata. Še več, EU je prav zato, ker so njeni dokumenti naravnani bolj defenzivno in zavezujoče, celo boljša “zavarovalnica” od Nata. Varnostna zagotovila evropskih držav, ki so pristopile k bruseljski pogodbi, temeljnemu kamnu evropske obrambe, so precej manj dvoumna od določil 5. člena washingtonske pogodbe, temelja Nata. Zahodnoevropska unija, ki je z amsterdamsko pogodbo postala eden od “stebrov” skupne evropske zunanje in varnostne politike (CFSP), v prenovljeni bruseljski pogodbi svojim članicam zagotavlja: “Če bo katerakoli od visokih podpisnic sporazuma žrtev napada v Evropi, bodo druge visoke članice v skladu z določili 51. člena ustanovne listine Združenih narodov tako napadeni članici zagotovile vso vojaško in drugo pomoč in podporo, ki je v njihovi moči.” To pogodbo so najprej podpisali Belgija, Francija, Velika Britanija, Luksemburg in Nizozemska. Nato so k njej pristopile še Nemčija in Italija, Španija, Portugalska in Grčija. Slovenija je postala 28. članica te organizacije s statusom opazovalke. V primerjavi s tem zagotovilom je besedilo 5. člena washingtonske pogodbe, ki je pravni temelj zveze Nato, veliko manj zavezujoče. Severnoatlantska pogodba določa, da se “oborožen napad na eno ali več pogodbenic v Evropi ali Severni Ameriki šteje za napad na vse pogodbenice” in da zato “soglašajo”, da bo ob takem oboroženem napadu vsaka od njih ob uresničevanju pravice do individualne ali kolektivne samoobrambe tako napadenim pogodbenicam s “takojšnjim individualnim in z drugimi pogodbenicami dogovorjenim ukrepanjem, ki se ji zdi potrebno, skupaj z uporabo oborožene sile”, pomagala, da se ponovno vzpostavi in ohrani varnost severnoatlantskega območja. To, kaj se zdi “potrebno”, kaj je in kaj ni “dogovorjeno”, je lahko seveda predmet velikih sporov. Vse to lahko privede do položaja, ko se država zaplete v regionalno vojno, druge članice pa ji pomagajo le s človekoljubno in z gospodarsko pomočjo. Ali do položaja, ko ni jasno, kdaj se “varovanje” ene od članic - kot sedaj pri Turčiji - spremeni v varovanje te države za njeno povsem samovoljno sodelovanje v vojni zoper sosede, ki v vojno zaplete vse zavezništvo. Nato, ki naj bi “samodejno” varoval svoje članice, se je zato že doslej zapletal v neprijetna protislovja. Zavezništvo, ki naj bi varovalo članice pred zunanjim napadom, je prvič vojaško delovalo leta 1995 zunaj ozemlja članic, drugič leta 1999 brez mandata OZN, 5. člen pa je bil popolnoma neučinkovito in brez potrebe prvič aktiviran za “obrambo” ZDA po terorističnih napadih 11. septembra 2001. Ob drugih konfliktih se Nato ni odzval. Zavezništvo je bilo popolnoma neučinkovito, ko sta se njegovi članici Grčija in Turčija zapletli v spopade ob turški zasedbi Cipra. Tudi trditev, da Nato brani skupne “vrednote” demokracije, nima prave podlage. V svoje naročje je brez protestov sprejel Portugalsko pod Salazarjevo diktaturo in grško vojaško hunto ter mirno še naprej opazuje turške genocidne pogrome proti kurdskemu prebivalstvu. Povedano drugače - če bi Sloveniji res šlo le za najtrdnejšo obrambo države, bi prejšnja leta z vstopom med polnopravne članice WEU, jutri pa z vstopom v evropske institucije, ki bodo popolnoma prevzele obveznosti iz bruseljske pogodbe, zanjo naredila veliko več kot z vstopom v Nato.

Evropska obramba

Poleg tega varnostne strukture EU že lep čas niso nekaj, kar bi bilo povsem podobno Natu. EU v več dokumentih priznava, da želi imeti čvrst “prvi steber”, na katerem temelji, in biti v primerjavi z ZDA vse bolj enakopravna. Tega pa ne more doseči skozi Nato, pač pa prek oblikovanja svojega koncepta varnosti. EU zato oblikuje skupno zunanjo in varnostno politiko s skupnimi stališči in akcijami. Amsterdamska pogodba govori o “skupni obrambni politiki” in tej politiki nalaga obrambo “ozemlja članic” ter varovanje “integritete EU”. Ta politika prav tako vsebuje nalogo zagotavljanja miru in krepitve mednarodne varnosti, tudi tiste na “zunanjih mejah” EU. Na tej podlagi evropske države danes gradijo satelitski vojaški sistem, uporaben le za “lastne bojne enote”, ki ga nadzorujejo iz centra WEU v Španiji. Evropska varnostna politika postaja “avtonomna”, avtonomija pa tu pomeni predvsem neodvisnost od ZDA, kar Washingtonu seveda ni niti najmanj všeč. EU bo za te naloge, med katere ne spada le “varovanje miru”, temveč tudi “ustvarjanje miru”, do konca letošnjega leta imela na razpolago 60.000 vojakov, 400 letal in 100 ladij v “silah za hitro posredovanje”, ki so temelj skupnih evropskih oboroženih sil. Prav ta koncept so na vrhu v Pragi poskušale spodkopati ZDA s predlogom za oblikovanje 20.000 mož obsegajočih Natovih Rapid Response Forces, podobnih sil za hitro posredovanje. Po tem konceptu bi članice zveze Nato dobile vlogo pomožnih vojaških sil, ki bi ZDA pomagale pri posredovanju v različnih interesnih “koalicijah volje”. Čeprav gre le za tretjino evropskih sil, Natove sile ne poznajo ozemeljskih omejitev, to pa je nov dokaz, da se je Nato iz organizacije kolektivne varnosti spremenil v intervencionistično vojaško organizacijo. Evropske sile so v nasprotju s tem omejene na 4000-kilometrski polmer evropske celine iz Bruslja.

Vstop v EU torej pomeni dodatna zagotovila za varnost Slovenije, vstop v Nato pa pristop k organizaciji, ki svojega delovanja ozemeljsko ne omejuje, pač pa se intenzivno pripravlja na sodelovanje v vojnah daleč od Slovenije, ki nimajo nobene zveze z našo nacionalno varnostjo. In ki so lahko, kot kažejo ameriške priprave za napad na Irak, mednarodnopravno povsem neupravičene in nelegitimne.

Napadalna zveza

Zveza Nato ni več zgolj preprosta obrambna zveza. Že v strateškem konceptu iz leta 1991 so članice Nata potrdile privrženost doktrini “zastraševanja”. Nato v svoji doktrini zagotavlja, da se na akcije “nasprotnikov” ne bo odzval na vnaprej določen način, temveč “fleksibilno”, to pomeni, da je na napad s konvencionalnim orožjem mogoče odgovoriti tudi z jedrskim orožjem, pri čemer zavezniki skrbijo za to, da “nasprotniki ne bi izvedeli, kako se bo odzvalo zavezništvo”. Z uvajanjem zastraševanja in “fleksibilnega odziva” so suspendirana načela nepristranosti, transparentnosti in omejene uporabe sile. Slovenija se bo z vključitvijo v Nato vključila v obrambno zvezo, ki temelji na nepredvidljivem zastraševanju nečlanic, na grožnjah s silo in z jedrskim orožjem in na s stališča legitimnosti vprašljivi uporabi poklicnih vojakov predvsem v bojnih, ne le mirovnih misijah v tujini. “Novi Nato” je zelo daleč od zgolj “obrambnih” temeljev tudi zato, ker je zaradi stalnih sprememb svojih strateških dokumentov postal predvsem mehanizem za posredovanje zunaj ozemlja članic brez mandata OZN. To, kar danes govori ameriški predsednik George Bush in nad čimer se zgraža večina svetovne javnosti - o tem, da imajo ZDA pravico do legitimne uporabe sile proti Iraku tudi brez mandata OZN -, je Nato že pred leti sprejel v svoje strateške dokumente. Tako je na primer posebna resolucija, ki so jo članice Nata v parlamentarni skupščini atlantskega sveta sprejele leta 1998, predvidela "najširšo legitimnost" za "akcije zunaj 5. člena", torej za napade in posredovanja, hkrati pa mora biti Nato "pripravljen delovati tudi, če Varnostni svet ne bo mogel izpolniti svoje naloge varovanja miru in varnosti". Podobne formulacije najdemo v številnih drugih Natovih dokumentih. S tem je ta tako rekoč suspendiral OZN. Organ obrambnega pakta se seveda ne more postaviti nad svetovno organizacijo. Ugovor, češ da "Nato lahko deluje, če je Varnostni svet blokiran", ni prepričljiv tudi zato, ker je bil v zadnjem desetletju v Varnostnem svetu OZN ob zahtevah po uveljavitvi člena VII (grožnja in uporaba sile) veto uporabljen zanemarljivo malokrat.

Povsem neverodostojna je tudi teza zagovornikov Nata, “da ta ni začel nobene vojne” (Janez Janša), in vztrajno omenjanje zgolj pozitivne vloge, ki naj bi jo bil odigral na Balkanu. Čeprav mu ni mogoče odrekati zaslug pri vzpostavljanju miru, je vendarle treba jasno povedati, da v zadnjih vojnah na območju Jugoslavije ni posredoval vse do trenutka, ko so bile vse vpletene strani vojaško že povsem izčrpane in so ZDA nekaj let mirno opazovale neuspešna prizadevanja evropskih držav za konec vojne. Ameriška diplomacija je celo zavestno vplivala na zavrnitev Cutillierovega načrta v BiH in s tem omogočila razplamtevanje vojne, kasneje pa je bila vnaprej obveščena o številnih “menjavah ozemelj” in o bolj ali manj dogovorjenih spopadih med v vojno vpletenimi stranmi, tudi o napadih na Srebrenico, Goražde in Žepo, kjer je bila odgovornost za zločine neupravičeno prevaljena na vojake OZN. Tipičen primer medijske manipulacije je primer prvega posredovanja zveze Nato v zgodovini. Da bi Nato lahko postal “jamstvo” mirovnega sporazuma v BiH, je seveda moral demonstrirati silo še pred koncem vojne v Bosni. Zračni napadi na sile bosanskih Srbov so trajali od 30. avgusta do 20. septembra 1995, vendar za mirovni sporazum niso bili več pomembni, saj je bil že mesec pred tem izpeljan napad na Krajino in so bile dogovorjene zamenjave ozemlja med Zagrebom in Beogradom. Tri dni pred začetkom napadov je Milošević dobil mandat za pogajanja v imenu bosanskih Srbov, dan pred napadi pa je srbski parlament na Palah “izrazil naklonjenost najnovejšemu ameriškemu mirovnemu predlogu”. Ameriški predstavnik Hoolbroke je sredi avgusta namreč zagotovil, da bodo bosanski Srbi na pogajanjih dobili “možnost za svojo državo in perspektivo zelo ozkih povezav, nekega dne pa morda celo združitev z Republiko Srbijo”. Kozmetični napadi Nata so se začeli šele štirinajst dni pozneje.

Alternative Natu

Pojem neuvrščenosti je v Sloveniji po osamosvojitvi dobil nekakšen slabšalen prizvok, vendar neuvrščene države še zmeraj niso izgubile svoje teže v EU. Pravzaprav bi bilo celo povem logično, če bi se Slovenija glede na dolgo tradicijo zunajblokovske politike in nasprotovanja politiki sile v svetu pridružila skupini evropskih neuvrščenih držav, ki že obstajajo v EU. Pri tem med vojaško neuvrščenostjo in sodelovanjem pri skupnih obrambnih načrtih EU ni resnih nasprotij. Švedska, Finska, Avstrija, Irska, Malta in jutri še katera od držav EU lahko brez zadržkov sodelujejo pri oblikovanju skupne evropske obrambne in varnostne politike. In to celo zelo uspešno. Za predsedujočega evropskega vojaškega komiteja je bil na primer imenovan finski general Gustav Haggland. Finski časnik Helsingin Sanomat je ob tem zapisal, da je bilo evropske “neuvrščene države strah, da bo položaj zasedel kateri od generalov iz članic Nata”, in da je bilo imenovanje generala iz neuvrščene države na ta položaj “pomembna odločitev, ki jo je spremljal oster politični boj pred Hagglandovim imenovanjem”. To je bil še en dokaz, da neuvrščene in nevtralne države v EU v zadnjem času postajajo vse pomembnejše. Skupno obrambno politiko in nevtralnost za “nezdružljivo” in “preseženo” označujejo le tisti, ki neuvrščenost in nevtralnost še zmeraj pojmujejo na povsem zastarel način. Neuvrščenost danes namreč ne pomeni več zavestnega izogibanja kakršnimkoli vojaškim povezavam, pač pa spoštovanje nekaterih pravil v okviru tega sodelovanja. Za Švedsko politika neuvrščenosti na primer pomeni le to, da si država prizadeva “biti nevtralna v vojni, za vojaško neuvrščenost in preprečitev delovanja tujih vojaških sil na ozemlju države”. Finska svojo politiko imenuje “vojaška neuvrščenost” in ji pomeni izvajanje zunajblokovske politike, podkrepljene z resno nacionalno obrambo, ki mora državi omogočiti nevtralnost v prihodnjih vojnah. Celo za Švico je bistvo njene nevtralnosti le “nesodelovanje v vojnah med drugimi državami”. Zato se je lahko pridružila OZN in v preteklosti celo izvajala njene sankcije, saj je ta organizacija naddržavna in nepristranska.

Vojaške povezave in dejavnosti nevtralnih držav so za te države sprejemljive, če se izvajajo v sklopu OZN, znotraj EU pa so varnostne odločitve zanje sprejemljive, ker imajo te države možnost odločiti se, da ne sodelujejo v skupnih akcijah EU. Neuvrščenim in nevtralnim je prepovedan le vstop v zavezujoče obrambne zveze, obvezno pa je spoštovanje večinskih odločitev drugih. Z EU te države zato nimajo težav. Ker se zunanja in obrambna politika v EU določata na meddržavni ravni, kjer prevladuje načelo soglasja, imajo vojaško neuvrščene države pravico, da se “konstruktivno” vzdržijo pri odločitvah, ki jih ne podpirajo (in s tem omogočijo sprejetje odločitev brez veta), hkrati pa niso dolžne nositi finančnega bremena takšnih operacij in jih pri izvajanju teh operacij ni mogoče vezati z odločitvami proti njihovi volji.

Prav tako ni res, da bi nevtralen ali neuvrščen status države morale zagotoviti druge države. Obstaja več vrst nevtralnosti in neuvrščenosti. Poleg permanentne nevtralnosti, kot jo poznamo pri Švici in Avstriji, je mogoča tudi “dejanska” nevtralnost oziroma “neuvrščenost” na podlagi zavestnega izvajanja zunajblokovske varnostne in zunanje politike. V pogajanjih o vstopu v EU je zato na primer le Avstrija v predpristopnih pogajanjih in svoji pogodbi navedla nevtralnost, pri vseh drugih državah pa se njihova “vojaška neuvrščenost” spoštuje na podlagi izražene volje in politike. EU vidi te države kot zelo pomemben del svoje obrambne identitete, saj so nevtralne in neuvrščene države še posebej primerne za mirovne operacije. Prav tako ni res, da bi bila njihova neuvrščenost danes že zastarela in nekaj “pasivnega”. Resne raziskave ugotavljajo, da tri sedanje evropske neuvrščene države še zmeraj “vidijo pomembne razloge za ohranjanje politike neuvrščenosti”, ker želijo s svojo neuvrščenostjo predvsem “zaustavljati širjenje konfliktov” in s tem “pozitivno vplivati na stabilnost in varnost”, zaradi česar mnogi analitiki tem državam priznavajo pozitivno vlogo v svetu. Za druge države so neuvrščeni pomembni kot “graditelji mostov in tisti, ki ponujajo dobre storitve”, še posebej pri etničnih konfliktih na mejah EU. Neuvrščeni prav tako pomagajo pri “oblikovanju konstruktivne in miroljubne zunanje in varnostne politike EU”, saj se zavzemajo za uporabo nevojaških sredstev za reševanje sporov in za širitev mednarodnih organizacij. Neuvrščeni in nevtralni v EU igrajo vlogo “branilcev legitimnosti” v evropskih vojaških operacijah, predvsem s svojimi zahtevami, da morajo biti posredovanja EU izpeljana v skladu z načeli kolektivne varnosti Združenih narodov. Isti pomen imajo neuvrščene države tudi s tem, ko neprestano pazijo, da takšne operacije ne bi izgubile nepristranskosti in ne bi koristile le nekaterim močnejšim silam. Vojaška zavezništva imajo v nasprotju s tem še dve slabi lastnosti. Zavezniki lahko države zapletejo v vojne, ki si jih te ne želijo, močnejši partnerji pa zmeraj iztržijo več koristi, zato je že Machiavelli majhne države svaril pred sklepanjem zavezništev z večjimi.

Mir ali Nato

Predstavljanje širitve zveze Nato kot odločitve za “mir” je zato teza, ki ne vzdrži resne kritike. Že iz časov hladne vojne je znano, da je nove oboroževalne sisteme zmeraj prvi uvajal Nato in ne države Varšavskega pakta. Nato je prvi v oborožitev uvedel atomske bombe in rakete z več bojnimi konicami. Njegova napadalnost je prišla do izraza v doktrini “prvega udara”. Že v prvih ameriških načrtih, na primer v Broiler Planu in Natovem dokumentu NSC-68, je navedenih dvajset sovjetskih mest, ki jih je treba “zasuti z atomskimi bombami”. V naslednjih letih so se ti načrti razširili na sto mest. Temeljna strategija atomske vojne v času Reaganove administracije je bila “strategija udara na glavo”. Vendar pa še danes Nato vztraja pri vojaški doktrini, ki predvideva ofenzivno uporabo 60 odstotkov zalog svetovnega jedrskega orožja ob ogrožanju varnosti članic, kar je Mednarodno sodišče leta 1996 razglasilo za politiko, ki je v nasprotju z mednarodnim pravom.

Politika širjenja Nata je nevarna tudi zato, ker druge države prisiljuje v iskanje novih protizavezništev. Širjenje vojaškega bloka že po logiki mednarodnih odnosov povzroča nasprotno reakcijo. Širjenje Nata vpliva na počasno, toda očitno oblikovanje nasprotnih zavezništev in širjenje tehnologije za množično uničevanje v "malopridne" države. Na to opozarjajo tudi ugledni kritiki širjenja zveze Nato. Eden najvplivnejših je gotovo George Kennan, nekdanji ameriški veleposlanik v Sovjetski zvezi, avtor "dolgega telegrama", katerega analize v svojih delih spoštljivo opisuje tudi Kissinger in ki si je pravzaprav izmislil ameriško politiko "obkoljevanja" ("containment") Sovjetske zveze. Kennan je prepričan, da je "širjenje Nata na Vzhod najusodnejša napaka ameriške politike od konca druge svetovne vojne", ker naj bi znova pripeljalo do “ozračja hladne vojne med Vzhodom in Zahodom”. Ta širitev sočasno ogroža mednarodne sporazume o neširjenju kemičnega, biološkega in jedrskega orožja. V nasprotju z mednarodnim pravom so bile tudi številne akcije zveze Nato v preteklosti - od posredovanja brez mandata OZN leta 1999 do ustanavljanja protikomunističnih armad v državah članicah (operacija Gladio), kar je v resoluciji z dne 22. decembra 1990 obsodila tudi Evropska skupnost.

Vstop Slovenije v Nato zato nikakor ne bo povečal mednarodnega miru in varnosti - prej nasprotno. K temu je treba dodati še več drugih negativnih posledic. Študije ameriškega obrambnega ministrstva o širitvi Nata ne obravnavajo "skritih stroškov širitve", realistične analize inštitutov (npr. priznanega ameriškega Inštituta Cato) pa samo za tri zadnje članice predvidevajo okoli 69 milijard dolarjev realnih stroškov vstopa v zvezo, “dvig letnih obrambnih stroškov za 60 do 80 odstotkov” in desetkratno povečanje naložb v raziskave in razvoj orožja, pri čemer ZDA ne nameravajo pokriti več kot 7 do 10 odstotkov stroškov širitve. Vse to se bo zgodilo, čeprav celo v ameriškem obrambnem ministrstvu ugotavljajo, da "je malo verjetno, da bo ozemlje novih članic v bližnji prihodnosti neposredno ogroženo s konvencionalnim orožjem".

Prav tako ni res, da Nato ne predvideva gradnje vojaških baz v novih članicah. Ko je Rusija zahtevala, da se v novih članicah ne namestijo tuje enote ali jedrsko orožje, je dobila le neobvezno zagotovilo, da sedanje članice "nimajo namere, načrtov ali razloga za namestitev jedrskega orožja na ozemlju novih članic", Nato pa si je prav tako zagotovil možnost, da premešča enote "z ozemlja starih na ozemlja novih članic". Odločitev za Nato je povezana še s popolno spremembo slovenske vojaške doktrine in ustroja vojske. Uvajanje poklicne vojske, v kateri si po najnovejših raziskavah dve tretjini novih slovenskih vojakov želita v vojsko predvsem zaradi (dobro plačanih) vojaških akcij v tujini, našo vojsko spreminja v vojsko plačencev in v ozko specializirane pomožne enote, primerne za mednarodno posredovanje velikih sil, brez ustrezne opreme in znanj, potrebnih za obrambo celotnega državnega ozemlja.

Odločitev za vstop Slovenije v Nato ali proti njemu je zato usodnejša, kot se zdi na prvi pogled. S to odločitvijo se Slovenija ne odloča le o bolj ali manj koristnih povezavah. Odloča se tudi o tem, ali bo še naprej ostala zvesta politiki miru.