koalicija / Kdor laže, tudi ropa

V stotih dneh so se mu zgodili štirje referendumi. Tri je dobil, enega je izgubil. Na kongresu matične stranke je že med ogrevanjem izločil edinega možnega protikandidata, Antona Anderliča. Zavihtel se je na mesto predsednika stranke. Ko je ustavno sodišče odločalo o njegovem zakonu, ki ureja lastninjenje zavarovalnic, je vknjižil nekaj deset milijard SIT težko zmago. Ustavno sodišče se je strinjalo, da je velikanski delež Zavarovalnice Triglav v družbeni lasti. Zdi se torej, da je novi predsednik vlade Anton Rop uspešno prestal uvodno 100-dnevno obdobje, ko naj bi imel nekoliko več miru.

Uspešno? Ankete javnega mnenja niso pretirano navdušene. Ravno obratno. Rezultat ankete Politbarometer je za vlado slab. Januarja je vlado podpiralo 48 odstotkov vprašanih, februarja 47, marca pa 49. Decembra 2002, ko se je poslavljal prejšnji premier, je vlado podpiralo 63 odstotkov vprašanih. Padec podpore je očiten. V zadnjih dveh letih je le med aprilom in julijem 2002, ko se je vlada borila s posledicami afere "falcon", podpora padla pod 50 odstotkov. Je za nizko vrednost vladnih delnic kriva slaba gospodarska situacija? Gotovo. Je za nizko podporo kriv predsednik vlade? Zdi se, da se občinstvo še ni navadilo nanj.

Je kriva tudi zapletena mednarodna situacija? Morda. Gotovo pa je, da je vlada takoj po referendumskih zmagah padla v neznansko zmešnjavo. Smo v koaliciji, ki je šla nad Irak? Predsednik vlade Anton Rop je bil že vsaj desetkrat nedvoumen in jasen. Nismo. Hkrati pa so ga dogodki vedno znova demantirali. Zaradi trditve, da nismo v koaliciji, je prvi mož slovenske izvršne oblasti dočakal mednarodno slavo. Dnevnik Washington Post se je pohecal na račun njegove izjave, da je Slovenija na seznam prejemnic ameriške finančne pomoči uvrščena zaradi pomote. Komentator je ob Ropovi izjavi, da Slovenija ni del protiiraške koalicije, zapisal: "Ne tako hitro, Anton." In dodal, da je že nekaj dežel skušalo zapustiti koalicijo, pa ni šlo. Ob koncu komentarja je Washington Post zažvižgal popevko benda Eagles Hotel California. "You can check out any time you like, but you can never leave." Kadarkoli se lahko odjaviš, vendar nikdar ne moreš oditi.

Pa je Slovenija sploh vstopila v koalicijo? Če ministrski predsednik trdi, da nismo v koaliciji, najbrž meni, da tja nismo nikoli vstopili. Po drugi strani pa nam je Bela hiša, ameriška izvršilna oblast, za sodelovanje v koaliciji namenila finančno nagrado. Ministrski predsednik je junaško odgovoril, da si obljubljenega denarja ne zaslužimo, ker nismo v koaliciji. Pojasnilo predsednika vlade še ni nehalo odmevati, že se je oglasila ameriška zakonodajna oblast. Izjemno nam je hvaležna za sodelovanje v koaliciji, sta v skupni resoluciji sklenila ameriški senat in predstavniški dom. Ministrski predsednik je spet pojasnjeval. Zagotovilo, da nismo v koaliciji, je spet potovalo od Triglava do Trdinovega vrha. Istočasno pa je ameriški državni sekretar v Bruslju že zbobnal veleposlanike t.i. vilenske skupine in se še enkrat res iskreno zahvalil za pomoč, izkazano v zadnjih tednih. Predsednik vlade Anton Rop je v četrtek, 3. aprila, lahko le ponovil, da Slovenija ni članica koalicije, ki je šla v vojno proti Iraku. Morda so pojasnila ministrskega predsednika do 3. aprila pripotovala tudi do ameriškega senata. Ko je tistega četrtka pred senatnim odborom za zunanjo politiko nastopil dr. Jeff Simon, raziskovalec z Inštituta za nacionalno strategijo, je med senatorje frcnil oceno, da se je Slovenija od iraškem vprašanju obotavljala. Predsednik vlade "Anton Rok (preimenovanje je zagrešil dr. Simon, op.p.) je hotel, da bi Združeni narodi pred začetkom operacije v Iraku sprejeli resolucijo, hkrati pa je kritiziral zunanjega ministra Rupla, ker je februarja podpisal deklaracijo V-10 (torej vilensko deklaracijo, op.p.)."

Slovenija kot SMS

Kako je torej s to koalicijo, zaradi katere ministrski predsednik ne more v miru zajeti sape? Ker je pojem koalicija tudi v slovenskem jeziku raztegljive sorte, je najbolj smešno to, da se slovenska državna administracija ob vsaki omembi slovenskega koalicijskega prispevka znajde v zadregi. Oglejmo si le slovensko koalicijsko zgodovino! Imeli smo bolj ali manj enakopravne koalicije. Slovenska koalicijska zgodovina pa pozna tudi verzije, ko je predsednik največje vladne stranke sklenil separatne koalicijske pogodbe z ostalimi članicami. Tako je bila LDS, recimo, v koaliciji z SDS in z ZLSD, hkrati pa med SDS in ZLSD ni bilo neposredne koalicijske vezi. Leta 2000 se je Stranka mladih s separatno koalicijsko pogodbo zavezala, da bo na tajnem glasovanju podprla izvolitev predsednika vlade, v zameno bo dobila položaj direktorja vladnega urada za mladino. S separatno koalicijsko pogodbo si je SMS želela zagotoviti, da bo po eni strani uživala beneficije, po drugi strani pa njeno ime ne bo poštempljano z žigom uradne vladajoče koalicije. Potem so se pa fantje iz SMS cepetaje pritoževali, če jim je kdo rekel, da so v vladajoči koaliciji.

Zakaj se torej vlada čudi, ko kdo reče, da je Slovenija del koalicije? V antiiraški koaliciji je Slovenija tisto, kar je bila v Drnovškovi koaliciji leta 2000 Stranka mladih. Slovenski zunanji minister je novembra 2002 in februarja 2003 pristopil k dvema deklaracijama vilenske skupine, s katerimi je tudi Slovenija izrazila pripravljenost, da sodeluje v koaliciji, ki bo Irak prisilila k uresničitvi resolucije 1441. Američani so prepričani, da z vojno izpolnjujejo resolucijo 1441. Ko je zunanji minister pristopil k tej koalicijski pogodbi, je vedel, da bo Slovenija v zameno dobila članstvo v Natu. Če novembra 2002 in februarja 2003 zunanji minister ne bi pristopil k vilenski izjavi, bi tvegal, da bi mu Američani zaprli vrata v Nato. Zdaj pa je celi vladi nerodno, ker je Slovenija za sklenitev separatne koalicijske pogodbe dobila celo več, kot je obljubila prva članica koalicije. Ni dobila le vabila v Nato. Bela hiša je Sloveniji obljubila tudi dodatno denarno pomoč - če bo le predlog potrjen tudi v zakonodajnih organih. In dobila je večkrat izraženo hvaležnost. Slovenija je torej še z devetimi vilenskimi državami sklenila separatno koalicijo pogodbo, na račun te separatne koalicijske pogodbe prejema beneficije, hkrati pa sama sebi razlaga, da nismo v koaliciji. Kot SMS leta 2001. Separatni koalicijski pogodbi so se SMS-ovci odrekli šele, ko je vlada zaradi malverzacij odstavila njihovega predsednika s položaja direktorja urada za mladino.

Seznam Bele hiše

25. marca je Bela hiša objavila vojni rebalans proračuna. Dobri dve milijardi USD je namenila za program dodatne finančne pomoči tujim vojskam, okrog 0.2 odstotka te vsote pa je namenila tudi za Slovenijo.

Ko je ministrski predsednik Rop trdil, da se je Slovenija na seznamu prejemnic dodatne ameriške pomoči znašla zaradi napake, se je skliceval na ameriško zunanje ministrstvo. "Danes smo dobili pojasnilo State Departmenta, v katerem nas obveščajo, da je prišlo do napake in da Slovenija te pomoči ne bo dobila, saj Slovenija ni del koalicije v spopadu z Irakom," je v četrtek, 27. marca ob 12.00 po našem času, dejal Anton Rop.

Kdor ima minimalen smisel za spremljanje nebesnih pojavov, je moral ob izjavi ministrskega predsednika zastriči z ušesi. Predsednik slovenske vlade se je v četrtek opoldne skliceval na današnje obvestilo State Departmenta, ob tem pa se na oni stran Atlantika danes še ni začel. Sonce nad Washingtonom sploh še ni vzšlo, pa se je predsednik vlade že skliceval na današnja pojasnila. Kdo iz State Departmenta bi lahko pred šesto zjutraj slovenskim sogovornikom pripovedoval o napakah? Nočni portir? Po naših podatkih je prvi mož slovenske vlade ob odločnem nastopu, s katerim je slovenski in svetovni javnosti razložil, da so Američani zagrešili napako, razpolagal le z obvestilom, ki ga je pridelala slovenska diplomacija. Obvestilo pa se je sklicevalo na neimenovani vir v State Departmentu. In napako naj bi priznal neimenovani vir iz State Departmenta. Dan kasneje pa se je izkazalo, da ameriška administracija pri razdeljevanju denarja ni naredila napake, zato te napake tudi ni mogla priznati. Morda 46 strani dolg papir Bele hiše ni bil najbolj precizen. Morda bi bile lahko tabele bolj pregledne. Vendar napake ni bilo. Je torej slovenska diplomacija zavedla ministrskega predsednika, da je ta pritekel na tiskovno konferenco in pripovedoval reči, ki niso resnične?

Vprašanje je resno - konec koncev se je zaradi te tiskovne konference dnevnik Washington Post norčeval iz predsednika slovenske vlade. Zato si velja natančneje ogledati urnik dogajanja. Ko je Radio Slovenija 26. marca zjutraj objavil vest, da bo Slovenija dobila ameriško finančno pomoč, so vidni člani Ropove vlade sprva trdili, da je napako naredila novičarska agencija Reuters, ker naj bi agencija objavljala nepreverjene informacije. Če bi imeli spodobno obveščeno vlado, bi vladni govorniki vedeli, da je agencija Reuters zgolj povzemala javno dostopno gradivo Bele hiše. Šele po enem dnevu je vlada ugotovila, da je Bela hiša Sloveniji res namenila dodaten denar.

40 ur po objavi dokumenta Bele hiše, ki govori tudi o dodelitvi dodatne finančne pomoči Sloveniji, je ministrski predsednik Rop povedal, kako je State Department priznal, da naj bi napako naredila ameriška administracija, saj Slovenija ni del protiiraške koalicije.

28. marca, 66 ur zatem, ko je Bela hiša objavila dokument o načrtovanem rebalansu ameriškega proračuna, s katerim bi nekaj milijonov USD namenili tudi Sloveniji, pa je urad predsednika vlade postregel še s tretjo interpretacijo. Po slabih treh dneh je vladi postalo jasno, zakaj je Bela hiša Sloveniji namenila dodaten denar. "Jasno je, da Slovenija dodatnih sredstev iz naslova protiiraške koalicije ne more dobiti, lahko pa dobi dodatna sredstva v okviru sodelovanja in zavezništva z ZDA v boju proti terorizmu," je pisalo v sporočilu za javnost urada predsednika vlade.

Torej je bila trditev o obvestilu State Departmenta, ki je menda pripovedovalo, da je ameriška administracija naredila napako, potegavščina? 28. marca je slovenska vlada objavila, da je Bela hiša dodaten denar za Slovenijo namenila zato, ker je Slovenija del globalnega antiterorističnega zavezništva. "Spisek držav, upravičenih do teh dodatnih sredstev, je bil sestavljen na podlagi spiska držav, ki sodelujejo v protiiraški koaliciji, in spiska držav, ki sodelujejo v protiteroristični koaliciji," je 28. marca pisalo v izjavi urada predsednika vlade. "Ne tako hitro, Anton. Saj ni prvi april," bi lahko dodali ob tej razlagi. Bela hiša je namreč dodaten denar namenila le 19 državam. Na seznamu držav, ki sodelujejo v antiiraški koaliciji, je okrog 45 držav. Na seznam držav, ki sodelujejo v antiteroristični koaliciji, je vsaj 50 držav. In ko je Bela hiša razdeljevala dodaten denar, se ni ozirala niti na antiiraški niti na antiteroristični spisek, kot trdi urad predsednika slovenske vlade. Kriterij delitve dodatnega denarja v resnici ni povsem jasen; najbolj natančni bi bili, če bi zapisali, da je Bela hiša dodaten denar namenila tistim evropskih državam, ki so v Nato vstopile leta 1999 ali pa so bile v Nato povabljene leta 2002. Dodaten denar je torej namenjen državam "nove Evrope". Ko gre za neevropske države, je seznam prejemnic dodatnega denarja še dlje od pametnega skupnega imenovalca.

Seznam zakonodajne oblasti

Slovenski vladi lahko priznamo eno olajševalno okoliščino. Danes ima cel planet znatne težave z razumevanjem spiskov, ki jih producirajo različne veje oblasti v ZDA. Ti seznami pa naj bi legitimizirali vojaško operacijo, ki nima mednarodno-pravnega kritja. Vendar je proizvodnja seznamov predvidljiva. Ameriški senat je že februarja začel postopek sprejemanja resolucije, s katero se je želel zahvaliti vsem državam, ki sodelujejo v koaliciji. Ko je bila resolucija sprejeta, se je slovenska vlada spet znašla v zadregi. 27. marca je namreč predsednik vlade Rop še enkrat zagotovil, da Slovenija ni v nobeni koaliciji. Je le v koaliciji za mir. In medtem ko je predsednik vlade zagotavljal, da Slovenija sodi zgolj in edino na seznam članic mirovne koalicije, je zakonodajna veja ameriške oblasti objavila nov seznam. Natanko 27. marca je namreč ameriški senat sprejel resolucijo, v kateri je našteval, katerim državam je hvaležen za sodelovanje v koaliciji, ki razorožuje Irak. Nekaj dni kasneje je identično resolucijo potrdil tudi predstavniški dom ameriškega kongresa. Zakonodajna veja ameriške oblasti je skupno resolucijo v mednarodno orbito lansirala 1. aprila. In kongresna resolucija je naštela kar 50 držav, katerim ameriška zakonodajna oblast izraža hvaležnost za sodelovanje v koaliciji, ki razorožuje Irak. Kakopak je tudi Slovenija članica seznama držav.

Seznam držav, ki so deležne zahvale ameriških zakonodajalcev, je sestavljen iz treh delov. Na vrhu top liste so države, ki so pripravljenost za sodelovanje v koaliciji izrazile prek predsednika vlade ali predsednika republike. Te države so: Danska, Madžarska, Italija, Poljska, Portugalska, Velika Britanija, Češka in Španija. V drugi kategoriji so države, ki so pripravljenost za sodelovanje v koaliciji izrekle prek zunanjim ministrov. Gre za države t.i. vilenske skupine; v tej skupini je tudi Slovenija. V tretji skupini je še 33 držav - od Afganistana do Mikronezije in Uzbekistana -, ki so koaliciji nudile strateško in diplomatsko podporo. Ob prebiranju teh seznamov pa vendarle velja dodati, da je bila ameriška zakonodajna oblast rahlo nemarna. Makedoniji je namreč hvaležnost izrekla dvakrat - za pristop k vilenski izjavi in za strateško ter diplomatsko podporo.

Diplomatska poteza

Zadnji dokaz globoke hvaležnosti za sodelovanje v koaliciji pa je Slovenijo doletel v četrtek, 3. aprila. Ameriški državni sekretar Colin Powell je v Bruslju sklical veleposlanike države vilenske skupine in jim povedal - kakor je za STA povzel eden od sodelujočih veleposlanikov -, da "ZDA ne bodo nikdar pozabile naše podpore v težkih časih iraške krize." Državni sekretar Powell je veleposlanikom najavil "konkretne znake ameriške hvaležnosti", in jim obljubil "uresničitev njihovih političnih sanj". Hecno: slovenski veleposlanik pri Natu Matjaž Šinkovec se je pogovoru s slovensko novinarsko kolonijo, nastanjeno v Bruslju, izognil, češ da bo o sestanku z ameriškim državnim sekretarjem poročala Ljubljana, torej slovensko zunanje ministrstvo. Sporočilo zunanjega ministrstva pa je bilo smešno. Slovenski javnosti je zamolčalo podatek, da se je sekretar Powell srečal z veleposlaniki vilenske skupine. Zamolčalo je podatek, ki so ga omenjali drugi udeleženci sestanka, da se je sekretar Powell zahvalil za podporo v iraški krizi. Zamolčalo je, da bo Amerika hvaležnost izrazila s "konkretnimi znaki". Omenilo pa je, da je sekretar Powell Sloveniji čestital za referendumski rezultat.

Kako to, da zunanje ministrstvo tako površno obvešča javnost? Kako to, da je slovenska diplomacija predsedniku vlade dostavila napačne podatke o domnevni napaki, ki naj bi jo ob dodeljevanju dodatnega denarja zagrešila ameriška administracija? Je možno, da predsednik vlade ne ve, h kakšni koaliciji je Slovenija pristopila novembra lani, ko je zunanji minister pristopil k prvi vilenski izjavi? Se je predsednik vlade zlagal javnosti, ko je govoril, kaj je slovenski vladi sporočil State Department? Kako že pravi pregovor? Kdor laže, tudi ropa. Morda pa tudi sam predsednik vlade ni seznanjen z vsemi dejstvi. V tem primeru je treba pregovor dopolniti. Kdor laže, nateguje tudi Ropa.