Zavezniki / Slovenski borci za svobodo

Opozicijski vodja Janez Janša je vlado opozoril, da se je ljudstvo Slovenije na referendumu odločilo za članstvo v Natu, ne pa za nevtralnost. In da naj se vlada neha obnašati neodgovorno. Predsednik vlade Anton Rop se je namreč dober teden dni po referendumu pohvalil, da je Slovenija med tistimi državami, ki so Združenim državam Amerike, ko so te šle na vojno, dovolila najmanj: le humanitarne prelete. Kot Švica ali Avstrija. Opozicijski voditelj je izrazil pričakovanje, da bo oblast ravnala tako kot druge članice Nata in EU ter povabljenke v Nato. Hkrati pa je okrcal predsednika vlade, češ da s svojih ravnanjem ogroža interese Slovenije, ker bi država lahko naletela na težave ob ratifikaciji mednarodne pogodbe o vstopu v Nato.

V dneh, ko je opozicijski voditelj predstavil hipotezo, da predsednik slovenske vlade ogroža postopek ratifikacije mednarodne pogodbe o vstopu Slovenije v Nato, je ratifikacijski postopek že tekel. In med ratifikacijskim postopkom je trenutek mednarodne slave dočakal tudi vodja slovenske opozicije. "Leta 1990 in 1991 so se slovenski borci za svobodo, kot npr. Janez Janša, v slovenskih gorah spopadli s prodirajočimi srbskimi silami in jih porazili," je bilo nekaj dni pred Janševim svarilom moč slišati v ameriškem senatu. "Njihov dosežek lahko primerjamo z junaškim bojem Fincev v t.i. Zimski vojni - četudi je šlo za mnogo manjši spopad. Tako kot Finska se je tudi pravkar zvaljena slovenska država sama borila za preživetje - brez zahodne pomoči, proti superiornemu sovražniku, leta pred zavezniško intervencijo. Slovenija je brez naše pomoči Miloševiću na bojnem polju prizadejala prvi poraz." Lirične misli o Janezu Janši, slovenskih gorah in Sloveniji, tej pravkar zvaljeni piški, ki je s pravim finskim junaštvom sesula Miloševićeve sile, je bila izrečena v ameriškem zakonodajnem telesu, na odboru za zunanje odnose. Junaštvo slovenskih borcev za svobodo je senatorjem opisal Bruce P. Jackson, v osemdesetih obveščevalni oficir ameriške vojske, na začetku devetdesetih investicijski bančnik, ob koncu devetdesetih pa podpredsednik korporacije Lockheed Martin, najbolj gigantske članice ameriškega vojaško-industrijskega kompleksa. Zadnja leta je Bruce P. Jackson aktiven v izjemno vplivnih gremijih, ki ameriško vlado oskrbujejo s strateškimi pogledi na svet. Bil je v ekipi, ki je republikanski stranki pisala varnostno ter zunanjepolitično platformo. Nekaj časa je predsedoval Projektu za novo ameriško stoletje, ki se ukvarja z vprašanjem, kako Ameriki zagotoviti globalni vodilni položaj. Pri Projektu so sodelovali številni ključni člani Busheve administracije, začenši s podpredsednikom Richardom Cheneyjem in obrambnim ministrom Donaldom Rumsfeldom. Predseduje Odboru za osvoboditev Iraka, neprofitni organizaciji, ki se je ukvarjala z vprašanjem, kako osvoboditi iraško ljudstvo izpod tiranije diktatorja Sadama. Mož je tudi predsednik Odbora za Nato, ki se ukvarja s podporo širitvi Nata na vzhod. In nenazadnje, ko sta novembra 2002 in februarja 2003 nastali dve deklaraciji vilenske skupine, s katero je tudi Slovenija izrazila pripravljenost, da bo sodelovala v protiiraški koaliciji, so opazovalci ugotavljali, da je besedilo inspiriral prav Bruce P. Jackson. Jackson je torej inspiriral izjavi, ki ameriški administraciji, zakonodajni oblasti in medijem pomagata pri izdelovanju obsežnih seznamov, na katerih so navedene ameriške zaveznice, med njimi tudi Slovenija. 1. aprila je Jackson senatorjem pripovedoval, zakaj je širitev Nata koristno podjetje.

Senatni odbor za zunanje odnose je v zadnjih dneh marca in prvih dneh aprila sklical štiri sestanke, na katerih je sodelovalo trinajst prič, ki naj bi senatorjem pomagale osvetliti projekt širitve Nata. Senat mora namreč ratificirati odločitev o širitvi Nata. Da bi senat sprejel pametno odločitev, je povabil priče iz ameriške administracije, znanstvene srenje in vplivnih gremijev. Tej druščini pa je družbo delal upokojeni general Wesley Clark, nekdanji poveljnik Nata v Evropi.

Ali ocena opozicijskega voditelja, da nad slovenskim članstvom v Natu še vedno visi Demoklejev meč ratifikacijskega postopka, drži? No, krivično bi bilo, če bi trdili, da zgolj opozicijski voditelj trepeta zaradi ratifikacijskih čeri. V resnici tudi iz vladnih krogov prihajajo namigi, da mora biti oblast zaradi ratifikacijskega postopka grozno previdna. In da si ta zaradi zapovedane previdnosti ne sme privoščiti kakšne posebne svobode govora. Kot da bi nas že vnaprej moral obhajati občutek vesoljne hvaležnosti, ker si je edina preostala velesila v teh zapletenih časih pripravljena vzeti trenutek svojega dragocenega časa in se ukvarjati s Slovenijo ter jo vzeti pod varno okrilje.

In kako v resnici tečejo priprave na ratifikacijo?

Nova evropska kri

Ko so se pred senatorjem Lugarjem, predsedujočim odbora za zunanje odnose, zvrstili pričevalci, ki naj bi kvalificirano odgovorili, ali je širitev Nata pametna ali ne, je bilo dvomov v resnici malo. Ravno obratno. Med govorniki, ki so pred senatni odbor prihajali iz administracije in vplivnih gremijev, dvomov praktično ni bilo. Le dr. Jeffrey Simon, govornik iz akademskih vrst, je senatorje opozarjal na težave, ki jih bo prinesel novi krog širitve. Ob tem je senatorjem predstavil probleme, ki so nastali po letu 1999, ko so v zavezništvo vstopile Poljska, Češka in Madžarska. Pa še dr. Simon je dodal, da se je svet po 11. septembru tako močno spremenil, da je tokratna širitev Nata povsem drugačna od one, ki se je pripetila leta 1999. Ostali pričevalci pa so se močno potrudili, da bi našli prepričljiv razlog, zakaj si kakšna država zasluži članstvo v zavezništvu. Skupni imenovalci so jasni: vse bodoče članice so dosegle izreden napredek. Vse so izjemno zavezane demokraciji. Vse po vrsti izjemno cenijo svobodo. Vse po vrsti so se zavezale, da bodo povečale obrambne proračune. In vse bodoče članice imajo gromozansko velik moralni kapital in so upravičene do obresti, ker so se junaško izvile izpod komunističnega jarma.

So pa tudi specifike. Senatorji so, denimo, slišali, da sta Latvija in Estonija na zelo dobri poti, ker sta skupaj nabavili radar dolgega dosega proizvajalca Lockheed Martin (yes, to je tisti Lockheed Martin, za katerega je delal zgoraj omenjeni Bruce Jackson). Estonija je na dobri poti, med drugim tudi zato, ker je sklenila v Afganistan poslati dve ekipi psov, posebej izurjenih za iskanje eksploziva, ki bodo skrbeli za varnost letališča. Bolgarija in Romunija sta na imenitni poti, saj sta med iraško operacijo ponudili letališča in pristanišča. Poročevalci so se dovolj potrudili, da so ob vsaki državi našli kak ekskluziven razlog, zaradi katerega bi veljalo določeno državo sprejeti v zavezništvo. Pri podatkih, ki Američanom morda ne bi bili všeč, da so tudi malo zamižali. Recimo: Ian Brzezinski, namestnik pomočnika ameriškega obrambnega ministra, sicer tudi sin znamenitega Carterjevega svetovalca za nacionalno varnost Zbigniewa Brzezinskega, je pedantno naštel imena šestih držav, ki so podprle ameriško operacijo v Iraku. Delo bi si lahko olajšal. Lahko bi dejal, da le Slovenija ni podprla operacije v Iraku. A tega pred senatorji ni storil.

Po drugi strani pa so bili pričevalci tudi črnogledi. Prva reč, ki pade v oči, je ta, da so izvedenci, ki so pred senatom razlagali svoje poglede o Natu, kar nekajkrat povedali, da je Nato v krizi. Jasno je, da krize niso povzročili Američani, so nemudoma dodali. Krizo so povzročili v Evropi. Natančneje, krizo so povzročili Francozi. In Nemci. Če bi na osnovi senatnih pričevanj sklepali, katere so najhujše grožnje, s katerimi se soočata Amerika in Nato, bi bil vrstni red sledeč: terorizem, Irak, Francija. Gostje senata so Severno Korejo, državo, ki prideluje jedrsko orožje, omenili le enkrat. Francija pa je nekaj najhujšega, kar se je lahko zgodilo zahodnemu svetu. In nove članice Nata so tiste države, ki bodo pomagale krizo prebroditi. Nove članice so tista sveža kri, ki bo Evropi, tej rahlo degenerirarni in ostareli dami, zagotovila novo življenje.

Ian Brzezinski je senatorjem samozavestno prognoziral, da bodo države, pravkar povabljene v Nato, med najbolj predanimi članicami transatlantskega zavezništva. "Zaradi vstopa Češke, Poljske in Madžarske iskanje konsenza ni postalo težje. Ravno obratno: nove članice Nata so se izkazale kot tiste države, za katere obstaja najmanjša verjetnost, da bi blokirale iskanje konsenza," je senatorjem poročal veleposlanik ZDA pri zvezi Nato Nicholas Burns. Povedano drugače: z novimi državami, ko bo šlo za glasovanje, ne bo težav. Ko je namestnik obrambnega ministra Paul Wolfowitz prejšnji teden nastopil pred senatnim odborom za oborožene sile, je z navdušenjem poročal, kako so Madžari pokazali velik pogum in na svojem ozemlju organizirali trening za iraške prostovoljce. Poljaki so svoje vojake poslali celo na vroča iraška tla. Čehi pa so enoto za obrambo pred kemijskim in biološkim orožjem poslali v Kuvajt.

"Kljub mladosti in historičnemu kontekstu nove evropske demokracije nimajo težav s šibkostjo civilne družbe. Resnica je ravno obratna. Le malo držav v sodobni evropski zgodovini se je dalj časa borilo za svobodo. Le malo držav je vložilo toliko naporov v izgradnjo demokratičnih institucij," je sedem bodočih članic Nata hvalil Bruce Jackson in dodal: "Zdi se mi, da je demokratični potencial povabljenih držav večji od demokratičnega potenciala, ki so ga ob vstopu v zavezništvo imele Grčija,Turčija in Zahodna Nemčija." No, Jacksonu se je najbrž zdelo, da nas s to primerjavo hvali. Je primerjava slovenskega demokratičnega potenciala z demokratičnim potencialom Turčije iz leta 1952 res kompliment? Turška vojska je leta 1960, osem let po vstopu v zavezništvo, izvedla državni udar. Torej je imela Turčija tudi po vstopu v zavezništvo nekaj težav z demokratičnim potencialom. Kdaj je Turčija ukinila smrtno kazen? Pravkar. In demokratični potencial Grčije? Grška vojska je puč izvedla leta 1967, petnajst let po vstopu v Nato. Opazka, da je demokratični potencial bodočih članic Nata tako visok, kot je bil leta 1952 demokratični potencial Grčije ali Turčije, je torej - milo rečeno - ponižujoč. Tudi s takšnimi argumenti pa so člani vplivnih gremijev prepričevali senatorje, da je širitev Nata res potrebna.

Senatorji pa so slišali tudi srce parajoče zgodbe. Nicholas Burns, veleposlanik pri Natu, je poslušalcem spovedal ganljivo štorijo o onem nesrečnem tednu, ko so Francija, Nemčija in Belgija sklenile z vetom torpedirati idejo, da bi zavezništvo zaščitilo Turčijo. Ta je namreč menila, da bi bila v primeru ameriškega napada na Irak ogrožena in je zato že vnaprej zaprosila za pomoč. Veleposlanika Burnsa so obiskali veleposlaniki sedmih povabljenih držav. "Povedali so mi, da so z nami in da bi podprli pomoč Turčiji, če bi bili vključeni v diskusijo. Tisti teden sem si prav želel, da bi že bili z nami za isto mizo. In veselim se dneva, ko bomo za isto mizo," je predanost bodočih članic opisal veleposlanik Burns. "Nekateri veleposlaniki so mi v zasebnih pogovorih omenili, da je njihova javnost zaskrbljena, ali zavezanost kolektivni obrambi še velja ... Sedem povabljeni držav si želi vstopiti v zavezništvo, ki drži besedo. (...) Te države razumejo vrednoto svobode in vidijo Nato kot način za ohranitev svobode."

Slovenija v senatu

In kaj so senatni pričevalci povedali o Sloveniji?

Ian Brzezinski z obrambnega ministrstva je povedal, da bo dolgoročni program razvoja in opremljanja Slovenske vojske zagotovil bolj mobilne in bolj zmogljive obrambne sile. V Sloveniji po eni strani poteka proces zmanjševanja, po drugi pa proces modernizacije oboroženih sil. Do leta 2004 naj bi Slovenija ukinila naborniški sistem, do leta 2008 pa bo uvedena popolna profesionalizacija oboroženih sil. Sicer pa naj bi Slovenija svojo 'tržno' nišo videla v gorskem vojskovanju, enotah za specialne operacije, enotah vojaške policije in sanitetnih enotah. Slovenija se je zavezala, da bo do leta 2008 odstotek BDP-ja, ki bo namenjen obrambi, povečala na dva odstotka, trenutno pa za obrambne potrebe porabi 1.6 odstotka.

Robert Bradtke, namestnik pomočnika ameriškega zunanjega ministra za evropske in evroazijske zadeve, je, ko je našteval slovenske zasluge, omenil, da je naša država v vojno proti terorizmu ponudila dovoljenja za prelet zračnega prostora in obveščevalno podporo. Hkrati je zagotovila humanitarno pomoč in pomoč pri razminiranju Afganistana. Afganistanski vojski je podarila orožje in strelivo, pomaga pa tudi pri usposabljanju afganistanske policije. V Bosni od januarja 2003 deluje motorizirana pehotna četa, hkrati pa je z enotami in opremo Slovenija že prej sodelovala v operacijah SFOR-a in KFOR-a. Slovenija ima stabilen večstrankarski sistem, regularne volitve, svoboden tisk, neodvisno pravosodje in izvrsten odnos do varovanja človekovih pravic. Slovenija ima delujočo tržno ekonomijo, impresivno gospodarsko rast, sedanji BDP na prebivalca pa dosega 72 odstotkov povprečja EU.

Veleposlanik Burns je senatorjem poročal, da je Slovenija marsikoga presenetila, ko je referendum o Natu vladi prinesel zmago z dvotretjinsko večino. "Zasluge za zmago gredo naporom vlade in, tako verjamem, tudi modrosti ljudi. Mandat, ki ga je dobila vlada na referendumu, zagotavlja, da bo prispevek Slovenije v zavezništvu zelo dober. Zaradi modela demokracije in močne ekonomije, ki ga ima Slovenija, lahko pričakujemo, da bo Slovenija ostala vodila balkanska država za področje deminiranja in gorskega vojskovanja. Pozdravljamo odločitev vlade, da obrambno porabo do leta 2008 dvigne na 2 odstotka BDP-ja," je senatorjem poročal veleposlanik Burns.

Raziskovalec z washingtonske Nacionalne obrambne univerze Jeffrey Simon pa je senatorjem povedal, da je Slovenija vstopanje v Nato zaradi nizke podpore javnosti začela s šibkih pozicij, a je v zadnjem času naredila bistven napredek. Referendumski rezultat je zadovoljil in pomiril marsikoga, ki je bil zaradi nizke javne podpore zaskrbljen. Dr. Simon je senatorjem omenil, da je na prepričljiv referendumski rezultat morda vplivala celo znotraj-natovska polemika, ki se je odvijala pred napadom na Irak, saj naj bi ta polemika prebivalstvu Slovenije pokazala, da imajo pri obrambnih in varnostnih rečeh besedo vse članice zavezništva. Umor predsednika srbske vlade Đinđića pa naj bi prebivalstvo opomnil, da je soseščina Slovenije še vedno nestabilna, članstvo v Natu pa bi prineslo koristi. Dr. Simon je senatorje opomnil, da ima Slovenija nekaj težav pri obrambnem načrtovanju, saj je to pogosto nerealistično. Povedal pa je tudi, da je predsednik vlade Rop kritiziral slovenskega zunanjega ministra dr. Rupla, ker je ta februarja letos pristopil k vilenski izjavi, hkarti pa je predsednik vlade pričakoval, da se bo iraška operacija začela šele po resoluciji Združenih narodov. "Ker je Nemčija kot prva priznala Slovenijo in ker je največji slovenski trgovinski partner, je nemški vpliv zelo velik." Sicer pa dr. Simon meni, da bi Slovenijo med ratifikacijskim procesom morali podpreti, ker bi bil vstop Slovenije v zavezništvo simbolnega pomena za ostale ex-jugoslovanske države.

Post-referendumska paranoja, da bo ves trud slovenskega političnega razreda morda izničen med ratifikacijskim postopkom, je torej neupravičena. Poročevalci, ki senatorjem razlagajo, zakaj je širitev zveze Nato koristna, ne iščejo slabih točk. Če slovenski politični razred govori nejasno, ob takšnem početju nima alibija, ki bi bil povezan z domnevnimi ratifikacijskimi pastmi.

Obstaja pa še ena, marksistična poanta. Groucho Marx je nekoč rekel, da ne bi hotel postati član kluba, ki v članstvo sprejema ljudi njegovega kova. Če pa bi ameriški senat med ratifikacijskim postopkom sklenil, da je bila Slovenija v zadnjih mesecih preveč svojeglava in je ob okupaciji Iraka ravnala nedopustno, zato si članstva v zavezništvu ne zasluži, je treba odgovoriti skladno z rahlo prilagojeno marksistično poanto. Ne bi hoteli postati člani kluba, ki zaradi domnevne svojeglavosti noče sprejeti tako pohlevne države kot je Slovenija.