udba.net / Past Udbinih dosjejev

Pa si jih oglejmo, predsedniške kandidate in kandidatko, nam je padlo na pamet, ko smo se borili z ovirami, postavljenimi na poti do strežnika v Bangkoku, ki hrani podatke s spletne strani udba.net. Pa si jih oglejmo! Dr. Arhar? Uf, grdo! Dr. Bebler? Uf, umazano! Dr. Bučar? Uf, grozljivo! Dr. Drnovšek? Uf, zelo nerodno! Zmago Jelinčič? Uf, kriminalno! Barbara Brezigar? Uf, kako je to mogoče! Dr. Lev Kreft? Uf, uf, uf! Ker je bil v tistih dneh internet zavozlan, se do strani, ki bi utegnila hraniti podatke kandidata Jureta Cekute in kandidata dr. Gorazda Drevenška ni dalo prebiti. Pa saj je vseeno. Jure Cekuta je na volitvah zbral pol odstotka, Drevenšek za odtenek več. Če rečemo, da so se na seznamu znašli vsi ključni predsedniški kandidati, ne bomo udarili v prazno. Kaj pove ta podatek? Je podatek, da je cela lista kandidatov za položaj predsednika republike, kontaminirana s sumom sodelovanja z nekdanjo tajno policijo, tisti ključ, ki naj bi nam pomagal razumeti celo zgodbo? In če je podatek o domnevni okuženosti cele kandidatne liste na predsedniških volitvah res ključ, kaj so potem vrata? Kaj naj bi odklepal podatek o domnevni okuženosti celotne politične scene? Ali ta podatek odklepa vrata preteklosti? Prihodnosti? Je podatek, za katerega se zdi, da je ključen, v resnici točen? Je res celoten parlamentarni lok inficiran z virusom totalitarne preteklosti? Je res vse tako "prestreljeno" - če smemo uporabiti žargon iz leta 1989?

Mama vseh baz

Ponovimo nekaj vprašanj. Kaj se je znašlo na spletnem naslovu udba.net? Gre res za dosjeje milijona sodelavcev SDV, kot bi lahko sklepali na osnovi nekaterih medijskih poročil? Ne. Da bi razumeli, kaj se je znašlo na spletu, bo najbolje, če uporabimo bibliotekarsko metaforo. Dosjeji, iz katerih lahko natančno sklepamo, kaj je počela nadzorovana oseba ali sodelavec SDV, so neke vrste knjige. Vendar se na spletu niso znašle vsebine teh "knjig". Na spletu je "knjižnični" katalog. Objavljeni katalog nam pove, na kateri polici naj iščemo mapo z dosjejem. Nekoč je bilo teh polici veliko, vendar je služba državne varnosti tik pred spremembo sistema velik del map z dosjeji uničila. "Knjižnični" katalog je ostal, mape z dosjeji, torej "knjige", pa so večinoma uničene. In ob pomoči kataloga želimo danes sklepati, kakšna je literarna vrednost gradiva, ki je bilo nekoč zbrano v knjižnici. To sklepanje je vprašljivo. Katalog nam pove le to, na kateri polici je bila shranjena mapa.

Katere "knjižne" omare in police so obstajale v orjaški "knjižnici" sekretariata za notranje zadeve? V eni omari so bili podatki o upravno-pravnih zadevah. V drugi omari so bili podatki o lastnikih orožja. Ena od "knjižnih" omar je bila namenjena dosjejem službe državne varnosti. Največji del "knjižnice" pa je bil napolnjen z mapami o storilcih kaznivih dejanj in večjih prekrškov.

Računalniški katalog, ki je uslužbencem sekretariata za notranje zadeve omogočal orientacijo, je bil sestavljen iz pod-katalogov. Za razumevanje Centralne abecedne evidence, kakor se je imenovala orjaška podatkovna baza, si moramo za trenutek ogledati logiko delovanja t.i. relacijskih podatkovnih baz. Relacijska podatkovna baza je sestavljena iz več podtabel. V eni podtabeli so bili matični podatki: datum rojstva, mama, ata, poklic, naslov, državljanstvo. V drugi podtabeli so bili podatki o večjih prekrških, ki jih je storila oseba. V računalnik sekretariata za notranje zadeve namreč niso vnašali podatkov o manjših prometnih ali carinskih prekrških. V tretji podtabeli so bili podatki o kazenskih ovadbah. V četrti podtabeli so bili podatki o obsodbah. V peti podtabeli so bili podatki, ki so uporabnika usmerjali k dosjejem službe državne varnosti. V šesti podtabeli so bili podatki o orožnih listih. V sedmi podtabeli so bili podatki o kaznivih dejanjih, ki bi morali biti skladno s kazenskim zakonom iz kazenske evidence že zbrisani, a so podatke o obsodbah prenesli v t.i. "mrtvo" evidenco.

Relacijsko bazo podatkov, ki je obstajala na sekretariatu za notranje zadeve, je uporabljalo več kot tisoč uslužbencev. Vendar to ne pomeni, da so bili na vsakem terminalu dostopni podatki z vseh podtabel. Logika velikih relacijskih podatkovnih baze je namreč ta, da upravljavec baze določi, kdo bo imel dostop do česa. Miličniki, ki so se ukvarjali z javno varnostjo, niso imeli dostopa do tistih podtabel, ki so se ukvarjale z državno varnostjo. Na upravnih enotah niso imeli dostopa do podtabel s podatki o javni varnosti in državni varnosti. Po naših informacijah je imel dostop do t.i. "mrtve" evidence, v kateri so bili podatki, ki so bili iz kazenske evidence po določenem času izbrisani, le vrh kadrovske službe sekretariata za notranje zadeve. Sogovornik, ki se je na sekretariatu za notranje zadeve ukvarjal z javno varnostjo, nam je pojasnil, da je "mrtva" evidenca obstajala zato, da v policiji ne bi zaposlovali ljudi, ki so v preteklosti storili kaznivo dejanje.

Zbirka podatkov, ki je zašla na spletni naslov udba.net, se po oceni naših sogovornikov bistveno razlikuje od tistega, kar so lahko leta 1989 na terminalu videli miličniki. Pač, miličniki so tedaj videli precej manj. Več podatkov je bilo mogoče videti prek terminalov SDV. Vendar tudi uslužbenci SDV po zagotovilu sogovornikov niso imeli dostopa do vseh podatkov. Kako torej, da so v katalogu, ki je odpotoval v Bangkok, zbrani podatki, ki prek terminalov menda niso bili dostopni? Centralna abecedna evidenca, ki je dočakala internetno slavo, je nekakšna mama vseh podatkovnih baz. Podatkovno bazo so stiskali na mikrofilme, te pa so shranili na t.i. vojni lokaciji. Dostop do vojne lokacije je imel visoki funkcionar SDV. Verzija Centralne abecedne evidence, ki je šla zdaj v obtok, je bila najverjetneje natisnjena ob koncu leta 1987 ali na začetku leta 1988. Ker je bila Centralna abecedna evidenca največja in najbolj varovana podatkovna baza sekretariata za notranje zadeve, morajo biti dokumenti, ki govorijo o tem, kdo je imel dostop do t.i. vojne lokacije, shranjeni. Po naših podatkih je do mikrofilmov, shranjenih na vojni lokaciji, lahko prišlo le nekaj oseb. In če se namerava policija resneje lotiti preiskave, bo te osebe nedvomno obiskala.

Šifrant

V Bangkoku razstavljena podatkovna baza, ki omenja več sto tisoč oseb, naj bi občinstvu ponudila tudi odgovor na intrigantno vprašanje: kdo so bili sodelavci tajne policije? Kolikšen delež podatkovne baze se sploh ukvarja z rečmi iz delokroga SDV? Po naši grobi oceni se nekako pri desetini oseb pojavlja oznaka DV (državna varnost, o.p.). To pomeni, da je nekako desetina oseb omenjena v SDV-jevski evidenci. Ključno vprašanje pa je, kako razumeti oznake, ki pripovedujejo o SDV-jevski evidenci.

Spletna stran udba.net, katere postavitev je naročil častni konzul Dušan Lajovic, je na samem začetku opremljena s šifrantom, ki naj bi uporabnikom spletne strani omogočal razumeti, kaj gledajo. Če je pri več deset tisoč straneh gradiva bolj ali manj gotovo, da gre za reprodukcijo originalnih dokumentov, je šifrant precej bolj skrivnosten. Ni namreč jasno, od kod je častni konzul črpal vedenje za sestavo šifranta. Domnevamo lahko, da šifranta ni sestavljal danes 78-letni podjetnik, pač pa mu je pri tem delu nekdo pomagal. Hec je namreč ta, da določena oseba status negativca dobi tako, da bralec najprej ob imenu osebe poišče številko, pomen te številke pa razvozla ob pomoči šifranta. Denimo: šifrant na udba.net pravi, da je cifra 0055000, ki jo lahko najdemo ob imenu dr. Janeza Drnovška, oznaka za "bivše (opuščene) redne sodelavce SDV".

Šifrant, denimo, trdi, da je šifra 0060000, ki jo lahko srečamo pri Igorju Bavčarju, oznaka za uslužbence in pripadnike rezervne sestave SDV. Šifrant je tu zavajajoč. Številko 60000 so imeli vsi uslužbenci RSNZ. In Bavčar je bil nekoč miličnik. V Centralni abecedni evidenci pa so po naših podatkih zabeležena imena vseh, ki so po letu 1945 službovali v sekretariatu za notranje zadeve. Z isto številko so opremljena imena rezervnih policistov. Torej je v podatkovni bazi več deset tisoč oseb, ki so bile zaposlene v ljudski milici ali kakšnem drugem delu RSNZ, šifrant pa vsem tem osebam pripisuje, da so delale za službo državne varnosti.

Naprej: šifrant navaja, da so s številko 13606 opremljeni dosjeji stalnih ali občasnih virov v rimskokatoliški cerkvi. Ta številka je zapisana ob imenu Lojzeta Peterleta, prvega predsednika Slovenskih krščanskih demokratov, ter ob imenu Iva Bizjaka, danes pravosodnega ministra in podpredsednika SLS, včasih pa podpredsednika SKD. Naši viri trdijo, da je šifrant tudi v tem primeru povsem zavajajoč; s številko 13606 naj bi bile opremljene nadzorovane osebe, ne pa sodelujoči nadzorniki. Lojze Peterle je bil po naših virih nadzoru SDV izpostavljen zato, ker je imel v osemdesetih letih stike z evropskimi katoliškimi organizacijami ter krščansko-demokratskimi strankami.

Šifrant omenja še eno izjemno nenavadno kategorijo: z oznako 20000 naj bi bili opremljeni sodelavci "varnostne službe oboroženih sil SFRJ (organa varnosti) JLA ali TO". Številko 20000 lahko najdemo ob imenu predsedniškega kandidata dr. Antona Beblerja. Sogovornik, ki se je v sekretariatu za notranje zadeve ukvarjal z informatiko, zagotavlja, da RSNZ ni nikoli vodil evidenc o sodelavcih varnostne službe JLA ali TO.

V pomenljivi točki je šifrant nenavadno pomanjkljiv. Barbara Brezigar in dr. France Arhar, dva predsedniška kandidata, sta opremljena s številko 198. Z enako številko sta opremljena tudi dr. Miha Brejc, podpredsednik parlamenta, in dr. Rado Bohinc, notranji minister. Naši viri zagotavljajo, da je številka 198 enostavna oznaka za t.i. preverko. Pač, če je nekdo želel dobiti nekoliko bolj občutljivo delovno mesto, je SDV rutinsko preverila, za kakšno osebo gre. Nenavadno se zdi, da šifrant ne pojasnjuje ene najbolj pogostih oznak.

In kaj je s šifro 13588? Šifrant, ki ga je častni konzul postavil na naslov udba.net, pravi, da je to šifra posebnih virov. S to številko je opremljeno ime sedanjega predsednika parlamenta Boruta Pahorja. Enako številko najdemo pri imenu generalnega sekretarja vlade Mirka Bandlja. Predsednik parlamenta Pahor je prejel pismo Sove, ki pravi, da se je njegovo ime v osemdesetih znašlo v zbirnem dosjeju, ki pripoveduje o domnevno deviantni študentski sceni. Je torej številka 13588 šifra domnevno deviantnih študentov? No, če drži trditev Sove, da je Pahorjevo ime zapisano v dosjeju deviantnih študentov, velja dodati, da je bil Pahor v svojih študentskih letih prototip nedeviantnega študenta. Ko so deviantni študentje nosili grozeče črne usnjene jopiče, je Pahor vendarle nosil puloverje v sladolednih barvah. Res pa je, da v katalogu tako ob Pahorjevem kot ob Bandljevem imenu piše, da sta študenta. In še pri par osebah s številko 13588 smo opazili podatek, da so po poklicu študenti.

Na splošno v teh krajih obstaja konsenz, da je bilo v prejšnjem režimu pod nadzorom SDV kar precej ljudi. Dr. Dimitrij Rupel, danes zunanji minister, v osemdesetih letih pa urednik Nove revije, je bil nedvomno izpostavljen nadzoru SDV. Vendar številke, ki je zapisana ob njegovem imenu, v šifrantu ni. Dr. France Bučar je bil v sedemdesetih in osemdesetih letih ena ključnih osebnosti disidentske scene; zaradi disidentske drže je sredi sedemdesetih letel s pravne fakultete. Če bi verjeli šifrantu, bi morali trditi, da ni bil oporečnik. No, drobna zabeležka vendarle dokazuje, da je bil dr. Bučar na strani nasprotnikov režima. "Depeša SDV: leto 1987 UKREP: N Št:0003" piše v katalogu. Kaj lahko razberemo iz zabeležke v katalogu? Da je služba državne varnosti v depeši, poslani leta 1987, poročala o ravnanju dr. Bučarja. Kaj se je dogajalo leta 1987? Tedaj je bil Bučar eden od avtorjev v 57. številki Nove revije. Leta 1988 pa si je z nastopom v Strasbourgu, ko je govoril o nedemokratičnosti SFRJ, dokončno zagotovil status državnega sovražnika. Beležka "UKREP: N" označuje, da je bil dr. Bučar pod nadzorom. Ivan Janša, bolj znan kot Janez, ima ob imenu zapisano številko 0017126. Šifrant pravi, da gre za številko nadzorovane osebe. Mimogrede: če bi verjeli šifrantu, bi bilo nadzorovanih oseb v resnici zelo malo. Zelo veliko pa bi bilo nadzornikov. Kar je nesmisel.

In zakaj tolikšno pozornost namenjamo šifrantu? Ker je ravno šifrant orodje diskreditacije ljudi. Osebe, ki so bile v sedemdesetih ali osemdesetih letih pod nadzorom SDV, so zaradi zavajajočega šifranta danes žrtve diskreditacije.

Da ne pozabimo: kdor si je natančneje ogledal šifrant, je opazil še eno podrobnost. Črk ČŠŽ v šifrantu ni. Kar bi lahko pomenilo, da je šifrant napisala oseba, ki ne živi v Sloveniji. Hkrati pa se črka Š dvakrat vendarle pojavi. Kar pomeni, da je pri pisanju šifranta sodelovala tudi oseba, ki na računalniški tipkovnici ima črke ČŠŽ. Kdo je torej konzulu sestavil šifrant?

Zdi se, da je pri postavitvi spletnega naslova udba.net prišlo do spodrsljaja. Sam spletni naslov naj bi bil anonimen. Na naslovu ni nič takega, kar bi nas navedlo na misel, da je stran postavil častni konzul Lajovic. Podatek, da je postavitev strani naročil Dušan Lajovic, je pridelala nacionalna TV hiša, ko so z uredništva Dnevnika klicali upravljavca strežnika. Kako bi se odvijala štorija, če bi spletna stran ostala anonimna?

Nacionalna varnost

Parlamentarna komisija za nadzor tajnih služb je slab teden dni po izbruhu afere pristojnim zastavila vprašanje, kako bo objava podatkov vplivala na nacionalno varnost. Izvršilna veja oblast še ni odgovorila, dogodka pa ne kaže podcenjevati. Kaj se skriva v objavljeni podatkovni bazi? OK, v podatkovni bazi je nekaj sto podatkov, ki so uporabni za slovenske politične intrige. Hkrati pa so v podatkovni bazi tudi informacije, ki jih bodo z veseljem uporabljale tuje tajne službe. Domnevamo lahko, da so resnejše tuje službe podatke že pretočile na svoje računalnike. In kaj bi lahko počele s pridobljenimi gigabajti? Za začetek so pregledale, ali se v katalogu pojavljajo državljani njihovih držav. V kakšnem kontekstu se pojavljajo? Je imela slovenska služba državne varnosti v tujini kakšne pametne vire? Kaj bo s temi osebami? Bodo osumljene, da so nekoč vohunile za Slovenijo?