fenomeni / Temna stran poželenja

To, da si je italijanska pornografska industrija že zdavnaj izborila svoj prostor pod soncem, vemo. Ne samo to, po zaslugi mednarodnih ikon Ciccioline, Selen, Moane Pozzi, Rocca Siffredija in Maria Salierija je pornografski šovbiznis postal sestavni del tamkajšnje popkulturne scene, kar gre tradicionalno v nos samo še skrajnim desničarskim frakcijam in vatikanskim akviziterjem z neusahljivo zalogo pripomočkov, ki baje človeški duši vračajo prvotni sijaj. Kljub temu je pred kakim letom pri sosedih izbruhnila afera, ki je resno zagrozila, da bo dokaj uravnoteženo javnomnenjsko tehtnico nagnila na stran slednjih, se pravi v korist konservativnega lobija, ki se zavzema za prepoved pornografije oziroma restriktivnejšo zakonodajo na tem področju. Vzrojile so ženske organizacije, zašelesteli so mediji, celo liberalnejši krogi so v negotovosti za hip dvignili obrvi. Ne, ni šlo za pedofilske škandale, ki tu pa tam sporadično izbruhnejo po Italiji, odgovornost zanje pa kakopak prevalijo na porniče. Šlo je za pornografske filme z naslovi Stupri Italiani, Abusi Italiani in Umiliazioni Italiane - v dobesednem prevodu italijanska posilstva, zlorabe in poniževanja -, ki jih je posnel zloglasni Andy Casanova. Iz povprečja tovrstne produkcije niso štrleli zgolj zaradi višje stopnje nasilja, ki je itak Casanovov zaščitni znak, marveč po tem, da so bili posneti po novicah iz italijanske črne kronike, po resničnih posilstvih, zlorabah in poniževanjih, ki so se dejansko zgodila in pristala v policijskih dosjejih. Skratka, pregovorni italijanski eksploatacijski čut je znova prišel do izraza, tokrat pač v žanru, ki je delikaten že sam po sebi.