fenomeni / Temna stran poželenja

Otroška pornografija med resnico, urbano legendo in Slovenijo

Max Modic
MLADINA, št. 18, 7. 5. 2003

To, da si je italijanska pornografska industrija že zdavnaj izborila svoj prostor pod soncem, vemo. Ne samo to, po zaslugi mednarodnih ikon Ciccioline, Selen, Moane Pozzi, Rocca Siffredija in Maria Salierija je pornografski šovbiznis postal sestavni del tamkajšnje popkulturne scene, kar gre tradicionalno v nos samo še skrajnim desničarskim frakcijam in vatikanskim akviziterjem z neusahljivo zalogo pripomočkov, ki baje človeški duši vračajo prvotni sijaj. Kljub temu je pred kakim letom pri sosedih izbruhnila afera, ki je resno zagrozila, da bo dokaj uravnoteženo javnomnenjsko tehtnico nagnila na stran slednjih, se pravi v korist konservativnega lobija, ki se zavzema za prepoved pornografije oziroma restriktivnejšo zakonodajo na tem področju. Vzrojile so ženske organizacije, zašelesteli so mediji, celo liberalnejši krogi so v negotovosti za hip dvignili obrvi. Ne, ni šlo za pedofilske škandale, ki tu pa tam sporadično izbruhnejo po Italiji, odgovornost zanje pa kakopak prevalijo na porniče. Šlo je za pornografske filme z naslovi Stupri Italiani, Abusi Italiani in Umiliazioni Italiane - v dobesednem prevodu italijanska posilstva, zlorabe in poniževanja -, ki jih je posnel zloglasni Andy Casanova. Iz povprečja tovrstne produkcije niso štrleli zgolj zaradi višje stopnje nasilja, ki je itak Casanovov zaščitni znak, marveč po tem, da so bili posneti po novicah iz italijanske črne kronike, po resničnih posilstvih, zlorabah in poniževanjih, ki so se dejansko zgodila in pristala v policijskih dosjejih. Skratka, pregovorni italijanski eksploatacijski čut je znova prišel do izraza, tokrat pač v žanru, ki je delikaten že sam po sebi.

ŽELITE ČLANEK PREBRATI V CELOTI?

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?


Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal, Apple Pay ali Google Pay.

Tedenski zakup ogleda člankov
> Za ta nakup se je potrebno .


Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine. Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 16,20 EUR dalje.


Max Modic
MLADINA, št. 18, 7. 5. 2003

To, da si je italijanska pornografska industrija že zdavnaj izborila svoj prostor pod soncem, vemo. Ne samo to, po zaslugi mednarodnih ikon Ciccioline, Selen, Moane Pozzi, Rocca Siffredija in Maria Salierija je pornografski šovbiznis postal sestavni del tamkajšnje popkulturne scene, kar gre tradicionalno v nos samo še skrajnim desničarskim frakcijam in vatikanskim akviziterjem z neusahljivo zalogo pripomočkov, ki baje človeški duši vračajo prvotni sijaj. Kljub temu je pred kakim letom pri sosedih izbruhnila afera, ki je resno zagrozila, da bo dokaj uravnoteženo javnomnenjsko tehtnico nagnila na stran slednjih, se pravi v korist konservativnega lobija, ki se zavzema za prepoved pornografije oziroma restriktivnejšo zakonodajo na tem področju. Vzrojile so ženske organizacije, zašelesteli so mediji, celo liberalnejši krogi so v negotovosti za hip dvignili obrvi. Ne, ni šlo za pedofilske škandale, ki tu pa tam sporadično izbruhnejo po Italiji, odgovornost zanje pa kakopak prevalijo na porniče. Šlo je za pornografske filme z naslovi Stupri Italiani, Abusi Italiani in Umiliazioni Italiane - v dobesednem prevodu italijanska posilstva, zlorabe in poniževanja -, ki jih je posnel zloglasni Andy Casanova. Iz povprečja tovrstne produkcije niso štrleli zgolj zaradi višje stopnje nasilja, ki je itak Casanovov zaščitni znak, marveč po tem, da so bili posneti po novicah iz italijanske črne kronike, po resničnih posilstvih, zlorabah in poniževanjih, ki so se dejansko zgodila in pristala v policijskih dosjejih. Skratka, pregovorni italijanski eksploatacijski čut je znova prišel do izraza, tokrat pač v žanru, ki je delikaten že sam po sebi.

Laična javnost tega pač ni mogla vedeti, ker Andyja Casanove - kot je to že v navadi pri mainstreamovskem pisanju o ljudeh in dogodkih iz pornografske industrije - ni nihče nič vprašal. Vsi so videli natanko tisto, kar so hoteli videti: nevarnega perverzneža, mizogina, sadista in potencialnega zločinca, ki ga je treba v opomin ostalim pribiti na križ. No, do križanja pa vseeno ni prišlo, ker je Casanova spregovoril preko svojih odvetnikov in mimo rumenega tiska. Kar je najbolj gorečim križarjem krepko prekrižalo načrte in pokvarilo žurko ob že postavljeni grmadi. Casanovovi odvetniki v bistvu niso imeli težkega dela. Kritično javnost so namreč opomnili, da če bi tako stopnjo angažiranosti, socialnega čuta in skrbi za pravice sočloveka, kot jo je pokazala pri ogledu Casanovovih filmov, pokazala tudi drugače, do tragičnih dogodkov v črni kroniki sploh ne bi prihajalo in Casanova ne bi imel po čem snemati filmov. Toda cenjena kritična javnost se vselej oglasi z varne razdalje, ko grozljive razsežnosti dejanj, kot so posilstva, zlorabe in poniževanja, vidi na filmu, ko iluzija rani njihov občutljivi pogled. Ko pa udarci, ki so zelo resnični in dejansko boleči, padajo po njihovi sosedi ali njenem otroku, takrat na televizorju povišajo ton, češ to so družinske stvari. Ne smemo se vmešavati. Nimamo pravice. V vašo vednost, so zaključili zagovorniki, ženske iz Casanovovih filmov so profesionalne igralke, ki za svojo vlogo prejmejo plačilo in po snemanju odidejo, kamorkoli pač hočejo. Ženske iz črne kronike po končanih "scenah" odidejo v bolnišnico. Če lahko. In nekatere se od tam ne vrnejo.

Zgodbo o Andyju Casanovi in kontroverznih šokantnih filmih sem povzel zato, ker njene poante, ki se tičejo hipokrizije angažirane in domnevno kritične javnosti, naravnost srhljivo sovpadajo s često zamolčanimi dejstvi iz zgodbe o otroški pornografiji, ki se bo odvrtela v nadaljevanju. Vsem tem dejstvom pa lahko že na začetku določimo skupni imenovalec: če otroška pornografija ne bi v resnici obstajala, bi si jo moralna večina morala izmisliti.

Nekoč je bila seksualna revolucija

Pornografija kot legalna in legitimna oblika zabavne industrije za odrasle letos praznuje svojo 35-letnico. Leta 1968 so jo kot prve legalizirale skandinavske države, preostale zahodne demokracije pa so njihovemu zgledu sledile kako leto kasneje. Izjema so ZDA, kjer je legalizacijo takorekoč izsilila izjemna popularnost Globokega grla, prvega pornografskega filma, ki se je javno zavrtel v kinu. Odkar obstaja pornografija, obstajajo tudi njeni nasprotniki, ki v križarski vojni proti tej ultimativni manifestaciji apokaliptičnega moralnega razkroja zahodne civilizacije kot najmočnejše orožje od samega začetka vihtijo dve urbani legendi, in sicer obstoj tako imenovanih snuff filmov, ki prikazujejo mrcvarjenje in smrt v živo, ter brezvestno izkoriščanje otrok za potrebe pornografske industrije.

Nesporna avtoriteta, ki na tem področju pomaga ločevati zrnje od plev, je dr. Ted McIlvenna z Inštituta za raziskovanje človeške spolnosti v San Franciscu, ki v svojih arhivih hrani preko tri milijone artiklov, povezanih z erotiko in pornografijo, od tega blizu 400.000 filmov, ki se uvrščajo med najbolj deviantne produkte človekove seksualne domišljije. Dr. McIlvenna za arhiv skrbi že 40 let in edino, na kar še ni naletel, je snuff movie. “Prepričan sem, da gre za urbani mit. Sodeč po nekaterih pričevanjih naj bi obstajali amaterski posnetki mučenja, posiljevanja in ubijanja žensk v srbskem koncentracijskem taborišču blizu Srebrenice. Toda nihče jih še ni videl. Pa tudi če bi jih, bi glede na stopnjo izpopolnjenosti filmskih posebnih učinkov težko z gotovostjo potrdil njihovo avtentičnost.”

No, kar se tiče pornografskega materiala z mladoletniki in mladoletnicami, je dilem manj, še zlasti tistih, ki se tičejo avtentičnosti. Neizpodbitno dejstvo, ki v obdobju nastajanja evropskih integracij vse redkeje izplava na površje, je, da so se konec šestdesetih in v prvi polovici sedemdesetih med vodilne proizvajalke, uvoznice in razpečevalke otroške pornografije uvrščale prav evropske države, in sicer Danska, Švedska, Nemčija in Nizozemska. "Nimamo kaj skrivati, v sedemdesetih smo natisnili kar nekaj filmov in pornografskih magazinov z otroško pornografijo," so povedali pri podjetju Rodox, podružnici vodilne danske korporacije Color Climax, ki sta jo v drugi polovici šestdesetih ustanovila legendarna brata Theander. "Tudi živalski seks smo tiskali, ki je zdaj prepovedan v večini evropskih držav. Prva številka revije Children Love je izšla leta 1974, zadnja, mislim, da trideseta, pa štiri leta kasneje, ko je število nasprotnikov otroške pornografije preseglo število njenih konzumentov. Morda je slišati ceneno, toda takrat so otroško pornografijo tiskali vsi in zakaj je mi ne bi? Sicer pa je bila publikacija Children Love mehkejša, subtilnejša in kvalitetnejša od večine konkurentov. Nobenega nasilja, nobenih grobosti. Okej, verjetno se sprašujete, zakaj smo jo ukinili, če je bilo vse tako popolno. Ukinili smo jo, ker nismo bili več zadovoljni z materiali, ki so s strani entuziastov prihajali na naše uredništvo. Očitno je bilo, da se je naša pobuda sprevrgla v komercialno izkoriščanje mladoletnikov, kar pa še zdaleč ni bil naš cilj. Obnašali smo se neodgovorno, kar je razvidno šele iz današnje perspektive. Takrat je bila družbena klima precej drugačna."

ZDA so k razširjanju otroške pornografije prispevale v manjši meri, a daleč od tega, da bi bile povsem nedolžne. V sedemdesetih med New Yorkom in Los Angelesom namreč ni bilo seks šopa, v katerem ne bi mogel kupiti eksplicitnih materialov z mladoletniki, živalmi in prizori posilstva. Stvari so se korenito zasukale leta 1977, ko je FBI na pobudo aktivistke Judianne Denser-Gerber sprožil preiskavo in našel dokaze o povezanosti newyorškega organiziranega kriminala, razpečevanja narkotikov in proizvodnjo otroške pornografije. V ameriškem tisku so se začeli vrstiti članki, ki so pozivali k prepovedi prodaje pornografskega materiala, v katerem nastopajo mladoletniki, zato je večina erotičnih butikov še pred spremembo zakonodaje s polic umaknila vse inkriminirane artikle. In februarja 1978, natanko pred četrt stoletja, je bil v Kongresu sprejet zvezni zakon zoper spolno izkoriščanje mladoletnikov, ki je prepovedal proizvodjo, razpečevanje in posest otroške pornografije. Po besedah profesorja prava Lawrencea A. Stanleyja je omenjeni zakon, ki za kršitelje predvideva drastične kazni, na področju ZDA dobesedno pometel z otroško pornografijo. Dve leti kasneje so podobne zakone sprejeli tudi na Danskem in drugod po zahodni Evropi, leta 1982 pa so bile na Nizozemskem natisnjene še zadnje revije z otroško pornografijo v komercialni distribuciji.

Dejstva in številke

Po velikem čiščenju je prišel čas streznitve in strokovnih analiz, ki so v ZDA temeljito secirale fenomen otroške pornografije ter prvič v zgodovini postregle s konkretnimi dejstvi in številkami. Pod drobnogled so vzeli pornografske materiale z vsega sveta, ki so v desetih letih svojega legalnega obstoja ustvarili orjaške dobičke in v proračun omenjenih držav prispevali milijardne vsote. Iz poročila je bilo razvidno, da so producenti levji delež otroškega pornografskega materiala posneli v deželah vzhodne Azije, severne Afrike in tretjega sveta, precej manjši odstotek pa na področju Evrope in ZDA. Eksperti, ki so razcvet otroške pornografije spremljali od začetka, so izračunali, da je pornografska industrija v komercialne namene v tistem času izkoristila približno 8000 mladoletnikov, med katerimi je bilo zanemarljivo število beguncev od doma, odvisnikov od drog in tistih, ki so se preživljali s prostitucijo. Večina mladoletnikov na posnetkih je izhajala iz družin, ki pripadajo srednjemu razredu, in skoraj vsi so poznali osebe, ki so jim pozirali. Primerov, ko bi mladoletnike med fotografiranjem fizično maltretirali, posiljevali ali s posebej grobimi metodami silili v poziranje, takorekoč niso zabeležili. "Prav tako so se za neosnovane izkazale govorice o licitacijah mladoletnikov v Amsterdamu, telefonskih številkah, na katerih naj bi bilo možno naročati 13-letne prostitutke, otroške snuff filme s satanističnimi obredi in žrtvovanjem otrok, skupinskim posiljevanjem otrok in podobnimi grozotami," je povedal Lawrence A. Stanley. "V resnici je šlo le za antipornografsko propagando različnih aktivističnih gibanj, nekaterih politikov in posebnih policijskih enot." Lloyd Martin iz losangeleške policije, ki je pričal pred Kongresom in odigral ključno vlogo pri zbiranju dokaznega materiala, naj bi nekemu novinarju, ki ga je spraševal o snuff filmih, celo priznal, da kaj takega ne obstaja. "Kakšni snuff filmi neki. Gre za mit, ki smo ga ustvarili, da bi pornografska industrija zgledala hujša, kot je v resnici. Če smo hoteli javnosti dokazati, da so pokvarjeni v dno duše, smo jo morali prepričati, da snemajo snuff in otroško pornografijo."

Kakorkoli že, v desetih letih je bilo v Evropi in ZDA skupaj natisnjenih 550 različnih revij s prizori eksplicitne spolnosti med mladoletnimi otroki, 460 različnih magazinov z akti golih dečkov v bolj ali manj spodobnih položajih, okoli 100 različnih publikacij z akti golih deklic v bolj ali manj spodobnih položajih ter nekaj tisoč različnih super 8 filmov z enakimi vsebinami v trajanju od treh do petnajstih minut. Kot klasičen hardcore so označili deset, kvečjemu dvajset odstotkov analiziranega materiala, ker pač vsebuje eksplicitne prizore oralnega seksa, masturbacij, ejakulacij in sila redko tudi penetracij. Preostalih 80 odstotkov bi, seveda če bi na fotografijah in filmih nastopale polnoletne osebe, okarakterizirali z mehko erotiko, saj obsega pretežno voajerske vsebine brez eksplicitnih ali igranih prizorov spolnosti, posnete s skrito kamero, često tudi brez namena nadaljnje komercialne eksploatacije, skompilirane iz družinskih posnetkov ali prizorov iz naturističnih revij. Otroci obeh spolov, ki nastopajo tako v trdih kot v mehkih verzijah pregledanega materiala, so v povprečju stari med sedem in štirinajst let.

Stroga in dosledna zakonodaja, ki v zahodnem svetu zadnji dve desetletji dela red na področju industrije za odrasle, je otroški pornografiji resda zadala dolgo pričakovani smrtni udarec ter jo razsula na prafaktorje, popolnoma izkoreniniti pa ji je zaenkrat še ni uspelo. Strokovnjaki in insajderji trdijo, da zdaj v enem letu ne nastane toliko sveže otroške pornografije, kot so jo nekoč nasneli v enem dnevu. V tistih desetih letih je bila namreč trgovina z otroškim pornom dokaj intenzivna, ogromnih količin materiala, ki je popolnoma legalno končal v zasebnih zbirkah širom po svetu - Slovenija pri tem ni nikakršna izjema - oblasti niso mogle zaseči in uničiti. Velika večina teh privatnih zalog je nato s pojavom interneta zaživela novo življenje v elektronski obliki, kar v laični javnosti kakopak vzbuja vtis, da je virus otroške pornografije mutiral in se širi naokoli hitreje kot kdajkoli. Kar pa še zdaleč ni res. Hrvaški novinarski kolegi, ki so se pred tremi leti intenzivno ukvarjali s fenomenom otroške pornografije na internetu, so prišli do zaključka, da gre za še enega v seriji urbanih mitov, ki tokrat v sebi skriva še zametke paranoje pred novimi tehnologijami. "Tezo, da so www strani zasičene z otroško pornografijo in pedofilskim materialom, so v glavnem lansirali novopečeni novinarji in priučeni spletni strokovnjaki, ki v lovu za dnevnimi senzacijami naletijo na kak .jpeg pomanjkljivo oblečene petindvajsetletnice, s katerim nato ilustrirajo svoj nesmiselni tekst in tako šokirajo nadvse zaskrbljene mame & očete, ki so svojemu sinu/hčerki ravnokar nameravali kupiti 'računalnik z internetom'. Razlog, zakaj otroške pornografije ni na www straneh, je popolnoma tehnične narave - te strani je namreč silno preprosto izslediti," so zapisali v reviji Nomad. Ne bi se mogel bolj strinjati. Ko sem za potrebe pričujočega prispevka intenzivno visel na spletu in mrzlično iskal kakršenkoli plačljiv ali zastonjski dokaz za trditev, da je internet leglo otroške pornografije, sem vsakič znova ostal praznih rok. Oziroma s prgiščem cenenih pornografskih fotk tridesetletnih bejb s kitkami in belimi dokolenkami. Jep, po klasični poti je šlo za nianso lažje, pa še to izključno po zaslugi dolgoletnih poznanstev z ljudmi, ki imajo dobre kolege, ki imajo prijatelje, od katerih sem si po mukotrpnih telefonadah, neskončnih razlagah in trdnih zagotovilih, da stvar za prmejduš ne bo šla iz mojih rok, za nekaj dni izposodil 240 minut otroške pornografije na treh VHS kasetah. Teh 240 minut je sestavljalo kakih 30 starih, amaterskih super 8 filmčkov iz sedemdesetih, presnetih na video trak. Večinoma dečki, nekaj tudi orientalskih dekletc nekje med desetim in dvanajstim letom. Serije Golden Boys, Sweet Lolitas, Young Lust. V popolni, grozljivi tišini. Si predstavljate, koliko sličic je to, če bi se jih nekdo lotil skenirati in prenašati na splet? Brez tipke FF bi bilo teh 240 minut res mučna preizkušnja.

Zločin in kazen

"Otroška pornografija je drugo veliko vprašanje protipornografskega gibanja. Podobno kot pri posilstvu je tudi tukaj težko razumeti, kako bo preganjanje podob pregnalo samo dejanje. Otroci bodo še naprej izrabljani kot spolni objekti, ne glede na to, ali obstajajo revije, ki objavljajo fantazije o seksu med odraslimi in mladimi," piše Pat Califia v knjigi Sapfin dotik, ki je v izvirniku izšla leta 1980, torej neposredno po uveljavitvi zakona, ki v ZDA sankcionira spolno izkoriščanje otrok. Califia še zdaleč ne zagovarja otroške pornografije, kot bi utegnil zaključiti kak konservativno zaplankani um, ampak opozarja, da med otroško pornografijo, pedofilijo in spolnimi napadi na otroke ne gre tako ležerno risati enačajev, kot se to običajno dogaja. Pred leti, kmalu po belgijskem nacionalnem škandalu z Marcom Dutrouxom, posiljevalcem, mučiteljem in sadističnim morilcem osnovnošolskih deklic, sem se s pokojnim dr. Marijanom Košičkom med drugim pogovarjal tudi o tem, zakaj se na straneh s črno kroniko vse pogosteje omenja pedofilijo. Razložil mi je, da se dandanašnji o pedofiliji razmeroma veliko govori, toda pri tem gre za neko novo dimenzijo, ki se je ljudje ne zavedajo. “Gre namreč za sadizem. To pa je nekaj povsem drugega kot pedofilija. Sadistov je precej in v pravni državi se težko izživijo. O tem, koliko jih je v resnici, se lahko najlažje prepričate, ko pravna država neha delovati. Recimo v času revolucij in vojn, ki še vedno divjajo tudi v naši neposredni bližini. Človek - med sadisti je več moških kot žensk -, ki v sebi skriva tako nagnjenje, se v mirnem času najlažje izživlja nad šibkejšimi v krogu družine, se pravi nad ženo in otroki. Bodisi verbalno bodisi fizično. Le poglejte, koliko je samo v Sloveniji trpinčenih otrok. Jasno, brutalnež, ki maltretira ali pa spolno zlorabi lastnega otroka, bo precej težko prišel na sodišče, saj je otrokov skrbnik. Skratka, skupni imenovalec kronike medijsko odmevnih spolnih napadov na otroke je najprej sadizem in šele potem pedofilija. Sicer pa lahko o pedofiliji govorimo izključno takrat, ko je objekt spolnega poželenja otrok, star največ deset let. Če je pri moškem objekt poželenja deklica v zgodnjih najstniških letih, tja do 14. leta, potem govorimo o lolitizmu. Ljudi, dovzetne za to spolno anomalijo, ne gre metati v isti koš s pedofili in sadističnimi pedofili.”

Drži, v Sloveniji je v povprečju vsako leto spolno zlorabljenih 80 otrok, ki v 90 odstotkih poznajo svoje mučitelje. Se bo stanje izboljšalo, ko bo začel konec leta oziroma enkrat naslednje leto v Sloveniji veljati zakon, ki ne bo kriminaliziral samo proizvodnje in razpečevanja, ampak tudi posest otroške pornografije? Izkušnje iz ZDA kažejo, da ne. Nasprotno, čeprav je otroška pornografija v ZDA praktično zatrta v kali, število spolnih napadov na otroke podobno kot v Sloveniji narašča iz leta v leto. In pozor, ne kjer koli, marveč v zavetju tistih institucij, ki bi morale tovrstne napade prve preprečiti: v družini, vzgojnih, varstvenih, izobraževalnih ustanovah in predvsem v Rimsko katoliški cerkvi.

Mimogrede, kaj se bo poslej zgodilo z zbiralci pornografskih kuriozitet, če organi pregona v njihovi zbirki najdejo otroške porniče, ki so jih gospodje pred četrt stoletja povsem legalno uvozili z Nizozemske? Bodo šli sedet? Kdo bi vedel.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si.

Delite članek:


Preberite tudi

»Kardelj je bil prepričan, da ima misijo«

IZJAVA DNEVA

V središču

Generacija, ki je delala, a je sistem ne vidi

Spregledana anomalija v slovenski pokojninski zakonodaji

V središču

Koncesije za Crystal

Zasebna klinika davčnega strokovnjaka Ivana Simiča vsa leta posluje z izgubo