V živo iz Haaga

"Zelo dobro!" je vzkliknil Slobodan Milošević, nekdanji predsednik srbske zveze komunistov, predsednik Srbije in predsednik Zvezne republike Jugoslavije. Milana Kučana, nekdanjega predsednika slovenske zveze komunistov in nekdanjega predsednika Slovenije, je ravno vprašal, ali se spominja oddaje na zasebni televizijski postaji MTV, na kateri je sodeloval novembra leta 1995, ostali udeleženci kontaktne oddaje pa so bili hrvaški politiki Stipe Mesić, Zdravko Tomac in general Martin Špegelj. "Zelo, zelo dobro," je zabrundal Milošević, gledal v fotokopiran izrezek iz časopisa, podčrtan z zelenim flomastrom, in nadaljeval: "Ali se spominjate, da je Mesić v tej oddaji dejal, da sta za razbitje Jugoslavije največ naredila nemški zunanji minister Genscher in papež Janez Pavel 2.?" Nekdanji slovenski predsednik je odgovoril, da težko komentira stališča drugih državnikov. Da pa je njegova izkušnja s papežem Janezom Pavlom 2. in Genscherjem drugačna. "Zelo dobro!" je spet zamomljal Milošević. Takoj zatem pa je ponovil misel, da sta papež in nemški zunanji minister razbila Jugoslavijo, to misel pa je ponovno pripisal Mesiću. "To so težke besede," je odgovoril Kučan in dodal, da bi si moral najprej ogledati posnetek oddaje ali prebrati vsaj magnetogram. Potem je sodnik Richard May pričo prekinil in nagovoril obtoženca. Ali ima posnetek? Ali ima magnetogram? Predvsem pa, zakaj Kučana sprašuje o tem, kaj je rekel Mesić, če pa je bil Mesić 1. oktobra 2002 že priča? Zakaj ni tedaj raje vprašal Mesića? "Tedaj nisem imel podatkov o tej oddaji," je osorno odgovoril Milošević.

Kučanov nastop pred Mednarodnim kazenskim sodiščem za območje nekdanje Jugoslavije je trajal skoraj cel delavnik. Za tiste dobre tri ure, med katerimi je odgovarjal na vprašanja Slobodana Miloševića, bi smel zahtevati beneficirano delovno dobro. Že pred nastopom je sklenil, da bo tudi na zoprna in provokativna Miloševićeva vprašanja odgovarjal spoštljivo, ker s tem izkazuje spoštovanje sodišču. Kljub vsemu pa je vmes nekajkrat frcnil po Miloševićevi osebnosti. "Imel sem to neprijetno dolžnost, da sem kot predstavnik Slovenije več let vodil diskusije z obtoženim," je bil osebno-izpoveden, ko je odgovarjal na Miloševićevo vprašanje o odcepitvi in osamosvojitvi.

Dvajset let pozneje

Mesto Haag je mirno in nekoliko dolgočasno administrativno središče kraljevine Nizozemske. Mesto je tako mirno, da se zdi, kot da z vojno, ki se je pred desetletjem dogajala na Balkanu, nima nobene zveze. Urbanistična ureditev mesta je pomenljiva: palača Mednarodnega kazenskega sodišča stoji na Churchillovi ploščadi, vhoda v palačo pa vodita še z Eisenhowerjeve ulice ter Rooseveltovega trga. Kot da bi si lokacijo, kje naj bo postavljeno Mednarodno kazensko sodišče za nekdanjo Jugoslavijo, izbrali zahodni zavezniki iz leta 1945. Morda je posredi tudi nekaj slabe vesti. Tudi zato, ker zahodni zavezniki na začetku devetdesetih let niso čisto dobro razumeli, kaj se dogaja na ozemlju nekdanje Jugoslavije, mora danes Mednarodno kazensko sodišče ugotavljati kazensko odgovornost posameznikov z ozemlja ex SFRJ. In ne gre zgolj za to, da zahod ne bi razumel.

Če je imela mednarodna skupnost pred poldrugim desetletjem težave z razumevanjem procesov, ki so potekali v SFRJ, je današnji trud Mednarodnega kazenskega sodišča občudovanja vreden. Luči v palači haaškega sodišča so prižgane pozno v noč, dobrih 1200 uslužbencev, ki prihajajo iz več kot osemdesetih držav, se ukvarja s tem, da išče individualne krivce za zločine, v katerih je umrlo skoraj četrt milijona ljudi. Če je pred ustanovitvijo Mednarodnega kazenskega sodišča v nekaterih delih sveta veljalo, da so za vojna hudodelstva krivi Srbi, v drugih delih sveta pa so bili prepričani, da so vojne zločine zakrivili Hrvati, Bošnjaki, Albanci ali Slovenci, je po ustanovitvi Mednarodnega kazenskega sodišča krivda individualizirana. Ni kolektivne krivde. Poslovanje haaškega sodišča sicer ne zagotavlja, da bodo kaznovani natanko vsi individualni krivci. A najhujši zločini bodo sankcionirani. Krivci bodo imeli ime in priimek. In če so že leta 1991 žrtve vojn postale zgolj statistična kategorija, zdaj imena vračajo tudi žrtvam.

Najvišjo dosojeno kazen do zdaj je sodišče prisodilo srbskemu generalu Radislavu Krstiću; zaradi zločinov v Srebrenici bo v zaporu prestal 46 let. Dvoletni proračun sodišča znaša 223 milijonov USD. Pred desetimi leti, ko so Združeni narodi odobrili prvi proračun za delovanje Mednarodnega kazenskega sodišča za območje nekdanje Jugoslavije, je ta znašal 276 tisoč USD. Že leta 1994 je proračun narasel na deset milijonov USD. V zadnjih štirih letih sodišče posluje s polno paro. Ker so v sodni palači na voljo tri sodne dvorane, sodišče posluje v dveh izmenah. Jutranje obravnave se začno ob 9.00 ter trajajo do 14.00. Sledijo popoldanske obravnave. Hkrati torej na sodišču teče šest zadev. Letno poročilo za leto 2002 navaja, da ima haaško sodišče 25 sodnikov, od tega je 16 sodnikov rednih. Kljub temu, da je bilo Mednarodni kazensko sodišče ustanovljeno kot nekakšna ad hoc institucija, to ne pomeni, da gre za organ, ki bo kmalu ugasnil. Optimistična napoved, zapisana v zadnje letno poročilo, govori o ambiciji, da bi se sojenja na prvi stopnji končala do leta 2008. Na pritožbeni stopnji pa naj bi sojenja končali do leta 2010. No, tudi če bi ta optimistična napoved obveljala, bi to pomenilo, da bi sodišče svoj posel opravilo nekako dve desetletji po začetku spopadov na območju ex SFRJ.

Srbska policija je Miloševića aretirala aprila 2001. Na Mednarodno kazensko sodišče je bil prepeljan v zadnjih dneh junija 2001. Samo sojenje pa se je začelo 12. februarja 2002. Tik pred tem, ko je pred sodniki kot priča nastopil Milan Kučan, je sodišče sprejelo sklep, da imajo tožilci, ki dokazujejo Miloševićevo krivdo, na voljo dodatnih sto delovnih dni. Ker sodišče posluje po načelih kontradiktornosti postopka in tako rekoč mehanične uravnoteženosti pravic obtožbe in obrambe, bo imela obramba, ko tožilstvo konča dokazni postopek o krivdi, na voljo enako količino časa za dokazovanje nedolžnosti. Nekako na začetku leta 2004 naj bi se začelo tisto obdobje, ko bo tempo sojenja z obrambnimi pričami narekoval obtoženi Milošević. Enostavna matematika govori, da bi lahko sodišče sodbo objavilo najhitreje čez dve leti.

Brez driblanja

Poslanstvo Mednarodnega kazenskega sodišča je nedvomno plemenito. Dodati pa velja, da so pravila mednarodnega prava, ki poganjajo sodišče, v resnici zelo realistična. Ta pravila so pisale velesile. In velesile kakopak niso prepovedale vojn. Prepovedale so vojne zločine. Slobodan Milošević na zatožnem stolu ne sedi zato, ker bi začel vojno. Če se med temi vojnami ne bi zgodili vojni zločini, se mednarodno pravo ne bi zmenilo za nekdanjega predsednika Srbije in ZRJ. A vojni zločini so bili. In tožilstvo mora dokazati, da je nekdanji predsednik Srbije in ZR Jugoslavije osebno odgovoren za vojne zločine, ki so jih na ozemlju Hrvaške, Bosne in Hercegovine ter Kosova storile vojaške, policijske, paravojaške in parapolicijske enote. Dokazati mora, denimo, da je ostrostrelec, ki je 17. julija 1993 ustrelil 66-letno Hajrijo Dizdarević, medtem ko je v svojem sarajevskem stanovanju molila, na nek način povezan s Slobodanom Miloševićem. Nemogoča naloga?

V resnici se je leta 2001, ko je bil Milošević priveden pred haaške sodnike, zdelo, da bo imel tožilec Geoffrey Nice, leta 1945 rojeni Londončan, kljub bogatim izkušnjam zelo težko nalogo. Tožilec Nice se je pred primerom Milošević ukvarjal z zadevo Jelišić. Dosegel je, da je sodišče Gorana Jelišića, imenovanega tudi Srbski Adolf, obsodilo na 40 let zapora. Tožilec Nice velja za enega najboljših članov ekipe glavne tožilke Carle Del Ponte. Hkrati opazovalci opozarjajo, da leta 2001, ko so Miloševića privedli v Haag, tožilci niti sanjati niso upali, da se bo v naslednjih dveh letih pojavilo znatno število skesancev, ki bodo tožilstvu pomagali rekonstruirati poveljniško verigo. Tožilci tako danes vedo, da so bile srbske enote, ki so krive za vojne zločine v Bosni in Hercegovini ter na Hrvaškem, na beograjskih plačilnih seznamih. Vedo za vlogo srbske službe državne varnosti ter za vlogo "rdečih baretk". Zaščitene priče, katerih identiteta ni znana, so potrdile vsebino obtožnice. Tožilci so do zdaj pred sodnike pripeljali več vodilnih politikov ex Jugoslavije. Nastop Stipeta Mesića je trajal tri dni, pred sodniki je nastopil kosovski voditelj Ibrahim Rugova, status zaščitene priče pa je imel Milan Babić, nekoč predsednik t.i. srbskega avtonomnega območja Krajina. No, Babića so mediji hitro identificirali. Do zdaj so Miloševićevi tožilci pred sodnike pripeljali 464 prič, spis pa obsega okrog 450 tisoč strani.

In kaj naj bi sodišču povedal Milan Kučan? Že pred sojenjem je bilo jasno, da želijo tožilci sodišču pojasniti, kakšen je bil politični kontekst razpada SFRJ. Tožilci so želeli ob pomoči priče Milana Kučana pokazati, da je obtoženi Milošević že ob koncu osemdesetih let nakazal, kakšne so smeri razvoja reševanja srbskega nacionalnega vprašanja.

Ko je Milan Kučan dan pred začetkom sojenja govoril z novinarji, je napovedal, da med pričanjem ne namerava duhovičiti. "Ko odgovarjaš obrambi, v resnici odgovarjaš sodišču," je povedal in podčrtal, da je sodišču dolžan izkazati spoštovanje. V sodni dvorani ne bo driblanja.

In kaj bo spraševal Milošević? "Razvijal bo teorijo o tem, da je bila Srbija pahnjena v vojno," je napovedal nekdanji predsednik Kučan. Ko je novinarka nacionalne televizije Tanja K. Fajon omenila, da Miloševićev pravni svetovalec Tomanović napoveduje video posnetke in atraktivne dokumente, je Kučan komentiral: "Na njegovem mestu bi bil tudi jaz dobro pripravljen."

V sredo, 21. maja ob 9.00, se je zavesa, ki zagrinja stekleno pregrado, postavljeno med sodno dvorano ter galerijo za obiskovalce, počasi dvignila. Slobodan Milošević je na mizo položil debel fascikel dokumentov. Na drugi strani dvorane so fascikle z dokumenti zlagali člani ekipe tožilca Nicea. Eden od dveh prijateljev sodišča, ki naj bi sodnikom z zastavljanjem dodatnih vprašanj omogočila boljše razumevanje materije, si je popravljal srebrnolaso lasuljo, okrašeno z dvema ducatoma kodrčkov. Pet minut po deveti uri so v sodno dvorano prišli trije člani senata; vodi jih 64-letni britanski sodnik Richard May. Sivolasi sodnik May je nekoč zdavnaj razmišljal o politični karieri. Leta 1979 je na listi laburistične stranke kandidiral za poslanca britanskega parlamenta, v volilnem okrožju pa je tekmoval z Margaret Thatcher. Tistega leta so konservativci močno zmagali, tekmica sedanjega sodnika Maya je postala britanska ministrska predsednica.

Sodna dvorana je opremljena s petimi kamerami. Na mizah sodnikov, tožilcev in obtoženca je razpostavljenih 20 računalniških in TV ekranov, sodniki in tožilci pa so opremljeni še z ducatom prenosnih računalnikov.

Ko je v dvorano prišel Milan Kučan, nekdanji predsednik Slovenije, je na mizo zložil knjigo dr. Boža Repeta Jutri je nov dan ter slovenski prevod knjige Borisava Jovića Zadnji dnevi SFRJ.

Glavni sodnik in glavni tožilec sta lastnika britanskega potnega lista. Priča in obtoženec pa sta bila nekoč lastnika potnega lista SFRJ. Prva runda se je lahko začela.

Rekonstrukcija Miloševićevega načrta

Tožilec Nice je priči zastavil serijo vprašanj z dvema skupnima imenovalcema. Kaj je bil Miloševićev politični cilj? Kakšna je bila logika njegovega delovanja? Začel je z magnetogrami partijskih sej. Kaj pomeni obtoženčeva izjava, da bo "Srbija proti Jugoslaviji, v kateri bi bila Srbija na kolenih," je zanimalo tožilca.

Priča je pojasnila, da je Miloševićeva politika tedaj temeljila na podmeni, da do sprememb v SFRJ mora priti, vendar ni pomembno, na kakšen način bodo te spremembe izpeljane. Izpeljane bodo bodisi po institucionalni bodisi po neinstitucionalni poti.

Potem je beseda nanesla na Miloševićev govor na Gazimestanu. Obtoženec je bil junija 1989 na Kosovem polju že bolj specifičen. "Srbski narod je tudi danes sredi bitk in tudi oborožene bitke niso izključene," je priča citirala obtoženca. "Sporočilo njegovega govora pa ostaja enako: spremembe bodo izpeljane - ne glede na način."

Kaj ste se pogovarjali septembra 1989 na sestanku, ki so mu prisostvovali Borisav Jović, Ante Marković in Veljko Kadijević, je zanimalo tožilca.

Šlo je za sestanek, ki se je zgodil tik pred sprejetjem slovenskih ustavnih amandmajev, je odgovorila priča. Tedaj se je govorilo o "drugih ukrepih", s katerimi naj bi zvezna oblast ustavila slovensko namero, da sprejmemo ustavna dopolnila. "Vsem prisotnim je bilo jasno, da je bila s sintagmo 'drugi ukrepi' izrečena grožnja z izrednimi razmerami, ko bi bila vojski dana pooblastila, da suspendira tedanje slovenske organe," je odgovoril Kučan.

Tožilec je sodišču zavrtel posnetek sestanka srbske skupščine iz junija 1990, na katerem je Milošević govoril o tem, kakšna bo politika Srbije, če bi se SFRJ preoblikovala v konfederalno državo. Na posnetku je obtoženec razlagal, da so meje med republikami zgolj administrativne.

"Teza, ki jo je zastopal obtoženi, da so meje med republikami administrativne, je napačna," je poročala priča. "Vse republiške ustave so govorile o tem, da meja ni mogoče spreminjati brez soglasja. Vendar je v delu srbske politike veljala doktrina, da Srbi nikjer ne morejo biti nacionalna manjšina. Od tod ambicija, da bi ob morebitnem prehodu v konfederacijo spreminjali meje. Vsi Srbi naj bi imeli pravico, da živijo v eni državi. Šlo je torej za napoved, da se bodo meje spreminjale - tudi z nasiljem," je komentiral Kučan.

"Aprila 1991 sta se z obtožencem na Brdu pri Kranju med sprehodom pogovarjala na štiri oči. O čem sta govorila?" je vrtal tožilec.

"Obtoženec mi je rekel, da Srbija ne bo nasprotovala, če se Slovenija odloči za odhod iz Jugoslavije. Vendar bo pravila odcepitve postavila federacija. Pravica do odhoda iz federacije pa ne velja za Hrvaško, je dejal obtoženi. Na Hrvaškem živi srbski narod, ki je, kot je dejal obtoženi, s Srbijo povezan s krvjo," je poročal Kučan.

Tožilec Nice je nekaj kratkih minut namenil vojni v Sloveniji. Vendar je o vojni v Sloveniji spraševal bolj zaradi vljudnosti. V resnici ga je zanimal derivat slovenske vojne. "Borisav Jović v svoji knjigi poroča, da se je 5. junija 1991 skupaj z obtožencem sestal z generalom Kadijevićem," je povzel tožilec in prevod dnevniške beležke predložilo kot dokaz. Milošević in Jović sta od Kadijevića zahtevala, naj JLA z vso silo, tudi z letalstvom vžge po Sloveniji. Potem pa naj se umakne. Obtoženec in Jović sta Kadijeviću predložila zahtevo z natančno geografsko lokacijo, kam naj se umaknejo korpusi, ki so bili stacionirani v Sloveniji.

"Hkrati z umikom vojske iz Slovenije je prišlo do spremembe strateške vloge JLA," je odgovoril Kučan. "Vojska se je umaknila na tista območja Bosne in Hercegovine ter Hrvaške, kjer je živelo srbsko prebivalstvo. S tem naj bi zagotovili, da deli srbskega naroda ne bi živeli izven ozemlja, ki ga efektivno obvladuje jugoslovanska vojska."

Druga runda

Ob 11.30 je besedo dobila obramba. Milošević je takoj zaropotal, da ima na voljo premalo časa. "Ampak takšna je pač vaša praksa," je zabrusil sodniku Mayu in začel spraševati pričo.

"Ali je bila Srbija v vojni s Slovenijo? Da ali ne?"

"Ne," je odgovorila priča.

"Zelo dobro," je kot kak desetar obtoženec pohvalil pričo. "Ali so zvezni organi sprejeli ukrepe, s katerimi so hoteli zavarovati integriteto SFRJ? Da ali ne?"

Priča je ob tem protestirala, da na kompleksna vprašanja ne more odgovarjati z da ali ne.

"Ali drži, da je Slovenija prevzela nadzor nam mejami?" je spraševal Milošević in nadaljeval z rafali.

"Ameriški državni sekretar je leta 1995 dejal, da je Slovenija začela vojno ...Tudi nekdanji ameriški veleposlanik v SFRJ Warren Zimmermann je v reviji Foreign Affairs leta 1995 zapisal, da ste vojno začeli Slovenci. Želja Slovencev, da se odcepijo, je povzročila vojno," je Milošević citiral Zimmermanna in mu pripisal mnenje, da se Slovenija ni niti malo potrudila, da bi našla rešitev.

Kučan: "Ne drži, da Slovenija ni naredila napora, da bi prišlo do rešitve po mirni poti." Potem je sodišču potrpežljivo naštel, s kakšnimi predlogi je nastopala Slovenija, a ni bilo nobenih odzivov.

"Nihče vam ni odrekal pravice do samoodločbe," je vztrajal Milošević.

"To ni točno," mu je odgovoril Kučan. "Zvezni organi bi nam diktirali pogoje osamosvojitve." Potem je Kučan navedel, kako so si zvezni organi predstavljali pogoje, pod katerimi bi se smela Slovenija odcepiti. Zvezni zbor skupščine SFRJ, v katerem je veljalo načelo preglasovanja, bi sprejel zakon o odcepitvi. V zakonu o odcepitvi pa bi med drugim pisalo, da republika, ki se odcepi, prevzame obveznosti za servisiranje vseh kreditov, ki jih ima federacija. Hkrati naj bi republika, ki bi se odcepila, prevzela skrb za plačevanje nadomestila za brezposelnost za vse tiste osebe, ki bi sklenile, da zapustijo Slovenijo. Zelo enostavno: Beograd bi Sloveniji diktiral takšne pogoje odcepitve, ki bi Slovenijo gospodarsko zlomili.

Milošević se ni pustil zmotiti: "Zakaj ste se opredelili za vojno?"

"Kateri so najhujši vojni zločini, ki ste jih zagrešili? ... Na karavle ste vodili mladoletne otroke in z njimi izsiljevali njihove starše ... Potniška vozila s srbskimi registracijami ste uporabljali kot živi ščit! Je tako ali ni? Ali se spominjate kršitev mednarodnega prava? Tule imam 19 dokazov o vaših kršitvah mednarodnega prava!" je žugal Milošević.

Sodnik May je pogledal proti priči, ki je na Miloševićeve rafale odgovarjala z nikalnicami. "Je res, da je na slovenski strani prihajalo do kršitev mednarodnega prava," je vprašal sodnik.

"Najodločneje zanikam trditev obtoženca," je odgovoril Kučan. "Domnevam, da se obtoženec ob tem sklicuje na propagandno brošuro Narodne armije, ki je izšla leta 1991." Kučan je sodišču poročal, da je slovenska stran primere, o katerih govori brošura Istina o oružanom sukobu skrbno preučila. "Te primere so preučevali neodvisni preiskovalni sodniki in izvedenci za sodno medicino. Njihovo poročilo obstaja. Če sodišče želi, lahko ta poročilo dobi."

Potem je Miloševića zanimalo, kaj se je pripetilo na mejnem prehodu Holmec. Ob tem je mahal z dokumenti. "Trdite, da slovenska stran ni streljala vojnih ujetnikov?"

"Ugotovitve so v poročilu," je odgovoril Kučan. Obtoženec je pričo lovil v past. Hotel je uničiti Kučanovo kredibilnost.

"Trdite, da ni bil nihče ustreljen?"

"Slovenska stran ni streljala ujetnikov."

"Tu imam obdukcijske zapisnike," je Milošević pomahal z dokumenti.

"Pokažite te dokumente priči," je sodnik naložil obtožencu.

"Kaj vam povedo ti dokumenti?" je Milošević triumfalno vprašal.

Vendar je bil Kučanov odgovor boljši od vprašanja. "Ti dokumenti mi povedo, da je bila Slovenija tudi med vojno pravna država. Ti dokumenti povedo, da so pravosodni organi preučevali primere, o katerih govorite. Tožilstvo je ugotovilo, da obstaja sum, da je prišlo do vojnih zločinov. V nadaljevanju preiskave pa je preiskovalni sodnik ugotovil, da sum o vojnih zločinih ni utemeljen."

"Ali so bili ti ljudje ustreljeni?" je še enkrat vprašal Milošević. In sodniku je pomahal, da bi mu rad izročil dokumente, ki govorijo o domnevnih zločinih slovenske strani.

"Dokumente bomo sprejeli, vendar bo sodišče naknadno odločalo o njihovi relevantnosti," je odločil sodnik May.

"Zakaj ste potrebovali to vojno?" je še petič ponovil obtoženec.

"Slovenija ni začela tega spopada," mu je še petič odgovorila priča.

"Sodelovali ste pri ilegalni nabavi orožja za Hrvaško," je obtoženec zamenjal temo in pomahal s papirjem, na katerem je bil podpisan hrvaški obrambnim minister Jarnjak. "Sodelovali ste pri ilegalnem oboroževanju Hrvatov. Je tako ali ni?"

Ni šlo za ilegalno oboroževanje, je zagotovila priča.

"Ali veste, da je tedaj veljal embargo Združenih narodov?" je spet pritisnil Milošević.

"Države so sprejemale ukrepe, da se zaščitijo," je odgovorila priča.

"Tu imam potrdilo Azima Karamehmedovića, ki potrjuje, da je prejel orožje v vrednosti 1.850.000 DEM. Zagotavlja, da bo Bosna in Hercegovina orožje plačala v najkrajšem možnem roku. Kot jamstvo, da bo BiH res plačala, pa Sloveniji prepušča helikopter. Takrat je veljal embargo," je grizel obtoženec.

"Nakup orožja za samoobrambo ni bil prepovedan," je Kučan odgovoril Miloševiću.

"Torej ste sodelovali pri oboroževanju BiH!" je spet obtoževal haaški obtoženec.

"Spoštovano sodišče, ključno vprašanje je, zakaj je Bosna in Hercegovina potrebovala orožje za lastno obrambo," je priča prekinila pritisk obtoženca.

Milošević ni več drezal. Medtem ko ga je sodnik May opozarjal, da ima na voljo še pet minut, se je pripravljal na novo temo. In glasno je protestiral, da je pet minut odločno premalo. "Zahtevam, da podaljšate čas," je grdo gledal proti senatu. Sodnik May se je posvetoval s kolegi in Miloševiću namenil še 15 minut. Potem je čas podaljšal še enkrat.

"Ali drži, da ste podpirali kosovske separatiste in teroriste? Ali drži, da so se kosovski separatisti in teroristi urili v Sloveniji in se oboroževali prek Slovenije?"

"Najodločneje zanikam," je odgovorila priča, "da bi kdorkoli iz slovenskih uradnih struktur podpiral kosovski separatizem."

"Morda gospod Kučan osebno ni podpiral separatizma. So pa to počeli ljudje, ki so ga obkrožali. Janez Janša in njegova kamarila, na primer."

Kučan je še enkrat odigral vlogo Janševega advokata: "Gospod Janša je bil obrambni minister v slovenski vladi. Iz nobenega razgovora ni mogoče sklepati, da bi podpiral separatizem."

"Zadnje vprašanje," je obtoženca opozoril sodnik May.

Milošević pa je spet začel pogajanja: hotel je vsaj dve vprašanji. In potem je izstrelil še zadnjo kroglo. "Kje je bila vaša družina med 2. svetovno vojno?" je vprašal. V Srbiji namreč krožijo zgodbe o tem, da je bila družina Kučan med 2. svetovno vojno pregnana v Srbijo, kjer jo je srbski narod gostoljubno sprejel. Pol stoletja kasneje pa naj bi Milan Kučan grdo pozabil na srbsko gostoljubje. "Moja družina je bila med vojno v Prekmurju. Oče je bil prisilno mobiliziran v madžarsko vojsko, na ruski fronti je bil ujet. Potem se je pridružil v Sovjetski zvezi formirani partizanski enoti, ki se je prek Romunije prebila do Srbije. Med bojem za osvoboditev Čačka je bil težko ranjen in je izkrvavel. Do leta 1954 je bil pokopan v Čačku," je mirno, a z vidno prizadetostjo odgovoril Kučan.

Med šestimi urami ni Kučan niti enkrat pogledal proti Miloševiću.

Bo Milošević kak Kučanov odgovor lahko vključil v zaključni govor obrambe? S Kučanovimi izjavami si pri obrambi ne bo mogel pomagati. Tožilec Nice pa bo lahko na osnovi šest ur trajajočega Kučanovega nastopa najbrž napisal odstavek ali dva. Kučanov nastop bi bil lahko okostje za tisti del sklepne besede, ki bo govorila o genezi Miloševićevih političnih ciljev. Hkrati je s Kučanovim nastopom tožilec dobil pričevanje o logiki Miloševićevega delovanja. Politični cilj, da morajo vsi Srbi živeti v eni državi, je Milošević realiziral skladno z logiko, da bo do cilja prišel ne glede na uporabljena sredstva. Če bi federacija razpadla, bi morali na novo izrisati meje, saj naj bi bile medrepubliške meje zgolj administrativne. Dejstvo, da je bila JLA v Sloveniji vojaško poražena, je Milošević obrnil v svoj prid: od Kadijevića je še med slovensko vojno zahteval strateško selitev enot JLA na tista ozemlja v Bosni in Hercegovini ter na Hrvaškem, kjer živijo pripadniki srbske narodnosti. Oktobra 1991, ko se je JLA umaknila iz Slovenije, je bila kartografija selitve natanko takšna, kakor je še med slovensko vojno zahteval Milošević. JLA se je premaknila na tista ozemlja sosednje Hrvaške ter Bosne in Hercegovine, ki si jih je skladno z doktrino, da morajo vsi Srbi živeti v eni državi, hotel prisvojiti Milošević.

S tem se vojna hudodelstva sicer še niso začela. Vendar je bila s tem postavljena infrastruktura za zločine.

Srebrenica

V tisti uri, ko je Milošević Kučana davil s teorijo, da je vojno začela Slovenija, se je v sosednji dvorani zgodilo nekaj zelo pomembnega. Dragan Obrenović, podpolkovnik zvorniške brigade, je v sosednji dvorani delno priznal krivdo za zločine v Srebrenici. Ker je s tožilstvom sklenil dogovor, ga čaka samo 15 do 20 let ječe. A zgodba s Srebrenico še ni končana. Se spominjate kapetana Vinka Pandurevića, ob koncu osemdesetih let predsednika ZSMJ v ljubljanskem armadnem območju? Tistega Vinka Pandurevića, ki je na FSPN magistriral s tezo o družbeno-ekološki krizi? Tistega kapetan Pandurević, ki je bil leta 1991 član v Sloveniji delujoče podružnice Zveze komunistov - Gibanja za Jugoslavijo? No, kapetan Pandurević je bil med tistimi, ki so se iz Slovenije umaknil v Bosno. Leta 1997 je že napredoval do generalskega čina. Pred tem je v Srebrenici sodeloval pri zločinih, zaradi katerih ga danes iščejo haaški tožilci. Pandurevića so na seznam obtožencev postavili leta 1999. Osumljen je, da je bil v Srebrenici vpleten v najhujši zločin, genocid. Še vedno je na seznamu iskanih.

Ko mediji na Nizozemskem, v tej mirni deželi ob Severnem morju, ki na prvi pogled nima nikakršne zveze z zločini na Balkanu, poročajo o Srebrenici, nikdar ne pozabijo omeniti grozljive podrobnosti. Bataljon nizozemskih vojakov, ki je bil sicer oborožen zgolj z lahkih orožjem, bi moral varovati Srebrenico, saj je bila ta s sklepom Združenih narodov razglašena za varovano območje. Vendar so se Nizozemci, ko so jim vojaki generala Mladića malo zažugali, umaknili. Niti enega strela niso izstrelili. Prebivalce varovanega območja so prepustili generalu Mladiču, generalu Krstiću, Vinku Pandureviću in njihovim vojakom. Ko so se Nizozemci umaknili, se je začel masaker.