izbrisani / Janezfašizem

Odkar je ustavno sodišče dokončno ugotovilo, da so bili tisoči prebivalcev Slovenije nezakonito izbrisani iz registrov stalnega prebivalstva, je v zraku eno samo preprosto in pričakovano vprašanje - kdo je kriv za to najbolj množično kršitev človekovih pravic v naši državi in kdo mora popraviti posledice izbrisa? Je tako obsežno policijsko operacijo brisanja stalnih prebivalcev iz registrov res lahko izpeljal policijski aparat sam? Ali pa je imel za to prijazno podporo slovenske vlade in dela javnosti?

Poveljniška odgovornost

Delen odgovor na to vprašanje smo dobili te dni. Izvedeli smo, da je nekdanji predsednik vlade in sedanji predsednik države dr. Janez Drnovšek vedel za kršitve, saj sta ga o njih obvestila dr. Ljubo Bavcon in sedanji ombudsmanov namestnik Jernej Rovšek. Obljubil je, da bo ukrepal - a ni storil nič. Dokumenti in zapisniki Sveta za varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter pričevanje dr. Bavcona o tem ne dopuščajo prav nobenega dvoma. V dokumentih, ki so jih pošiljali predsedniku vlade in drugim organom, so natančno popisane vse krivice, ki so jih povzročali slovenski državni organi. "Na Svet se obrača vedno več posameznikov, ki so v hudih stiskah zaradi počasnega reševanja vlog za državljanstvo, vstopa v Slovenijo in združitve družin, blokade pri reševanju vprašanja vojaških pokojnin, odpovedi stanovanjske pravice in odkupa stanovanj, dovoljenj za delo in podobno. Iz mnogih primerov, ki jih je prejel Svet, je mogoče na eni strani ugotoviti hude eksistenčne in osebne stiske posameznikov, na drugi strani pa birokratsko in brezdušno reševanje s strani državnih organov, ki prek vsake mere zavlačujejo reševanje vlog ali posameznikom otežujejo reševanje njihovih zahtev. Težko se je znebiti vtisa, da je za takšnim počasnim in nedobronamernim reševanjem zadev skrita politika, katere končni cilj je, da bi se nekateri ljudje 'prostovoljno' izselili iz Slovenije. Svet za varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin je nekajkrat posredoval pri pristojnih državnih organih in ministrih, vendar so bili njihovi odgovori formalni ..." piše v pismu, ki ga je dr. Bavcon v imenu Sveta za varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin poslal takratnemu predsedniku vlade dr. Janezu Drnovšku. O tem, kaj se je nekaterim ljudem pri urejanju statusa dogajalo, sta bila podrobno obveščena tudi tedanji notranji minister Andrej Šter in tedanji državni sekretar na ministrstvu za notranje zadeve Slavko Debelak, ki danes trdita, da izbrisa ni bilo. In kadarkoli so predstavniki Bavconovega sveta posredovali, ker je bila ljudem odvzeta pravica do stalnega prebivališča ali so jih zahrbtno poslali v tujino, češ da morajo tam pridobiti potni list, potem pa jih niso več spustili nazaj v državo, jim je državni podsekretar na notranjem ministrstvu odgovarjal z enako frazo - da je to vprašanje državljanstva, "državljanstvo pa ni človekova pravica". Predstavniki Sveta za varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin so na sestanek s predsednikom vlade čakali skoraj dva meseca in pol in menda je vanj privolil šele, ko so mu namignili, da njegovo zavlačevanje ni prav spodobno, ker "holandska kraljica sprejme holandskega ombudsmana v štiriindvajsetih urah od trenutka, ko je izrečena prošnja za sprejem".

Da Slovenija po osamosvojitvi ni bila zelo evropska država, se je pokazalo tudi na tem znamenitem sestanku pri predsedniku vlade. Pri pogovoru sta bila navzoča še minister za zakonodajo Lojze Janko in vodja pritožbene službe VOX Aleš Malavašič. Sestanek, kjer so bila izročena izčrpna poročila o kršitvah človekovih pravic, je trajal kakšno uro. V poročilu o tem sestanku je zapisano, da je v pogovoru "predsednik vlade obvestil profesorja Bavcona, da so tudi ugotovitve vladne službe VOX podobne" in da je zato "politična koordinacija pri predsedniku vlade sklenila z nekaterimi ukrepi poseči na to področje". Ukrepov ni bilo nikoli, Janez Drnovšek pa kakršenkoli pogovor o svojem tedanjem ravnanju še danes zavrača.

Seveda je mogoče verjeti trditvi, da brisanje prebivalcev iz registrov stalnega prebivalstva ni bila Drnovškova zamisel. Drnovšku morda ni uspelo narediti nič tudi zato, ker je imel težave v koaliciji in je želel imeti "mir v hiši". Toda ali ga to res odvezuje odgovornosti?

V času, ko se je v Sloveniji izvajalo administrativno etnično čiščenje, je bil Janez Drnovšek predsednik vlade. Če si nekoliko pomagamo z analogijo iz vojaškega prava, ki se prav zdaj vse bolj uveljavlja tudi za ugotavljanje odgovornosti poveljujočih civilistov, je mogoče reči, da najvišji predstavniki državne oblasti s predsednikom vlade na čelu - za njimi pa tudi vsi, ki so si s tem početjem neposredno umazali roke - nosijo vso "poveljniško odgovornost" za krivice, ki so jih povzročili. Ministri so namreč svoje delo opravljali pod vodstvom predsednika vlade in Janez Drnovšek je bil dejansko pravi poveljnik vseh tistih divizij policistov in birokratov, ki so v Sloveniji izpeljali omenjeno etnično čistko. Za vse to seveda ni odgovoren le predsednik vlade. Drnovšku so pri tem asistirali ministri, ministrom državni sekretarji in podsekretarji, uslužbenci upravnih enot in tudi mediji, ki so širili sovraštvo do tujcev in tako kot propadli Slovenec zlobno poročali, da "vrhovno sodišče brani agresorje", vse dokler nezakonita naloga ni bila opravljena.

Ali lahko nekdanji predsednik slovenske vlade v obrambo pove kaj prepričljivega? Že njegov molk dokazuje, da verjetno ne prav veliko. Najpreprostejša obramba politikov, ki se znajdejo v takšnem položaju, je sklicevanje na to, da niso vedeli vsega ali da so za kršitve, za katere so obtoženi, odgovorni povsem tretji ljudje. Ampak danes takšni argumenti ne vžgejo več. V Komisiji za človekove pravice pri OZN v primeru kršitve humanitarnega prava "osebno odgovornost nadrejenih" določajo z definicijo, po kateri morajo vsi, ki "niso na pravi način zagotovili, da bi osebe pod njihovim poveljstvom spoštovale ustrezne mednarodne instrumente, odgovarjati skupaj z izvršitelji dejanj". Tudi konvencija o genocidu jasno določa, da načelo poveljniške odgovornosti velja za vse krivce, ne glede na to, ali so "ustavno odgovorni vladarji, javni uslužbenci ali zasebniki".

Janez Drnovšek se zaradi administrativnega etničnega čiščenja seveda nikoli ne bo znašel pred kakšnim mednarodnim sodiščem. Vendar to zanj pravzaprav ni posebna tolažba. Množičen odvzem pravic do stalnega prebivališča v Sloveniji res še ni genocid, toda vendarle je to največja množična kršitev človekovih pravic po osamosvojitvi naše države. Pravzaprav smo imeli srečo, da vojna ni bila dolgotrajnejša in hujša. Kdo ve, kaj bi se še dogajalo, če smo celo v miru doživeli tako množične izbrise. Prav tako ni dvoma, da se tisti, ki je za te kršitve vedel - in Janez Drnovšek je vedel, a ni storil nič zoper to -, ne bo mogel otresti krivde za povzročene krivice, ne glede na to, ali ga bo za njegova dejanja in "opustitve" oziroma za njegovo ravnodušnost in neodločnost res kdaj doletela kazen ali ne.

Seveda pa je iz te pasti, v kateri so se po odločitvi ustavnega sodišča znašli Janez Drnovšek in njegovi nekdanji in sedanji ministri, še en izhod. Vsak, ki se znajde v precepu opisane "poveljniške odgovornosti", se namreč lahko - tudi pred čisto pravim sodiščem - pri takšnih obtožbah izmaže samo na en način. Tako, da dokaže, da je resnično poskusil preprečiti opisane kršitve, ali da dokaže, da ni imel nobenega nadzora nad svojimi podrejenimi. Dokazati, da je leta 1994 v državi vladal takšen kaos, da predsednik vlade ni mogel priti v stik s sodelavci, verjetno ne bi bilo prav lahko. Nič bolje ne kaže z dejavnim odporom Janeza Drnovška zoper kršitve človekovih pravic v tem času. Prav nasprotno. Leta 1994 Janez Drnovšek ni javno protestiral proti preganjanju in deportiranju ljudi, ki so bili po rodu iz drugih republik nekdanje Jugoslavije in so imeli stalno prebivališče v Sloveniji. Istega leta je Janez Drnovšek podpisal celo ksenofobično in "gumijasto" uredbo z raztegljivimi členi "o merilih za ugotavljanje izpolnjevanja določenih pogojev za pridobitev državljanstva z naturalizacijo". V njej se za daljšo odsotnost iz Slovenije šteje ne samo odsotnost, daljša od treh mesecev, pač pa tudi "večkratna krajša odsotnost" iz Slovenije, "če se oseba vrača v Slovenijo le za to, da bi izigrala predpise Republike Slovenije". Ugotavljanje "izigravanja" je bilo, jasno, po prosti presoji prepuščeno policiji. Nevarnost za javni red in mir (zaradi česar se je lahko zavrnila prošnja za državljanstvo) je v tej uredbi (6. člen) tudi to, da je bil kdo kaznovan za "dva ali več prekrškov", ki kažejo "na neprilagojenost osebe okolju, v katerem živi, npr. po zakonu o varstvu pred hrupom". Po tej Drnovškovi uredbi, sprejeti julija 1994, so zavračali celo prošnje za državljanstvo tistih, ki so bili ne samo aktivni pripadniki "tujih oboroženih sil", pač pa tudi "nekdanji poklicni pripadniki tujih oboroženih sil", pri čemer so za pripadnike te "tuje" armade - v nasprotju s kasnejšimi sodbami slovenskih sodišč - šteli vse nekdanje oficirje JLA, ne glede na to, da so se nekateri upokojili še v času obstoja nekdanje skupne države.

Toda morda se motimo. Morda so Janez Drnovšek in njegovi sodelavci bili divje boje za preprečitev množičnih kršitev človekovih pravic, ki pa so ostali vsem prikriti. Zato smo Janezu Drnovšku poslali daljše pismo, v katerem smo ga prosili za komentar navedb dr. Ljuba Bavcona in za pojasnilo o tem, kaj je on sam konkretno storil, da bi bile odpravljene kršitve, za katere je vedel, kaj je storila tedanja "politična koordinacija", ali so v vladi ukrepali proti tistim, ki so zavlačevali postopke, in ali je predsednik vlade v tem času kadarkoli javno nastopil zoper opisane kršitve človekovih pravic. Pismo je ostalo brez odgovora.

Prostovoljni krvniki

Do druge polovice devetdesetih let so se množične kršitve človekovih pravic v Sloveniji dogajale skoraj popolnoma brez glasnejših protestov javnosti. O prvih primerih izbrisov in nezakonitih izgonov iz države smo v Mladini poročali že poleti 1992. Kronologija dogodkov nedvomno dokazuje, da je za projektom izbrisov stal ves državni aparat. Izbrisi iz registrov so potekali sočasno z nelegalnimi izgoni dela prebivalstva iz države, odvzemi pokojnin in podobnimi medsebojno prepletenimi postopki. Ko se je po osamosvojitvi prebivalstvo znova preštelo, je ministrstvo za notranje zadeve mirno sporočilo, da je državljanov Slovenije po osamosvojitvi precej manj kot prebivalcev s stalnim prebivališčem, ki so imeli volilno pravico leta 1991. Leta 1991 je bilo v Sloveniji 1.962.606 prebivalcev s stalnim prebivališčem, leto kasneje pa samo še 1.947.452 državljanov in 48.431 tujcev, skupaj torej 1.995.883 prebivalcev. Novih 48.431 tujcev je "nastalo" predvsem zaradi izbrisa iz registrov stalnega prebivalstva, čeprav se to v tistem trenutku še nikomur ni zdelo posebej sporno.

Nato so postale kršitve človekovih pravic bolj sistematične. Ministrica Rina Klinar je leta 1994 Danici Simšič na poslansko vprašanje glede "problemov ločenih družin" izgnanih iz Slovenije hladno odgovorila, da te osebe policija na mejnih prehodih "zavrača z ustno odločbo, na katero imajo možnost pritožbe". Ko je dvanajst brežiških žena pisalo državnemu zboru in prosilo za pomoč pri združitvi družin, jim je odgovorila predsednica komisije za peticije Irena Oman in brezčutno zapisala, da se komisija strinja s pojasnilom ministrstva za notranje zadeve in meni, da v Sloveniji "ne more biti govora o montiranih procesih", na kar so opozarjali izgnanci. "Sočasno pa je bilo opozorjeno na še vedno obstoječo možnost skupnega bivanja družine na ozemlju druge republike, kar nikomur ni preprečeno," je brez sramu zapisala Irena Oman in tako ločenim družinam z mladoletnimi otroki povsem odkrito, z dokumentom in žigom državnega zbora predlagala, naj zapustijo svojo domovino.

Nič drugače se ni odzval Ivo Bizjak, tedanji notranji minister. V dopisu ženam oficirjev je preprosto zapisal, da je Slovenija pred njihove soproge "na nevsiljiv način postavila možnost, da se odločijo, ali zapustijo državo in s tem družino ali ne", ker bi se ti ljudje v odločilnem trenutku, ob osamosvajanju države, v kateri so nekateri živeli "tudi 30 let ..., lahko odločili drugače". Čez leto dni se je Ivo Bizjak, ki je medtem postal ombudsman, pričel ukvarjati s krivicami in opozarjati na težave in kršitve, ki jih je bil pomagal soustvarjati, ko je bil še Ivo Bizjak, notranji minister.

Nič manjši niso bili absurdi na področju pridobivanja državljanstva. Leta 1994 je občan B. M., sicer državljan Bosne in Hercegovine in od leta 1990 upokojenec, od slovenskega ministrstva za notranje zadeve dobil dolgo pričakovani odgovor na prošnjo za sprejetje v državljanstvo. V njem je bila prošnja za državljanstvo zavrnjena z obrazložitvijo, da je "skupaj s še nekaterimi osebami ter v sodelovanju z nadrejenimi v Beogradu načrtoval in kasneje tudi uresničil proces proti `četverici'". Odločba ni imela nobene pravne podlage in je še najbolj spominjala na administrativno kaznovanje. Proces proti četverici je seveda imel politično podlago. Vendar pa takšno zunajsodno kaznovanje posameznika, ki ima družino v Sloveniji in je v tem procesu sodeloval le kot uslužbenec, pa čeprav na strani vojske, in je bil "kaznovan" celo zaradi postopka, ki se je zgodil skoraj tri leta pred osamosvojitvijo in njegovo upokojitvijo, še najbolj spominja na moraste ukrepe revolucionarnih oblasti takoj po drugi svetovni vojni. S tem pa ni bila poteptana samo pravica enega človeka, pač pa je bil s pritlehnim maščevanjem notranjega ministrstva z dokumentom, ki ga je podpisal podsekretar Slavko Debelak, umazan tudi odpor zoper proces pred vojaškim sodiščem v Ljubljani, v katerem so ljudje množično sodelovali prav v imenu varstva človekovih pravic.

Ko bodo krivice nekega dne popravljene, pa si bo treba odgovoriti še na vprašanje, kako je bilo kaj takšnega sploh mogoče. In zakaj so številni "razumniki", Društvo slovenskih pisateljev, Pen klub in vsi drugi varuhi človekovih pravic v Sloveniji v zadnjih desetih letih tako popolnoma odpovedali ob analizi in odkrivanju pojava tako množičnih kršitev človekovih pravic.