službena stanovanja / Gradimo si lepšo prihodnost

Vladni stanovanjski pravilnik je jasen: do službenih stanovanj so upravičeni funkcionarji in delavci v vladi, vladnih službah, ministrstvih in drugih organizacijskih enotah državne uprave ter javnega pravobranilstva RS - seveda izključno za čas trajanja funkcije oziroma delovnega razmerja. Koliko od trenutnih najemnikov vladnih stanovanj (na seznamu je nekaj manj kot 700 imen) lahko dejansko uvrstimo med te upravičence, ni znano. Servis skupnih služb vlade (SSSV) ob imenih najemnikov namreč nikakor noče posredovati tudi njihovih funkcij oziroma podatkov, kje so zaposleni. Torej podatkov, ki v povezavi z imenom edini omogočajo presojo o tem, ali so navedene osebe do najema oziroma v nekaterih primerih tudi do odkupa vladnega stanovanja upravičene.

Je mogoče, da vlada teh podatkov nima, torej da ne ve, ali so najemniki do stanovanj upravičeni, da ne preverja upravičenosti, ne sledi spremembam zaposlitvenega statusa najemnikov, ampak samo pobira najemnino? Je mogoče, da ne ve, komu in za koliko odprodaja svoja stanovanja? Morda vlada te podatke skriva zato, ker ve, da so med najemniki osebe, ki do najema niso upravičene, in tega, razumljivo, ne more razkriti?

Vladna skrivalnica

Sklicevanje SSSV, na čelu z direktorjem Mitjem Valičem, na varstvo osebnih podatkov v konkretnem primeru vsekakor ne vzdrži nobene resne pravne presoje. Njihovo stališče je namreč takšno, kot da bi jih prosili za podatke o rojstnih dnevih najemnikov, ne pa za funkcijo posameznega najemnika, ki izkorišča pravico iz vladnega stanovanjskega pravilnika in opravlja javno službo in je zato podatek o tem, kdo je in kje je zaposlen oziroma kakšna je njegova funkcija, seveda javen podatek. Da je SSSV-jeva interpretacija mnenja inšpektorja za varstvo osebnih podatkov Jožefa Šantavca pravno netočna in zavajajoča, ne nazadnje dokazuje njegovo prvotno mnenje. Vprašanje, zakaj se vlada tako trudi prikriti javne podatke, je zato še toliko bolj resno. Kako so obljube generalnega sekretarja vlade Mirka Bandlja o skorajšnji javnosti javnih podatkov videti v praksi, se je prav ob pripravi tega prispevka še posebej nazorno pokazalo, saj sta se tako urad vlade za informiranje (UVI) in SSSV izjemno trudila samo glede tega, kako nam čim bolj otežiti delo in onemogočiti dostop do javnih podatkov.

Števila najemnikov, ki ne sodijo v nobeno izmed kategorij upravičencev, vlada torej noče razkriti. Znano pa je, da ima od skupaj 671 najemnikov 210 izbrancev pravico do najema za nedoločen čas, ki jo zdaj veljavni stanovanjski pravilnik izključuje. Po kakšnih merilih in na kakšni podlagi je Miha Kozinc, takrat zadolžen za stanovanjske zadeve, izbrancem dodelil to pravico, ni znano, saj se na naše prošnje za pojasnilo ni odzval. Poleg teh izbrancev pa so se v "fond" vladne stanovanjske komisije med tiste s pravico do najema za nedoločen čas s sklepom vlade iz oktobra 2002 uvrstili še uslužbenci nekdanje Agencije za plačilni promet. Tudi za te ni znano, na podlagi kakšnih zaslug so prišli do te "privilegirane pravice".

Da je med najemniki za nedoločen kar nekaj takšnih, ki nikakor ne sodijo med upravičence do vladnih stanovanj, je seveda tudi brez sodelovanja SSSV jasno. Ker gre za "podedovane grehe" iz preteklosti, je toliko bolj nerazumljivo, da vlada podatke o njihovem številu in o tem, kdo so, prikriva. Naravnost sumljivo pa je, da prikriva tudi podatke o zaposlitvah oziroma funkcijah ostalih najemnikov, ki ne sodijo v kategorijo najemnikov za nedoločen čas. Če so do vladnih stanovanj resnično vsi upravičeni, namreč ni razloga, zakaj bi te javne podatke prikrivala. Vlada sicer trdi, da stanovanja podeljuje samo še za določen čas. A od kdaj, žal ne navaja.

Privilegiran odkup

Vsekakor imajo vsi najemniki s pravico do najema za nedoločen čas v nasprotju z ostalimi najemniki možnost, da vladno stanovanje odkupijo. Tudi zaradi poviševanja najemnin jih bo verjetno prav kmalu večina od preostalih 209 sledila zgledu Gregorja Golobiča. Po podatkih SSSV je v letošnjem letu tako za prodajo že predvidenih nadaljnjih 38 stanovanj. Ekonomska logika države, ki želi takšna "izgubljena" stanovanja čim prej prodati, z iztržkom pa kupiti nova, je sicer razumljiva. Manj pa je jasno, zakaj "preteklih grehov" ni niti poskušala sanirati in dosmrtnim najemnikom z zagotovitvijo nekih novih pravnih podlag na neki način onemogočiti privilegiran položaj. Nasprotno, ubrala je zanjo najlažjo, za privilegirance najboljšo in za davkoplačevalce seveda najslabšo taktiko, torej odprodajo stanovanj na dražbi, kjer je izklicna cena stanovanja zaradi zasedenosti nižja od tržne in na kateri ima drug interesent možnost nakupa le ob tem, da kupi stanovanje z najemnikom vred.

Najemniki vladnih stanovanj za nedoločen čas sicer niso edini, ki jim povsem neupravičeno pripada več pravic kot ostalim slovenskim državljanom. Za "zasluge" so bili nagrajeni tudi številni funkcionarji in najemniki službenih stanovanj, ki so si v začetku 90. za ta stanovanja pridobili stanovanjsko pravico in jih pozneje po tako imenovanem Jazbinškovem zakonu odkupili. Rajko Pirnat, član stanovanjske komisije med letom 1990 in pomladjo 1992, se, kot pravi, podrobnosti ne spominja, pa tudi na vseh sejah ni bil prisoten. Prav tako se ne spomni primera, da bi stanovanjska komisija, ki jo je takrat vodil Janez Dular, kakšnemu funkcionarju pravico do najema za določen čas s sklepom spremenila v stanovanjsko pravico. "Ne morem pa ga izključiti," pravi Pirnat. Amnezija je bila odgovor tudi na navedbe Mihe Jazbinška, ki je med drugim izjavil, "da je bil Rajko Pirnat do funkcionarjev in javne uprave pri podaljševanju rokov za odplačilo odkupljenih stanovanj vsekakor zelo ustrežljiv". Kar ni bilo nepomembno, ob tem, da je takratna vlada mimo pristojnega ministra Jazbinška ob visoki inflaciji zamrznila vrednost točke in ob tem podaljšala roke odplačila. Toda kot rečeno, Rajko Pirnat se ne spominja.

Pomanjkljive evidence

Odgovor na to, kdo vse in za koliko je takrat kupoval vladna stanovanja in koliko jih je do danes še sledilo, predvsem pa na to, ali so bili kupci do teh stanovanj upravičeni, smo zato poskušali dobiti na SSSV. Toda zaman. Najprej so se nas hoteli znebiti s tem, da vprašanje ni dovolj časovno definirano; ko smo jim ga končno uspeli obrazložiti tako, da taki in podobni izgovori niso bili več mogoči, pa smo v odgovor dobili pojasnilo, da njihov informacijski sistem zajema teh podatkov ne dopušča. Bistveno vprašanje je sicer enako kot pri najemnikih - torej ali se vladi res niti ne sanja o tem, kaj se dogaja z njenim premoženjem, ali pa so se tudi pri odprodanih stanovanjih dogajale in se še dogajajo stvari, ki niso za oči in ušesa javnosti.

Zakaj se je SSSV vendarle odločil posredovati nekaj imen kupcev vladnih stanovanj in zakaj je izbral ravno in samo tiste iz leta 2002, je prepuščeno naši in vaši domišljiji.

V letu 2002 so tako vladna stanovanja odkupili: Erika Krumpej (po izklicni ceni 4,4 milijona), Ferdinand Cimperman (po izklicni ceni 6,6 milijona), Aleksandra Kajbič (po izklicni ceni 230 tisočakov), Stanislav Sivec (po izklicni ceni 3,656 milijona), Marjan Povše (po izklicni ceni 6 milijonov), Marjan Povše (po izklicni ceni 6,5 milijona), Žan Reš (po izklicni ceni 6,550 milijona), Ljubo Stevanovič (po izklicni ceni 2,914 milijona), Roman Jazbec (po izklicni ceni 2,640 milijona), Peter Šabecin (po izklicni ceni 6,252 milijona) in T.R., d.o.o. (po izklicni ceni 2,9 milijona tolarjev). Aleš Naglič (po izklicni ceni 3,8 milijona) je odstopil od pogodbe.

Odgovora na to, kako je lahko en najemnik, Marjan Povše, kupil dve vladni stanovanji (preverjeno, ni napaka), seveda nimamo. Tako kot nimamo odgovora na vprašanje, kako lahko v enem vladnem stanovanju za nedoločen čas, torej z možnostjo odkupa, stanujeta tako Burzič Timka in Vintar Daniela, v drugem, dva kvadratna metra manjšem, pa Vintar Daniela in Burzič Timka. Sicer pa odgovor pravzaprav ni potreben, saj je jasno, da je v vsakem primeru nekaj narobe, bodisi z vladno evidenco ali pa s samim najemom oziroma nakupom stanovanja. In kaj vse bi še našli, če bi dobili popolne podatke?

Po podatkih SSSV njihov fond stanovanj trenutno sicer obsega 709 stanovanj, od tega 293 v Ljubljani, 378 pa drugod po Sloveniji. V najemu je 671 stanovanj, od tega 210 za nedoločen čas. Za 38 med njimi je predvidena prodaja, stanovanj pa najbolj primanjkuje predvsem v Ljubljani, kjer se na vsak razpis povprečno prijavi prek 100 prosilcev. Glede na stanovanjsko problematiko na servisu predvidevajo predvsem nakup stanovanj v Ljubljani, in sicer iz sredstev, pridobljenih s prodajo drugih stanovanj, in morda tudi iz sredstev, predvidenih v republiškem proračunu. Stanovanja, s katerimi upravlja stanovanjska komisija vlade, so velika med 16 in 180 kvadratnimi metri, najemnina zanje pa se določa v skladu z metodologijo za izračun neprofitnih najemnin. Po podatkih ministrstva za okolje, prostor in energijo neprofitna najemnina za 50 kvadratnih metrov veliko stanovanje, zgrajeno ali oddano v najem pred letom 1991, trenutno znaša 24.700 tolarjev, za enako veliko stanovanje, oddano v najem po letu 1991, 32.800 tolarjev, za stanovanje, oddano v najem po marcu 2000, pa neprofitna najemnina znaša 34.300 tolarjev.

Upravičenci do neopremljenega službenega stanovanja so delavci in funkcionarji, če niso lastniki primernega stanovanja. Opremljena stanovanja pa so namenjena funkcionarjem in višjim upravnim delavcem organov za čas opravljanja funkcije oziroma za čas delovnega razmerja v državnem organu, če nimajo stanovanja na sedežu organa ali sedežu delovne enote oziroma zaradi oddaljenosti 50 km ali zaradi narave dela ne morejo dnevno prihajati na delovno mesto. Prednostni red se določi s seštevkom točk, in sicer z vrednotenjem delovnega mesta (od 20 točk za delavca z manj kot V. stopnjo izobrazbe do 120 za generalnega sekretarja ali državnega podsekretarja), delovno dobo v državnem organu (za vsako leto 3 točke) in stanovanjskim statusom upravičenca (od 20 do 40). Posebej pa je zanimivo in seveda sporno, da poglavitni del nujno potrebnih točk prinese naklonjenost predstojnika (če vas ceni, lahko tudi do 100).

Upravičenci lahko dobijo tudi posojila, vendar le za nepremičnine v Republiki Sloveniji, in sicer za nakup stanovanja in stanovanjske hiše po tržnih pogojih ali za gradnjo ali prenovo stanovanja ali stanovanjske hiše v zasebni lasti. Posamezno posojilo ne more preseči 40 % predračunske oziroma pogodbene vrednosti vlaganj, prva anuiteta pa ne sme presegati 30 % neto plače in ne biti manjša od 100 DEM tolarske protivrednosti. Odplačilna doba je največ 15 let, obrestna mera pa se obračunava v višini, kot jo obračunava republiški stanovanjski sklad, določa pravilnik. Stanovanja pa upravičenci lahko odkupijo v primerih, ko je za stanovanje sklenjena najemna pogodba za nedoločen čas, kadar stanovanja ni moč oddati oziroma stanovanjska enota ne zadošča kriterijem za stanovanje (samske sobe) ter kadar je stanovanje v takem stanju, da zahteva za usposobitev nesorazmerno velika vlaganja.

Pri vsem skupaj je treba posebej opozoriti, da sta pri vladnih stanovanjih izjemi ministrstvi za notranje zadeve in za obrambo, ki imata svoj stanovanjski fond, s katerim samostojno razpolagata. Zaradi omenjenega dejstva (torej dodeljenega stanovanja iz lažje dostopnega, čeprav napačnega fonda) je moral odstopiti takratni obrambni minister Alojz Krapež, katerega primer je, kot je znano, na sodišču na koncu zastaral. Pred dvema letoma je do stanovanja na Kotnikovi za bistveno nižjo ceno od tržne prišel tudi "prvi policaj" Marko Pogorevc. Kako, še vedno ni jasno. Med tistimi, ki imajo očitno več pravic kot drugi, je vsekakor treba omeniti tudi nekdanjega mariborskega župana Ludvika Toplaka, ki se nikakor ni mogel sprijazniti s tem, da svoje najemne pravice, ki je že tako ali tako usahnila, ne more kar tako prenesti na svoje potomce.

Zanemarjena sociala

Na drugi strani neprofitnih in socialnih stanovanj še bistveno bolj primanjkuje kot vladnih službenih in upravičenci bodo do njih zanesljivo prišli mnogo težje in pozneje. Kot so sporočili iz ministrstva za okolje, prostor in energijo, je v Sloveniji po podatkih iz leta 2002 okrog 5300 socialnih stanovanj (potrebovali bi jih še okrog 3700) in okrog 75.700 neprofitnih stanovanj (primanjkuje jih najmanj 2100). Veliko povpraševanje se seveda kaže tudi v relativno visokih cenah, profitnih najemninah in dolgih čakalnih vrstah za dodelitev stanovanj. Na precejšnje povišanje najemnin v letu 2003, in sicer za 37 %, je vplivala tudi uvedba enotno določene stanovanjske točke za izračun vrednosti stanovanja v višini 2,63 evra v tolarski protivrednosti, ki je bila uvedena na podlagi ustavne odločbe.

Ali bo državi uspelo uresničiti nacionalni stanovanjski program, po katerem naj bi postopoma do leta 2009 dosegli pridobitev 10.000 stanovanj letno, kar bi v celoti pokrilo povpraševanje po stanovanjih, bomo še videli. Znano pa je, kdo lahko trenutno kandidira za socialno in kdo za neprofitno stanovanje. "Do najema socialnega stanovanja so upravičeni občani, katerih dohodek zanje in za njegove družinske člane ne presega določenih odstotkov po 26. členu zakona o socialnem varstvu glede na povprečne plače v državi. Kot primer navajamo, da celotni bruto dohodek tričlanske družine z dvema odraslima osebama in otrokom, mlajšim od 7 let, trenutno ne sme presegati 319.200 tolarjev ali 200.830 tolarjev v neto znesku, da bi lahko zaprosila za dodelitev socialnega stanovanja v najem. Poleg dohodkovnega cenzusa pa morajo občani izpolnjevati tudi druge pogoje, in sicer, da so slovenski državljani, da niso najemniki oziroma lastniki primernega ali neprimernega stanovanja, da niso lastnik druge nepremičnine, da ne posedujejo premičnine večje vrednosti in podobno," sporočajo s pristojnega ministrstva. Neprofitna najemna stanovanja pa so namenjena državljanom, ki ne sodijo več med upravičence do najema socialnega stanovanja, hkrati pa se njihov dohodek giblje v okviru povprečne plače v državi. Tričlanska družina, kot je bila opisana prej, ne sme imeti manj kot 200.830 tolarjev in ne več kot 543.600 tolarjev neto mesečnega dohodka, da je še upravičena do dodelitve neprofitnega stanovanja v najem.

Vir: Servis skupnih služb vlade.